Jedro

Če ni posebnih okoliščin je prav, da je breme prevozov na/s stika enakomerno porazdeljeno med oba starša. Drobnjakarski pristop (do evra natančno) pri določanju višine preživnine je materialnopravno zgrešen.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da: * se v I. točki izreka določena preživnina s 160 EUR zviša na 180 EUR in je toženec dolžan plačati zapadle razlike preživnine (od vložitve tožbe do pravnomočnosti sodbe) z zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti vsakokratnega zneska preživnine dalje do plačila do pravnomočnosti sodbe; * v prvi alineji II. točke izreka določen stik preko vikenda poteka od sobote od 8.00 ure do nedelje do 17.00 ure; * se v drugi alineji II. točke izreka določi, da božični prazniki trajajo od 24. 12. od 16.00 ure do 26. 12. do 17.00 ure, novoletni prazniki pa od 31. 12. od 16.00 ure do 2. 1. do 17.00 ure.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku mladoletnih tožnic in preživnino, določeno s sodno poravnavo med četrto tožnico in tožencem, zvišalo s 100 na 160 EUR za vsako od njih (I. točka izreka). Obenem je stike, določene s taisto sodno poravnavo, uredilo tako, da ti potekajo vsak drugi vikend od petka od 20.00 ure do nedelje do 17.00 ure, vsake druge počitnice od 8.00 ure prvega dne praznika do 20.00 ure zadnjega dne praznika, v času poletnih počitnic skupaj 10 dni, pri čemer dekleta na vse stike pripelje mati, oče pa jih vrne domov (II. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Proti prvostopenjski sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnice v svoji pritožbi uvodoma podrobno izpodbijajo ugotovitve sodišča o potrebah mladoletnih deklet. Teh navedb pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, temveč bo nanje odgovorilo v ožjem delu obrazložitve, kolikor bo to pravno odločilno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Nato izpodbijajo odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena, saj oče zasluži bistveno več kot mama. Sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo dnevnic, ki jih prejema oče (okoli 820 EUR mesečno). Ne strinjajo se z obrazložitvijo sodišča, da lahko četrta tožnica dobi boljšo zaposlitev. Njena pridobitna zmožnost, ki je ni mogoče oceniti nad minimalno plačo, ni primerljiva s toženčevo, ki je v vsakem primeru trikrat višja. Porazdelitev 160 : 140 torej ne more biti pravilna, in to kljub nekoliko višjemu obsegu stikov in tudi ob upoštevanju prispevka za toženčevega novorojenega otroka. Hčerke pri tožencu prebijejo relativno malo časa, približno 1/6 dni v letu, zato mora četrta tožnica kriti stroške ves preostali del leta. Tožencu po plačilu preživnine ostane približno 950 EUR, četrti tožnici pa 200 EUR za lastno preživljanje, pri čemer je breme vzgoje pretežno na njej.

Opozarjajo, da sodba nima razlogov o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakomesečnih razlik do zvišane preživnine.

Nadalje navajajo, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni pridobilo odločb o odmeri dohodnine za toženca, saj ima toženec kar štiri otroke in na njihov račun previsoko odtegnjene zneske prejme nazaj. Ker sodišče tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Odločitev o stikih izpodbijajo v delu, da mora mati dekleta pripeljati na stik, saj je že tako vse delo na njej. Doslej jo je k temu silil preohlapni dogovor o stikih, sploh pa ni nobenega razloga, da bi na stike za praznike in počitniške stike dekleta vozila mati, ker so to dela prosti dnevi. Breme z dekleti ni običajne narave, ker je prva tožnica dekle s posebnimi potrebami. Tudi sicer obstoječa sodna praksa breme prevozov nalaga tistemu, pri katerem otroci stalno ne živijo. Grajajo tudi nedoločljivost obsega stikov za praznike, saj ob sedanji odločitvi glede na koledarski datum praznikov hčerke nobeno leto ne bodo preživele božičnega ali novoletnega večera v družbi očeta, kar si želijo.

Izpodbijajo še odločitev o stroških in predlagajo ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

4. Toženec sodišču uvodoma očita, da je zagrešilo več absolutno bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je sodišče elektronsko sporočilo A. A. pridobilo mimo dokaznih predlogov pravdnih strank, poleg tega pa je sporno, ali ga je podala prava oseba. Sodišče je samovoljno razširilo dokazno temo in kršilo 7. člen ZPP. Predlagane, a neizvedene dokaze je sodišče zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. Trdi tudi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti manjka dokazna ocena njegovih trditev, da četrta tožnica prikriva svoje dohodke ter da ima bistveno boljše premoženjsko stanje. Sodišče tudi ni natančno navedlo, katere okoliščine so se tako spremenile, da je bilo treba pristopiti k novemu določanju preživnine. Sploh pa sodišče ni ugotavljalo zmožnosti toženca in potreb tožnic ter jih ni primerjalo s potrebami/zmožnostmi v času predhodnega določanja preživnine, kar bi bilo v skladu z obstoječo sodno prakso treba storiti. Dodaja še, da so razlogi o režijskih stroških sami s sabo v nasprotju, saj sodišče navede, da so ti enkrat 100, drugič 140 EUR. Sodba si nasprotuje tudi v delu, ko sodišče reče, da je primerno, da starša krijeta vsak polovico potreb deklet, nato pa tožencu določi 160, četrti tožnici pa 140 EUR preživnine.

Nadalje navaja, da se okoliščine niso bistveno spremenile. Dejansko stanje glede materinih zmožnosti je nepravilno ugotovljeno. Sodišče ni ugotavljalo njene plače, čeprav je toženec v tej smeri predlagal več dokazov. Zasluži bistveno več, kot trdi, poleg tega pa ne more držati, da je avto podedovala po mami, ker je ta še živa. Prav tako je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine najemnine, ki jo četrta tožnica plačuje. Ob določitvi prvotne preživnine je sodišče upoštevalo 300 EUR najemnine in stroškov, četrta tožnica pa ni z ničemer izkazala višine 250 EUR in vzdrževanja v višini 100 EUR. Sodišče se je oprlo na dokaz, ki ga je samo pridobilo, zato dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno.

Za zvišanje preživnine ne zadošča, da so se potrebe tožnic povečale, če se je preživljavčeva zmožnost zmanjšala. Njegovih zmožnosti sodišče sploh ni ugotavljalo. Njegov dohodek je ves čas enak, poleg tega pa se mu je rodil še en otrok, medtem ko so se zmožnosti četrte tožnice bistveno izboljšale. Toženčeva partnerka prejema minimalne dohodke, preživljati mora dva otroka, zato mora toženec preživljati tudi njo. S tem, ko je sodišče upoštevalo tudi dohodek njegove partnerke, ji je podelilo položaj preživninske zavezanke, za kar ni materialnopravne podlage.

Glede potreb navaja, da so ocenjene previsoko, zlasti za B. B. ki ima brezplačno šolanje in subvencionirano prehrano. Tudi stroški računalnika so ocenjeni previsoko, stroški bivanja v koloniji in oratoriju neizkazani, sicer pa so tudi nepotrebni, ker tožnice počitnice na morju preživljajo z njim. Tudi stroški birme so pretirani. Sodišče ni upoštevalo časa, ki ga tožnice preživijo z njim.

Izpodbija še odločitev glede stikov. Glede na naravo dela stika ob petkih ob 20.00 uri ne more zagotoviti. Že iz podatkov delodajalca, ki jih je dobilo sodišče, je razvidno, da se občasno ne vrne do te ure, poleg tega pa mora po prihodu domov še opraviti vrsto del in nalog. Ta služba mu predstavlja edini vir dohodka in dela pri delodajalcu ne more zavračati. Na novo določen režim stikov bo privedel do absurdnih situacij, ko ga ob prihodu tožnic ne bo doma. Opozarja še, da sodba ruši utečen ritem stikov, prinaša nov nemir in rušenje odnosov, pri čemer sodišče sploh ni ugotavljalo, česa si mladoletne tožnice res želijo.

Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka ter predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

5. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnic, četrta tožnica pa na toženčevo pritožbo. Oba zavračata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Najprej o stikih mladoletnih tožnic s tožencem

7. Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da z izpodbijano sodbo določen obseg in režim stikov ruši ustaljeni način izvajanja stikov, ki tečejo vse sklenitve sodne poravnave 2. 12. 2009, in sicer v tistem delu, kjer se t. i. vikend stik prične že v petek zvečer ob 20.00 uri, namesto, kot je to potekalo do sedaj, v soboto zjutraj.

8. Toženčevo delo je take narave, da ob petkih ob 20.00 uri ne more zagotoviti svoje prisotnosti doma in torej ne more pričakati svojih hčera, ko bi jih mama pripeljala na stik. Da je toženčevo delo takšno (vozi kamion v tujini) in da ne more vselej zagotoviti, da bo na dan stika v petek doma ob 20.00, je znano tudi četrti tožnici in takó je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar je to, ob zaključku (ki izhaja iz (sicer skrbne) analize toženčevih povratkov v preteklem obdobju), da se to zgodi le nekajkrat letno, kljub temu razsodilo, da se stik prične v petek zvečer. Pritožbeno sodišče sodi, da je taka odločitev materialnopravno nepravilna.

9. Pravica do stika je od roditeljske pravice ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi stalno. Ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je takšno, da toženec z delom večinoma zaključuje pozno ob petkih popoldan/zvečer, občasno tudi po 20.00 uri, ki jo je kot pričetek stika določilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da bi dekleta na stik prišla sočasno z očetovim prihodom domov, ali še celo pred njim, pri čemer ni zanemarljivo, da si je toženec ustvaril novo družino in da njegov povratek po celotedenski odsotnosti terja določen čas, da se odnosi znotraj te, novoustvarjene družine po dalj časa trajajoči odsotnosti toženca prilagodijo/ustalijo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo v korist deklet, da bi se hkrati s tem pričel tudi njihov stik z očetom. Do pričetka stika prihodnjega jutra ima toženec dovolj časa, da v miru zaključi svojo delovno obveznost in se pripravi na prihod hčera ter se jim nato polno posveti. Tak obseg stika je doslej brez težav (nasprotnega tožnice niso trdile) tekel že skoraj osem let, iz razlogov izpodbijane sodbe pa ne izhajajo nobeni posebni/novi razlogi, ki bi utemeljevali spremembo utečenega režima stikov. Pritožbeno sodišče je zato toženčevi pritožbi delno ugodilo in odločitev o stikih preko vikenda temu ustrezno spremenilo (peti alineja 358. člena ZPP).

10. Četrta tožnica zmotno navaja, da je sodna praksa taka, da breme prevozov na/s stikov nalaga tistemu od staršev, ki ima pravico do stika. Nasprotno. Sodna praksa to breme praviloma enakomerno porazdeljuje med oba starša. Od tega pravila sodišča odstopajo le v posebnih primerih, ki jih narekujejo specifičnosti konkretne situacije. Takih pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ne vidi. Pritožbeno sodišče sicer mami verjame, da je s skrbjo za tri dekleta, še zlasti, ker je eno s posebnimi potrebami, zelo zaposlena, vendar ne razdalja do toženčevega doma (in s tem povezana izguba časa in denarja) ne njene zmožnosti (ima lasten avto) ne upravičujejo odločitve, da bi moral breme prevozov nositi zgolj toženec. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v tem delu pravilna.

11. Utemeljeno pa tožnice opozarjajo, da je odločitev o stikih preko božičnih in novoletnih praznikov z zapisom „prvi dan praznika“ določena tako, da se stik prične 25. 12. oziroma 1. 1., kar ni bil namen ne pravdnih strank ne sodišča prve stopnje. Bistvo je, da dekleta z očetom preživijo praznični večer, zato je pritožbeno sodišče njihovi pritožbi v tem delu sledilo in začetek stika določilo na dan pred praznikom – 24. 12. oziroma 31. 12. ob 16.00 uri (peta alineja 358. člena ZPP).

O zvišanju preživnine

12. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o zahtevku za zvišanje preživnine pravilno oprlo na določilo 132. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca zniža/zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.(1)

13. Pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo nepravilno uporabo materialnega prava oziroma obstoj absolutno bistvenih kršitev postopka zaradi odsotnosti odločilnih dejstev v razlogih sodbe, niso utemeljene. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno (8. točka), kateri so tisti razlogi, ki so narekovali vnovično odločanje o preživnini (predvsem potek časa (8 let), v katerem so dekleta zrasla, kar je povezano s šolanjem itd.). Iz razlogov sodbe je tudi mogoče razbrati, kakšne so bile okoliščine (potrebe deklet in zmožnosti staršev) ob določitvi prvotne preživnine, čemur sledi dokazna ocena in primerjava s sedanjimi okoliščinami.

14. Pritožba toženca spregleda, da lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev (drugi odstavek 408. člena ZPP). Očitane kršitve postopka (7. člen ZPP in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zato niso podane.

15. Sodišče prve stopnje je zmožnosti obeh preživninskih zavezancev ugotovilo pravilno, ob tem pa ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev postopka. Ne drži, da je sodišče neizvedene dokaze zavrnilo pavšalno – iz obrazložitve natančno izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo in katerih ne ter zakaj. Pritožnik niti ne pojasni konkretizirano (razen za elektronsko pošto A. A.), kako naj bi bila kontradiktornost kršena, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje te kršitve.

16. Pri določanju višine preživnine dejanski zaslužek ni edini kriterij, temveč je bistveno, kakšne zmožnosti ima preživninski zavezanec in ali jih lahko realizira. Ni res, da se sodišče ni ukvarjalo s toženčevimi trditvami o maminih dohodkih, saj je ugotavljalo njene pridobitne zmožnosti (in ne le njenih prihodkov) ter pri tem ocenilo, da so višje od teh, ki jih izkazujejo njeni dejanski dohodki. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v zvezi s pridobitnimi zmožnostmi mame povsem prepriča in pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v njeno pravilnost ter se sklicuje na ugotovitve, navedene v izpodbijani sodbi. Ugotovitev, da je mama lastništvo avtomobila dobila z dedovanjem po svoji mami, kar očitno ne drži, če je ta še živa, pa na pravilnost sodbe ne vpliva.

17. Očetove pridobitne zmožnosti pravzaprav niso sporne (podatki FURS zanj so v prilogi C 2) in so enake kot pred leti, pritožnice moti le, da je sodišče od njegovih prihodkov odštelo celoten znesek dnevnic, ki jih toženec prejeme, ker med tednom biva in živi v tujini. Pritožbeno sodišče se bo do teh očitkov opredelilo ob odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena med zavezanca.

18. Ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih potreb deklet (300 EUR mesečno za vsako, pri čemer ima prva tožnica zaradi posebnih potreb nižje stroške šolanja, pa obenem višje potrebe zaradi nošenja očal in dejstva, da je že najstnica - obleka in obutev). V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zato le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe, ne da bi se pri tem spuščalo v pravilnost drobnjakarskega pristopa obeh pritožnikov (do evra natančno), saj je tak pristop materialnopravno zgrešen.

19. Strošek za prehrano (90 EUR) je priznan v obsegu, ko so dekleta pri mami (in ne pri očetu na stiku) in v popoldanskem času (strošek šolske prehrane je sodišče upoštevalo posebej, B. B. pa je plačila oproščena). Strošek, ki ga je sodišče upoštevalo za „birmo in obhajilo“ (15 EUR mesečno ali 180 EUR letno), ni zanemarljiv, saj je splošno znano, da je ta strošek enkraten. Ker je priznan za vsak mesec, to pomeni, da ga bodo dekleta odslej ves čas prejemala, iz tega denarja pa bodo lahko črpala tudi za druge „sezonske“ potrebe (npr. za obleke, mobitel, pa tudi za torto in zabavo za rojstni dan, če znesek 10 EUR mesečno, ki jim ga je sodišče prisodilo iz tega naslova, ne bi zadoščal). Sodišče je najstarejšemu dekletu priznalo več za obleko in obutev, kar je logično, ker je starejša (16 let), medtem ko je stroške za ostali dve dekleti (13 in 10 let) utemeljeno priznalo nekoliko nižje. Ni moč spregledati, da je sodišče vsaki od deklet še posebej priznalo stroške za higieno, čistila, računalnik, poletno kolonijo … Skupna ocena potreb vseh treh deklet je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaokrožena na 300 EUR in je primerna. Toženec se neutemeljeno zavzema za znižanje glede stroška za nakup računalnika, ker je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (11. točka obrazložitve) prepričljiva. Sodišče prve stopnje je tudi izrecno upoštevalo, da je B. B. šolanje cenejše (zato je tu upoštevalo nižji strošek) in tudi čas, ko ga dekleta preživijo z očetom, zato so toženčeve nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

20. Toženec neutemeljeno očita obstoj bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z ugotovitvijo o obstoju režijskih stroškov. Pri navedbi 140 EUR gre zgolj za neroden zapis sodišča, saj iz sklepnega dela 10. točke obrazložitve jasno izhaja zaključek, da je sodišče upoštevalo nižji znesek – 100 EUR mesečno. Četrta tožnica je režijske stroške izkazala s svojim zaslišanjem in s predložitvijo najemne pogodbe (prilogi A 13-A14), sodišče pa jih je preverilo s pozivom najemodajalcu. Glede na to, da je sodišče poziv naslovilo na njegov naslov (list. št. 42), ni razlogov, da bi (pritožbeno) sodišče dvomilo v pristnost/verodostojnost elektronskega sporočila (list. št. 46).

21. Sodišče prve stopnje je preživninsko breme med zavezanca porazdelilo 60 % očetu in 40 % mami. Pritožnice imajo prav, da so pridobitne zmožnosti očeta boljše od materinih, in sicer toliko, da to opravičuje porazdelitev v razmerju 180 EUR : 120 EUR v breme očeta. Pri tem je treba upoštevati, da bodo dekleta pri očetu (enako kot doslej) prenočila le 2 x mesečno (z izjemo praznikov in počitnic), zato je prav, da ta ob boljših zmožnostih krije 60 % preživninskega bremena. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s prvostopenjskim, da so toženčeve dnevnice namenjene stroškom njegovega bivanja v tujini med tednom, vendar je tudi to dohodek in toženec ni izkazal, da bi ga porabil v celoti (820 EUR mesečno).

22. Po drugi strani toženca ni mogoče obremeniti z več kot 60 % preživninskega bremena. Njegove pritožbene navedbe, da je dolžan preživljati partnerico, niso pravno upoštevne, ker ima preživninska obveznost do otrok (prve do tretje tožnice) prednost. Vendar ima toženec s to partnerko otroka (in to je spremenjena okoliščina na njegovi strani, ki je ni mogoče spregledati), ki ga mora zaradi slabih pridobitnih zmožnosti nove partnerke(2) skupnega otroka preživljati praktično sam.

23. Pri porazdelitvi preživninskega bremena je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da se materine preživninske zmožnosti od leta 2009 niso poslabšale, temveč so se, nasprotno, izboljšale, medtem ko so očetove ostale enake, oče pa ima tudi novo preživninsko obveznost. 24. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnicam od razlike med prejšnjo in novo določeno preživnino plača v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta odločitev je materialnopravno zmotna. Preživninska obveznost za zvišano preživnino zapade v trenutku vložitve tožbe, nato pa vse do konca glavne obravnave zapadajo mesečni preživninski obroki. V primeru zamude s plačilom posameznega zneska preživnine dolguje dolžnik tudi zamudne obresti(3), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic tudi v tem delu ugodilo in prvostopenjsko sodbo, ki je obresti prisodilo šele od sodbe dalje, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

25. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tudi pritožbi tožnic delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je oče dolžan za vsako mladoletno hčer plačevati po 180 EUR mesečno, kar bo glede na svoje finančne zmožnosti še lahko zagotavljal ne glede na dodatno preživninsko obveznost. 26. Pritožbi sta v preostalem neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato ju je v preostalem zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

27. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1678/2012 z 10. 10. 2012 ter IV Cp 3468/2015 s 3. 3. 2016. Op. št. (2): Ta je po ugotovitvah sodišča dolžna preživljati še enega svojega otroka, ki ni toženčev.

Op. št. (3): Tako sodbi VSL IV Cp 2239/2013 z 2. 10. 2013 in IV Cp 3437/2015 z 12. 1. 2016.