Jedro

Predmet menjave je lahko le kmetijsko zemljišče za kmetijsko zemljišče, kot se je po mnenju sodišča na pravilno stališče postavil prvostopni organ, glede na določbo 45. člena ZKZ. Ker predmet menjave za kmetijsko zemljišče ne more biti kmetijska mehanizacija, je prvostopenjski organ pravilno, ker promet ni potekal po postopku in na način določen v ZKZ, odobritev posla zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odobril pravni posel – notarski zapis darilne pogodbe opr. št.: SV 569/2014, ki sta jo dne 11. 6. 2014 sklenila A.A. kot darovalec in B.B. kot obdarjenec, na podlagi katere bo B.B. pridobil solastniški delež nepremičnine parcele, v deležu, ki ga predstavlja vrednost 1.201,00 EUR od celotne vrednosti; ter v 2. točki izreka zavrnil vlogo B.B. za potrditev pravnega posla – notarskega zapisa menjalne pogodbe, sklenjene dne 11. 6. 2014 med A.A. kot prvim pogodbenikom in B.B. kot drugim pogodbenikom. V obrazložitvi je navedel, da je overitev darilne pogodbe utemeljena na določbi 17.a člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), menjalne pogodbe pa na podlagi določila 45. člena ZKZ, ker menjava kmetijskega zemljišča za kmetijsko mehanizacijo (pajek, rotacijska kosilnica in vrtavkasti zgrabljalnik) ni možna. Menjava kmetijskega zemljišča je možna le za kmetijsko zemljišče. Izvede se zaradi racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča. Odobritev je zavrnil, ker promet ni potekal v skladu s III. poglavjem ZKZ.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je sporno pogodbo zapisal pooblaščeni notar. Gre za pogodbo, ki je pacta mixtus, v skladu z voljo pogodbenikov in v skladu z ZKZ. Pogodba je v prvi vrsti menjalna pogodba, v presežku pa darilna. Notar bi lahko zapisal vse skupaj z darilno pogodbo, ker sta pogodbenika stric in nečak in bi bilo vse v skladu z določbo 17.a člena ZKZ in zapletov ne bi bilo. Vendar to ni bila darilna pogodba, darilna pogodba je bila le v presežku vrednosti nad določeno kmetijsko mehanizacijo. Darilna pogodba bi bila v presežku fiktivni pravni posel in notar take pogodbe ne sme zapisati ter mora stranke od takšnih poslov odvračati. V izogib zapletu bi lahko sopogodbenika sklenila dve samostojni pogodbi, najprej darilno pogodbo za določen solastniški delež (28,59 %) in posebej menjalno pogodbo (71,41 %). V tem vrstnem redu, tako da bi za menjalno pogodbo UE izdala potrdilo, da odobritev ni potrebna, ker bi bil tožnik že kot solastnik knjižen v zemljiški knjigi na podlagi darilne pogodbe. Pa nista, ker sta lahko obe pogodbi vključeni v eno listino. V prvi vrsti zaradi ekonomičnosti postopka in finančnega efekta, vključujoč davčni efekt. Obstoji ljudsko prepričanje, da notar le kasira. To sploh ni res, konkretni primer je priča. Pokaže se, da je v pravilnem pravnem razlikovanju sklenjena menjalna in darilna pogodba v eni listini edina pravna pot urediti razmerja med stricem in nečakom. V delu darila ni spora, spor je v delu listine, ki je menjalna pogodba. Te menjalne pogodbe pa ni moč presojati ločeno, samostojno od darilne pogodbe. Menjalna pogodba skupaj z darilno pogodbo tvori celovit pravni posel. Tako jo je potrebno tudi presojati. Odobritev menjalne pogodbe pa sploh ni potrebna, glede na dve alineji 19. člena ZKZ. Najprej na podlagi 2. alineje, ker je tožnik stričev zakoniti dedič (stric je samski brez otrok), in še na podlagi 3. alineje. Tožnik je namreč na podlagi darilne pogodbe solastnik. Prava rešitev je, da se predloženi notarski zapis odobri po ZKZ v celoti, oziroma da odobritev ni potrebna. Trditev v izpodbijani odločbi, da promet ni potekal v skladu z ZKZ, ne drži. Ciljni namen prometa je, da v primeru prodaje niso izigrani potencialni kupci s prednostno pravico do nakupa. Zato se takšen postopek začne s ponudbo prodajalca. V konkretnem primeru ni nobene prodaje, ni prodajalca in ni kupca, ni kupnine v EUR, ni potencialnega kupca, ki bi lahko bil izigran. Kakšna ponudba naj se obesi, ponudba s ceno 4.201,00 EUR, način plačila, kmetijska mehanizacija v višini 3.000,00 EUR, za preostanek 1.201,00 EUR le s hvaležnostjo sprejmite ponudbo (v tem delu je namreč darilo). Nepravilen je odgovor na to tožbo, da lahko pogodbenika skleneta dve pogodbi ločeno, skupaj pa ne. Takšen napačen odgovor jasno izhaja iz napadene odločbe in iz odločbe toženke. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter predlaga meritorno odločitev oziroma zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da predložena pogodba – notarski zapis SV 569/14 z dne 11. 6. 2014, obsega dve različni pravni razmerji – darilno in menjalno pogodbo. Obravnavanje predložene pogodbe, tako da je presodil dopustnost posameznega pravnega razmerja, ki bi bilo podlaga za prehod lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, je po mnenju sodišča pravilno. Tožnik izpodbija prvostopno odločitev v obeh točkah, tudi v 1. točki izreka, s katero je upravni organ sledil predlogu in darilno pogodbo odobril, pri čemer razlogov, zakaj bi lahko bila odobritev darilne pogodbe nepravilna, ne navaja. Razlog, da bi morala biti odločitev o obeh pravnih razmerjih enaka, ker je sklenitev menjalne in darilne pogodbe v eni listini edina pravilna pot za ureditev razmerja med stricem in nečakom, ni relevanten, razloge bo sodišče navedlo v nadaljevanju.

Ni sporno med strankami, da je predmet pogodbe kmetijsko zemljišče ter da presojana pogodba temelji na dveh pravnih razmerjih ter da je odobritev darilne pogodbe utemeljena na določbi 17.a člena ZKZ. Sporna je zavrnitev odobritve menjalne pogodbe. Menjalno pogodbo kot krovni zakon ureja Obligacijski zakonik (OZ), 528. in 529. člen OZ. Na podlagi prvega odstavka 528. člena OZ se z menjalno pogodbo vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico. Iz drugega odstavka pa izhaja, da so predmet menjave lahko tudi druge prenosljive pravice. Ker pa gre v obravnavani zadevi za promet s kmetijskim zemljiščem, je bil organ dolžan, ker gre za posebno naravo obligacijskega razmerja, ki je drugače urejeno v ZKZ (glej drugi odstavek 1. člena OZ – za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni se uporabljajo določbe tega zakonika glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu), upoštevati tudi omenjeni zakon. V zvezi z menjavo ima ZKZ, ob upoštevanju namena zakona, ki je v posebnem varstvu kmetijskih in gozdnih zemljišč, tako da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, specialno določbo glede na OZ, v predmetu izpolnitve. Predmet menjave je lahko le kmetijsko zemljišče za kmetijsko zemljišče, kot se je po mnenju sodišča na pravilno stališče postavil prvostopni organ, glede na določbo 45. člena ZKZ. Določbe ZKZ na več mestih omejujejo pogodbeno svobodo lastnika kmetijskih zemljišč s specialnimi določbami. Kmetijsko zemljišče ni le sredstvo za uresničevanje pravic posameznika – lastnika kmetijskega zemljišča, temveč tudi sredstvo za uresničevanje interesov skupnosti. Z omejitvami v prometu s kmetijskimi zemljišči želi zakonodajalec zagotoviti smotrno izkoriščanje omejenega obsega naravnega bogastva in služenje kmetijskih zemljišč, tudi gospodarskim, socialnim in ekološkim interesom skupnosti. Ker predmet menjave za kmetijsko zemljišče ne more biti kmetijska mehanizacija, je organ pravilno, ker promet ni potekal po postopku in na način določen v ZKZ, v 2. točki izreka odobritev zavrnil. Sklicevanje na razloge 19. člena ZKZ (odobritev pogodbe ni potrebna) je nerelevantno in v postopku pogoji za uporabo te določbe niso bili izkazani. Tožnik zatrjuje, da je zakoniti dedič strica (sopogodbenika), pri čemer pa ni tega z ničemer izkazal, ampak le zatrjuje. Tožnik bi lahko bil zakoniti dedič (drugi dedni red), le z upoštevanjem načela izključenosti. Nelogično pa je tudi sklicevanje na 3. alinejo 19. člena ZKZ, saj tožnik v trenutku sklenitve pogodbe ni bil solastnik nepremičnine, torej določba za sporno pravno razmerje ni bila uporabljiva.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS- 1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.