Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala kršitev pogodbe o zaposlitvi in predpisov z znaki kaznivega dejanja (ker naj bi tožnik brez dovoljenja in vednosti delodajalca razpolagal z lesom delodajalca, da bi si ga protipravno prilastil). Tožena stranka ni dokazala, da si je tožnik želel drva - goli protipravno prilastiti. Ker vsi elementi očitanega kaznivega dejanja tatvine tako niso bili podani, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožniku z dnem 31. 7. 2012 nezakonito prekinila delovno razmerje (odpovedala pogodbo o zaposlitvi) in da je tožnik tudi po 31. 7. 2012 v delovnem razmerju pri toženi stranki, razen v času zaposlitve pri drugih delodajalcih (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe, dolžna: - tožnika pozvati nazaj na delo skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 1. 2009 (II. točka izreka sodbe), - za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja razen v obdobju zaposlitve pri drugih delodajalcih obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, in - za obdobje zaposlitve pri drugih delodajalcih pa obračunati razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri toženi stranki in obračunano plačo pri drugem delodajalcu, od te razlike odvesti vse davke in prispevke ter mu izplačati razlike v neto plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje (III. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, kar tožnik zahteva več (priznanje delovnega razmerja in plačilo plače za čas, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih - IV. točka izreka sodbe) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 636,26 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo, svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama (V. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del (I., II., III. in V. točka izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da je sodišče svojo napačno odločitev, da ni dokazano, da si je tožnik želel drva - goli prisvojiti, argumentiralo le v enem odstavku. Ni se opredelilo do bistvenih nasprotij med izpovedbami prič, ter tudi ni pojasnilo, zakaj je sledilo le nekaterim izpovedbam (pričama A.A. in B.B.). Ugotovitve sodišča so v nasprotju z izpovedbo priče C.C., ki je povedal, da je bil včasih običaj, da se za peko odojka vzame drva iz delovišča, sedaj pa se vzamejo lesni ostanki. Pojasnil je še, da se v zadnjih dveh ali treh letih ni več peklo odojka. Sodišče ni upoštevalo, da je priča D.D. drugače izpovedoval o bistvenih okoliščinah o peki odojka kot tožnik. Tožnik ni znal pojasniti, zakaj je drva povlekel že pet do šest dni pred nameravano peko. Priči D.D. in C.C. nista potrdili tožnikove izpovedi. V sodbi je o odločilnih dejstvih nasprotje med obrazložitvijo izpovedb in zapisniki teh izpovedb. Količina goli, ki jih je tožnik zvlekel, očitno kaže na to, da niso bile zvlečene tja zaradi peke odojka. Spornih goli se iz makadamske ceste ni videlo, kar so potrdili direktor tožene stranke, E.E. in C.C., zato jih je lahko B.B. našel le v primeru, če je vedel, kje se nahajajo. Sodišče bi moralo opraviti ogled spornega kraja, kakor je to predlagala tožena stranka. Z opustitvijo izvedbe dokaza pa je sodišče zagrešilo procesno kršitev. Priče so izpovedale, da je bila količina spornih goli med 3 in 8 kubičnimi metri, medtem ko se za peko odojka porabi med 0,5 do 1,5 kubičnega metra drv, kar še dodatno kaže na to, da so navedbe o peki odojka prirejene za namen tega postopka. Da naj bi se na goleh tudi sedelo, tožnik ni zatrjeval, sicer pa se je navadno sedelo na „komadu“ lesa ali kamnu. Iz izpovedb C.C. in direktorja tožene stranke izhaja še, da so drva iz fotografije običajen transport, in da so bila celo boljša kot tista, ki so bila pravilno deponirana na kamionski cesti. Sodišče se ni opredelilo do navedb E.E., čeprav je bila izredna odpoved podana na njihovi podlagi. Nasprotja v izpovedbah prič so tudi v zvezi s samim dogajanjem v gozdu - kaj sta v gozdu A.A. in B.B. sploh počela, ali sta drva pripravljala zase ali za tožnika in ali sta takrat govorila s E.E.. V kolikor je sodišče dvomilo o obstoju odločilnih dejstev, bi moralo opraviti soočenje A.A. in B.B. s E.E..

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi pravilno povzelo izpovedbe prič (tudi E.E.) in ostale dokaze, tako da v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke, da se opravi ogled spornega kraja. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, katere dokaze je izvedlo, že na naroku za glavno obravnavo dne 4. 9. 2013 pa je v dokaznem sklepu navedlo, da se ostali dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo. Izvedbo teh dokazov je zavrnilo, ker je lahko odločilo na podlagi vseh že izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč razpolagalo z več fotografijami, iz katerih je razvidna lokacija spornega lesa, zato ogled kraja ni bil potreben niti smotrn. Soočenja prič A.A., B.B. in E.E. tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni predlagala, sicer pa po oceni pritožbenega sodišča soočenje tudi ni bilo potrebno. B.B. je sodišče namreč predočilo del izpovedbe E.E., pa tudi sicer iz skladnih izpovedb prič A.A. in B.B. izhaja, da se je B.B. sam odločil, da si bo nabral drva za peko janca, čeprav je vedel, da tega ne sme, pri čemer je poudaril, da se v zvezi s tem ni dogovarjal s tožnikom ali kom drugim. Navedeni priči sta tako tudi potrdili tožnikovo izpovedbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 110. ter 1. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V njej mu je očitala kršitev pogodbe o zaposlitvi in predpisov z znaki kaznivega dejanja (ker naj bi tožnik brez dovoljenja in vednosti delodajalca razpolagal z lesom delodajalca, da bi si ga protipravno prilastil). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da si je tožnik želel drva oziroma goli protipravno prilastiti, ter poudarilo, da tudi sicer ni prišlo do protipravne prilastitve. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Skladno s 1. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja). Sodišče je v okviru sodne presoje dolžno narediti svojo dokazno oceno, pri čemer je bistveno predvsem, da presodi, ali je tožena stranka kot delodajalec dokazala utemeljenost odpovednega razloga, ki ga navaja v izredni odpovedi. Delodajalec pri tem ni dolžan navesti (pravilne) pravne kvalifikacije, saj pravno kvalifikacijo lahko navede šele sodišče, ko odloča o zakonitosti podane odpovedi. Sodišče je tako vezano le na opis dejanja, ne pa na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, katerega znake je delavec s svojim ravnanjem izvršil. Tožena stranka je v izredni odpovedi podrobno opisala ravnanja tožnika, na podlagi tega opisa pa je sodišče preverjalo zakonitost podane odpovedi in odpovednih razlogov po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Med strankama ni sporno, da je tožnik na gozdno vlako zvlekel drva (goli) v približni količini 3-6 kubičnih metrov in da sta bila pri kraji zasačena A.A. in B.B.. A.A. je v svoji izpovedbi večkrat poudaril, da se je sam odločil vzeti drva, čeprav se zaveda, da ne sme vzeti nečesa tujega. Sodelovanje s tožnikom sta tako A.A. kot B.B. zanikala. Tožnik je v zvezi s tem vseskozi ponavljal, da je drva pripravil za peko odojka, kar se je počelo ob zaključku posameznega delovišča. Da se je ob takih priložnostih pekel odojek, je izrecno potrdil D.D., medtem ko priči F.F. in C.C. tega nista zanikala, le poudarila sta, da se sicer to ne dogaja ob vsakem zaključku delovišča. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala tožnikovega namena za protipravno prilastitev drv (goli), kaj šele, da bi si jih tožnik dejansko prilastil. Prilastitveni namen pa je bistveni element premoženjskih kaznivih dejanj - tako kaznivega dejanja tatvine, ki ga tožniku očita tožena stranka, kot poneverbe, ki bi bil v konkretni zadevi po oceni pritožbenega sodišča bolj primeren. Kaznivo dejanje poneverbe stori, kdor si protipravno prilasti premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bi se tožniku v predmetnem primeru kvečjemu lahko očitalo, da spornih drv ni odložil na mestu, ki je predvideno v načrtu, temveč približno 50 metrov stran, vendar tudi to ne bi bil utemeljen razlog za tako skrajen ukrep, kot je izredna odpoved.

Sodišče prve stopnje je napravilo obsežno dokazno oceno in podrobno obrazložilo, katere izpovedbe in dokazi potrjujejo tožnikovo izpovedbo. Opredelilo se je tudi do vseh bistvenih dejstev. Neutemeljene in neživljenjske pa so pritožbene navedbe, da bi se sodišče moralo opredeliti do vseh nasprotij v posameznih izpovedbah. Priče so različno izpovedovale npr. o dnevu, ko naj bi se pekel odojek, in o količini spornih drv. Po oceni pritožbenega sodišča do razlik v izpovedbah prič prihaja zaradi časovne oddaljenosti dogodka, hkrati pa ne gre za nasprotja v bistvenih okoliščinah.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerem tožena stranka kot delodajalec sama nosi stroške pritožbenega postopka.