Jedro

Če pogoje novogradnje ureja zazidalni načrt, ga mora lokacijsko dovoljenje upoštevati in biti skladno z zazidalnim načrtom. To velja tudi glede odmikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote z dne 17.3.1995, s katero je navedeni upravni organ Stanovanjski zadrugi izdal lokacijsko dovoljenje za zgraditev enodružinske stanovanjske hiše v nizu na parcelni št. 1953. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da za urbanizem pristojni občinski upravni organ izda investitorju lokacijsko dovoljenje, če so zanj v zvezi z 82. in 85. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90) ter 3. člena Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) izpolnjeni pogoji kot so določeni v 22. in 23. členu Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78). Predvidena graditev mora biti na zemljišču, za katerega mora biti izkazana investitorjeva pravica razpolaganja; lega, funkcija, višina in oblikovanje gradbenega objekta z ustreznimi načrti pa mora biti prikazano v lokacijski dokumentaciji, mora biti v skladu z zazidalnim načrtom, če ta ni predviden pa v skladu z elementi urbanističnega reda. Tožena stranka nadalje navaja, da odločba prve stopnje ugotavlja, da je zahtevano lokacijsko dovoljenje v skladu z zazidalnim načrtom soseske, ki je v skladu z družbenim planom takratne občine, kar izhaja iz odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine. Po citiranem zazidalnem načrtu je predvidena zazidava vrstnih hiš, predvidena je tudi na mestu, kot ga določa izpodbijano lokacijsko dovoljenje in to v odmikih, ki so določeni tudi v lokacijskem dovoljenju in lokacijski dokumentaciji. Predvideni odmiki od meja so v skladu z zazidalnim načrtom, zato so ugovori o bližini gradnje neupoštevni. Če tožnik meni, da bo vrednost njegove lastnine zmanjšana, ima možnost uveljavljati svoj zasebnopravni interes, ki se v upravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja ne upošteva, le s tožbo pred pristojnim sodiščem.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba tako v formalnem kot materialnem pogledu nezakonita. V formalnem zato, ker se v postopku ni ugotavljalo, ali se bo vrednost njegove lastnine zaradi bližine gradnje zmanjšala ali ne. V odločbi tudi ni pojasnjeno, zakaj je bilo sploh potrebno, da se določi tako majhen odmik (1,5 do 3 m) novogradnje od tožnikove parcele, in v čem bi bila prizadeta javnopravna korist, če bi bil odmik nekoliko večji. V materialnem pogledu pa je odločba nezakonita zaradi tega, ker ne obravnava občinskega odloka, ki je za odmik od meje določil najmanj 4 m. Glede dolžine odmika se ta odlok razlikuje od odloka o zazidalnem načrtu. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke predloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov o tem, da je tožena stranka v zadevi odločila pravilno in v skladu z določili zakonov, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe. Tožnik ne izpodbija bistvenih dejanskih okoliščin: investitorjeve razpolagalne pravice, pravnega režima, ki velja za gradnjo stanovanjske hiše in skladnost te gradnje z zazidalnim načrtom. Ne glede na dejstvo, da je ugovor glede odmika pravno nejasen, saj tožnik niti ne navaja, kateri odlok naj bi določal večji odmik, temveč se pavšalno sklicuje na občinski odlok, tega ugovora ni možno upoštevati tudi zato, ker se lokacijsko dovoljenje izda v skladu z zazidalnim načrtom, kar velja tudi za odmik. Tožnik pa v tožbi niti ne zatrjuje neskladnosti odmika z zazidalnim načrtom. Tudi ugovor o opustitvi ugotavljanja morebitne zmanjšane vrednosti tožnikove lastnine ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, ker se o tem ne odloča v lokacijskem postopku. Sicer pa je na podoben pritožbeni ugovor pravilno odgovorila že tožena stranka, zato sodišče tega ne ponavlja.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno, pri tem pa je določila Zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).