Jedro

Pri izročilni pogodbi premoženje preide takoj na drugo pogodbeno stranko, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa je izročitev odložena do preživljalčeve smrti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 31.688,00 (enaintridesettisoč šeststooseminosemdeset 00/100) SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi za razvezo izročilne pogodbe, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev izročilne pogodbe, ki jo je dne 5.4.1989 sklenila z A.K. za nepremičnine parc. št. 1014 in 1015 k.o. O. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi se tožnica pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in navaja: Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo pravno naravo sporne pogodbe. To ni pogodba iz 106. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ampak pogodba o dosmrtnem preživljanju iz 117. čl. ZD z modifikacijo, da je tožnica kot preživljanka prepustila tožencu kot preživljalcu premoženje v takojšnjo last. Pogodba iz 106. čl. bi bila podana, če bi tožnica izročila premoženje vsem svojim potomcem. Ona pa je premoženje izročila samo enemu od otrok. Pri pogodbi iz 117. čl. gre za temeljno pravico preživljanca, da naloži preživljalcu breme preživljanja. Ker je tožnica prava nevešča oseba, ni mogla kontrolirati naslova in vsebine pogodbe. Sporna pogodba predpostavlja skupno življenje obeh pogodbenikov v skupnem gospodinjstvu. Njuno razmerje je tako omajano, da je postalo skupno življenje neznosno. Pravico ima do razveze po 120. čl. ZD. Sedaj ima tožnica v svoji posesti in uporabi samo eno sobo. Sporna je celo souporaba kuhinje. Toženec je grob ne samo do tožnice, ampak tudi do sosedov, ki bi prišli v poštev kot priče. Toženec ne izpolnjuje pogodbe in ne omogoča tožnici stanovanja v obsegu, kot ga je imela ob sklepanju pogodbe. Tožnica nima zaupanja v to, da ji bo toženec nudil izgovorjeno postrežbo. Sodišče se ni spuščalo v vprašanje, kakšne pravice glede stanovanja si je po vsebini izgovorila tožnica, niti ni zavzelo stališča o vprašanju, ali je med strankama prišlo do neznosnih razmer.

Toženec je odgovoril na pritožbo. Navaja, da ne more držati, da bi šlo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. V izročilni pogodbi je bilo zapisano, da mora izplačati svoji sestri M.M. določen znesek, kar je toženec tudi storil. To izplačilo je pomenilo izplačilo nujnega dednega deleža dedinje. Pogodba je bila sklenjena pred sodnikom in se tožnica ne more sklicevati na to, da ne ve, kaj je podpisala. Ni res, da je toženec grob. Tudi to ni res, da naj bi toženec ne izvrševal pogodbe in ji ne nudil prostega gibanja po domačiji in stanovanju.

Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovljeno dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. K izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve dodaja: Trditev, da gre pri obravnavani pogodbi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je nova. Je v nasprotju s trditvami v tožbi, da gre za izročilno pogodbo in v nasprotju s podatki v spisu. Bistvena razlika med izročilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju je prav v vprašanju, kdaj preide premoženje. Pri izročilni pogodbi premoženje preide na drugo pogodbeno stranko takoj (čl. 106 ZD), pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa je izročitev odložena do preživljančeve smrti (čl. 117/1 ZD). Trditev, da gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju z modifikacijo, da je bilo premoženje takoj izročeno, torej nima opore ne v zakonu in ne v spisu. Sklicevanje na neukost tudi ni upoštevno, saj iz priloge A3 izhaja, da je bila pogodba podpisana pred sodnikom in so bile stranke na pravne posledice opozorjene. Tudi trditve o tem, da se je predpostavljalo skupno življenje, nimajo opore v spisu. Sama pritožnica pove, da to zapisano ni bilo. Tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da skupnega gospodinjstva s toženčevo družino ni več in da to tudi ni bilo izrecno dogovorjeno. Sicer pa se je tožnica sama umaknila iz prostorov, ker je bila užaljena, ker sin ne upošteva njene volje.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženec ne izpolnjeval pogodbe in da bi ne omogočal tožnici stanovanja v obsegu, kot je bilo dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s stanovanjem zavzelo stališče, da se je tožnica sama umaknila. Kolikor gre za trditve o neznosnih razmerah, pa je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo, da je življenje pravdnih strank sicer težko, vendar pa skupno gospodinjstvo ni bilo izrecno dogovorjeno in ga tudi ni več. Sicer pa pritožba ne postavlja takih novih trditev, ki bi bile odločilnega pomena in prav tako ne predlaga novih dokazov, ampak izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Glede na vse povedano je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku).