Jedro

Procesna dejanja namesto pravne osebe opravlja njen zakoniti zastopnik oziroma od njega pooblaščena oseba. Slednja pa mora imeti za zastopanje pred upravnim sodiščem, ki ima status višjega sodišča, opravljen pravniški državni izpit. Če tožbe ne vloži katerakoli od teh kvalificiranih oseb in na poziv sodišča katera izmed njiju tožbe ne dopolni pravilno ali pravočasno, sodišče tožbo zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 9. 6. 2003, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 16. 3. 2007. 2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo vložila oseba, ki ni bila pooblaščenec tožeče stranke, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe. Ker tožeča stranka pomanjkljivosti v roku, ki ji ga je dalo sodišče prve stopnje, ni odpravila, je bila njena tožba zavržena.

3. Tožeča stranka zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da oseba, ki je vložila tožbo, ni njen pooblaščenec, vendar pa je tožbo pravočasno dopolnila z navedbo, da se zastopa sama.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost vložitve tožbe. Za rešitev zadeve je bistveno, da je tožeča stranka pravna oseba, kar pomeni, da ne more sama opravljati procesnih dejanj, ampak ta namesto nje opravlja njen zakoniti zastopnik (78. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3, 45/08-ZArbit, 45/08, 111/08 - odločba US in 121/08 - sklep US, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za pravno osebo lahko vlaga vloge le njen zakoniti zastopnik oziroma od njega pooblaščena oseba.

7. V obravnavani zadevi je tožbo vložila oseba, ki ni predložila pooblastila za zastopanje tožeče stranke in tudi ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Vlagatelj torej ni izkazal, da je sposoben biti pooblaščenec v upravnem sporu, niti ni izkazal, da sme v obravnavani zadevi vložiti tožbo za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je zato tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe. Ker je tožeča stranka dopolnila tožbo tako, da je vlogo podpisala neznana oseba z navedbo "za" tožečo stranko, je sodišče prve stopnje ponovno pozvalo tožečo stranko k temu, da navede, ali je vlogo podpisal zakoniti zastopnik tožeče stranke in če to ni zakoniti zastopnik, da tožeča stranka zanjo predloži potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Na ta poziv k dopolnitvi tožbe pa je odgovorila oseba, ki je vložila tožbo in za katero tožeča stranka v poznejši vlogi, ki jo je podpisal njen zakoniti zastopnik, trdi, da ni njen pooblaščenec. Sodišče prve stopnje bi torej že po preteku 15-dnevnega roka iz tega poziva, skladno z opozorilom v njem, moralo zavreči tožbo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil nadaljnji poziv sodišča prve stopnje tožeči stranki, da naj tožbo dopolni s pravilno označitvijo vloge, nepotreben in v nasprotju z 31. členom ZUS-1. Dopolnitev tožbe na novi poziv je sicer podpisal zakoniti zastopnik tožeče stranke, vendar to ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo zakonito, ko je tožbo zavrglo, saj tožeča stranka v njej ni izrecno navedla, da odobrava vsa do tedaj opravljena procesna dejanja, ki jih je opravila nepooblaščena oseba.

S to dopolnitvijo tožbe in po presoji Vrhovnega sodišča torej ni prišlo do konvalidacije procesnih dejanj, kot to zmotno trdi tožeča stranka v svoji pritožbi. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati domnevna zagotovila, ki naj bi jih tožeči stranki po telefonu dala vpisničarka sodišča prve stopnje, in tudi ne sklicevanje zakonitega zastopnika tožeče stranke na nepoznavanje predpisov o tem, kdo je lahko pooblaščenec stranke.

9. Vrhovno sodišče je primerno uporabilo določbe 366. člena ZPP (te določajo, da se v postopku s pritožbo zoper sklep uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (ki določa, da se ZPP primerno uporablja tudi za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena), na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in ta sklep potrdilo.