Jedro

Dediščinska tožba je pravno sredstvo, s katerim zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico od posestnika zapuščine. Obravnavana tožba ni dediščinska tožba v ožjem smislu, v kateri je med strankama sporna pravica do dedovanja. Država namreč dediščine ni pridobila kot dedinja, njen položaj temelji na sodni odločbi. Premoženje je nanjo prešlo zato, ker dedinja v zapuščinskem postopku ni sodelovala, in z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij. Pravi titular dediščine, ki jo pridobi po samem zakonu brez posebne zahteve v trenutku zapustnikove smrti, pa je dedič.

Okoliščina, da bi tožnica svojo pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku, v katerem pa (nesporno) ni sodelovala in k sodelovanju tudi ni bila povabljena (oz. pozvana k dedovanju), ji ne preprečuje uveljavljanja zahtevka iz tretjega odstavka 130. člena ZD. Bistveno je, da gre za dedinjo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, to je dedinjo, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, in se dedovanju ni odpovedala. Ničesar od tega sodišče prve stopnje za tožnico ni ugotovilo.

Izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča RS v 16. točki sklepa II Ips 158/2017, da razlaga pravil o zastaranju ne sme biti takšna, da bi njihov učinek dedičem preprečil ali jim naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do dedovanja, je po prepričanju tega sodišča pri presoji zastaranja treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Okoliščine tega primera, predstavljene v 12. točki obrazložitve, dodatno izključujejo razlago, da enoletni subjektivni rok v situaciji iz drugega odstavka 130. člena ZD ne pride v poštev – za dedinjo, ki je opisane okoliščine poznala, ni nesorazmerno breme, uveljaviti svojo pravico v rokih iz drugega odstavka 130. člena ZD.

ZD začetek teka subjektivnega roka veže še na vednost dediča o tem, kdo je posestnik stvari zapuščine. Pravnomočnost sklepa, na katero je sodišče prve stopnje vezalo začetek teka subjektivnega roka, za vednost tožnice, ki v zapuščinskem postopku ni sodelovala, nima nikakršnega pomena, z njenega vidika gre za objektivno in ne subjektivno okoliščino.

Odločilno je, kdaj je tožnica izvedela, da je prav tožena stranka posestnica stvari zapuščine. Preden je to sploh postala, tožnica za njeno posest gotovo ni mogla zvedeti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

_Oris zadeve_

1. Tožnica (kot dedinja svojega brata, torej dedinja drugega dednega reda) od Republike Slovenije zahteva izročitev premoženja zapustnika, ki je bilo toženi stranki izročeno po 2. odstavku 130. člena Zakona o dedovanju (ZD). Do izročitve premoženja državi (kaducitete) je prišlo, ker so se dedinje prvega dednega reda dedovanju odpovedale, na poziv neznanim dedičem se ni javil nihče; upniki pa (kljub pozivu sodišča) stečaja zapuščine niso predlagali.

_Odločitev sodišča prve stopnje_

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica spada v krog dedičev (in ji v tem smislu priznalo aktivno legitimacijo), tožbeni zahtevek pa z izpodbijano sodbo zavrnilo (predvsem) zaradi zastaranja. Tožnici je naložilo, naj toženki v 15 dneh plača 4.094,86 EUR pravdnih stroškov.

V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnica vedela za bratovo smrt, za zapuščinski postopek in tudi, da so se dedinje prvega dednega reda dedovanju odpovedale. Tožnica je v (hkrati z zapuščinskim postopkom tekočem) pravdnem postopku (v katerem je bila pozvana na vstop kot dedinja) podala izjavo, da ne deduje po bratu in „_v kolikor bi jo zapuščinsko sodišče pozvalo k dedovanju, bi se dedovanju odpovedala_“. Sodišče prve stopnje obrazloži, da bi tožnica dedno pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku, saj je zanj vedela, enoletni subjektivni rok pa je začel teči s pravnomočnostjo sklepa zapuščinskega sodišča o prehodu zapuščine na toženo stranko, torej 22. 5. 2018. Ker je bila (prvotna, nepopolna) tožba, zavržena iz razlogov, ki se ne tičejo same vsebine stvari, vložena 5. 6. 2019, je zastaralni rok potekel. _Razlogi, navedbe in predlogi strank v pritožbah in odgovorih nanju_

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnica; zoper v njej vsebovani sklep o stroških pa tožena stranka.

4. Tožnica predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Graja razloge izpodbijane sodbe o ravnanju zapuščinskega sodišča in o poteku postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 1307/2012 ter vsebini in razlogih za izjavo, ki jo je sodišču posredovala 26. 8. 2016. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 158/2017. Bistveno kršitev iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP vidi v zaključku izpodbijane sodbe, da tožnici ni uspelo izkazati, da je bila s prehodom zapuščine na toženo stranko seznanjena šele 28. 9. 2018 (v 25. točki obrazložitve) ob hkratnem zaključku v 29. točki obrazložitve, da je bila s sklepom o prehodu zapuščine na toženo stranko seznanjena 28. 9. 2018, ko ji ga je pokazala svakinja.

Graja še stališče sodišča prve stopnje, da je enoletni subjektivni rok za vložitev tožbe začel teči s pravnomočnostjo sklepa zapuščinskega sodišča o prehodu zapuščine na toženo stranko in upoštevanje subjektivnega roka nasploh.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je nosilni argument izpodbijane sodbe, da bi tožnica svojo dedno pravico lahko uveljavila in morala uveljaviti v zapuščinskem postopku, saj je bila seznanjena z vsemi potrebnimi informacijami. Pravilen se ji zdi zaključek, da tožnica ni imela namena dedovati. Če bi ga imela, bi to sporočila zapuščinskemu sodišču in prevzela zapuščino z vsem, kar sodi zraven, torej tudi sodnimi spori in terjatvami upnikov. Tožena stranka še meni, da je treba šteti izjavo tožnice s 26. 8. 2106, podano v pravdnem postopku I P 1307/2012, kot nepreklicno odpoved celotni dediščini.

Sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s prehodom zapuščine na toženo stranko seznanjena v teku pravdnega postopka I P 1307/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani in ne šele kasneje.

Tožena stranka še predstavi sodno prakso: iz odločbe VSL I Cp 1307/2011 sklepa, da dediščinsko tožbo lahko uveljavijo novi dediči, ki niso bili seznanjeni z zapuščinskim postopkom. Stališče v sklepu II Cp 2132/2016 tožena stranka vidi kot osamljeno in brez opore v ZD ter zato arbitrarno.

6. Tožena stranka graja stroškovno odmero in predlaga, da se ji prizna 4.399,50 EUR.

7. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritrjuje pritožbenim navedbam o napačni odmeri stroškov, nasprotuje pa priznanju pritožbenih stroškov.

8. Pritožbi sta utemeljeni.

_O materialno pravni podlagi_

9. Dedna pravica se lahko uveljavlja v pravdi šele po končanem zapuščinskem postopku1, to je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ali posebnega sklepa o izročitvi zapuščine državi, kadar zapuščinsko sodišče o zahtevku za varstvo dedne pravice ni odločalo ali pa je odločalo, pa ni upoštevalo oziroma ni moglo upoštevati vseh relevantnih dejstev.2

10. Dediščinska tožba je pravno sredstvo, s katerim zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico3 od posestnika zapuščine. Obravnavana tožba ni dediščinska tožba v ožjem smislu, v kateri je med strankama sporna pravica do dedovanja. Država namreč dediščine ni pridobila kot dedinja, njen položaj temelji na sodni odločbi. Premoženje je nanjo prešlo zato, ker dedinja v zapuščinskem postopku ni sodelovala, in z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij.4 Pravi titular dediščine, ki jo pridobi po samem zakonu5 brez posebne zahteve6 v trenutku zapustnikove smrti, pa je dedič.

11. Sodišče prve stopnje je v 12. in v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno razgrnilo materialno pravna izhodišča za odločitev o tožbenem zahtevku. Pravilno pojasnjuje, da z izdajo sklepa o razglasitvi zapuščine brez dedičev za lastnino Republike Slovenije in izročitvi pristojnemu organu Republike Slovenije, dedič ne izgubi dedne pravice niti nanjo oprte lastninske pravice. Dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena pristojnemu organu Republike Slovenije, ima pravico zahtevati, da se mu izroči zapuščina oziroma pripadajoči delež v rokih iz 141. člena tega zakona (3. odstavek 130. člena ZD). Proti poštenemu posestniku torej v subjektivnem roku enega leta, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, ter objektivnem roku desetih let, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti (1. odstavek 141. člena ZD).

_O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in uporabi materialnega prava_

12. Sodišče prve stopnje je (neizpodbijano) ugotovilo: da je tožnica vedela za bratovo smrt, vedela, da po njem teče zapuščinski postopek, vedela, da so se dedinje prvega dednega reda odpovedale dedovanju in je bil zato objavljen oklic dedičem, pa tudi, da bo zapuščina, če se nihče od dedičev ne bo javil na oklic in ne bo izveden stečaj zapuščine, prešla na Republiko Slovenijo. Nič od tega po prepričanju višjega sodišča sicer ni razlog, ki bi tožnici kot dedinji, torej pravi titulariki dediščine, po samem zakonu pridobljene v trenutku zapustnikove smrti, preprečeval zahtevati zapuščino. Okoliščina, da bi tožnica svojo pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku, v katerem pa (nesporno) ni sodelovala in k sodelovanju tudi ni bila povabljena (oz. pozvana k dedovanju), ji ne preprečuje uveljavljanja zahtevka iz 3. odstavka 130. člena ZD. Bistveno je, da gre za dedinjo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku7, to je dedinjo, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, in se dedovanju ni odpovedala.8 Ničesar od tega sodišče prve stopnje za tožnico ni ugotovilo.

13. Izjava, katere vsebino je višje sodišče povzelo v 2. točki obrazložitve zgoraj, je pogojna. Odpoved dediščini pa takšna ne more biti (1. odstavek 136. člena ZD). Pomen, ki ji ga pripisuje odgovor na pritožbo, torej ni pravilen.

_O zastaranju_

14. V 11. točki obrazložitve povzete določbe ZD o zastaranju pravice zahtevati zapuščino kot dedič teorija kritizira kot pomanjkljive oziroma neustrezne9, a Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da10 vendarle nudijo dovolj prostora za ustavnoskladno razlago, upoštevaje vse posebnosti konkretnega primera.11 Razlagalo jih je tudi že to sodišče.12 Stališče, da enoletni subjektivni rok v situaciji iz 2. odstavka 130. člena ZD ne pride v poštev in da za takšno tožbo vselej velja le objektivni rok, za kakršnega se (med drugim) zavzema pritožnica, po prepričanju višjega sodišča presega zakonsko besedilo oz. je takšno, da ga besedna razlaga zakona ne dopušča. 15. Izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča RS v 16. točki sklepa II Ips 158/2017, da razlaga pravil o zastaranju ne sme biti takšna, da bi njihov učinek dedičem preprečil ali jim naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do dedovanja, je po prepričanju tega sodišča pri presoji zastaranja treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Okoliščine tega primera, predstavljene v 12. točki obrazložitve, dodatno izključujejo razlago, da enoletni subjektivni rok v situaciji iz 2. odstavka 130. člena ZD ne pride v poštev – za dedinjo, ki je opisane okoliščine poznala, ni nesorazmerno breme, uveljaviti svojo pravico v rokih iz 2. odstavka 130. člena ZD.

16. Subjektivni rok enega leta začne teči, ko 1.) dedič _zve za svojo pravico in_ 2.) _za posestnika stvari zapuščine_.

17. Tožnica je, kot izhaja iz zgoraj pojasnjenega (12. točka obrazložitve), za svojo pravico res zvedela že v času teka pravdnega postopka I P 1307/2012 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (torej že v času zapuščinskega postopka), ko je zvedela, da so se dedinje prvega dednega reda odpovedale dedovanju in je bil zato objavljen oklic dedičem.13 A za začetek teka subjektivnega roka to ne zadošča. ZD začetek teka veže še na _vednost dediča o tem, kdo je posestnik stvari zapuščine_. Pravnomočnost sklepa, na katero je sodišče prve stopnje vezalo začetek teka subjektivnega roka, za vednost tožnice, ki v zapuščinskem postopku ni sodelovala, nima nikakršnega pomena14, z njenega vidika gre za objektivno in ne subjektivno okoliščino.

18. Po prepričanju višjega sodišča je odločilno, kdaj je tožnica izvedela, da je prav tožena stranka posestnica stvari zapuščine. Preden je to sploh postala, tožnica za njeno posest gotovo ni mogla zvedeti. Ugotovitve o tem, kaj je bilo (pred izdajo sklepa iz 2. odstavka 130. člena ZD) (na)povedano v pravdnem postopku I P 1307/2012 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, torej za presojo vednosti tožnice o posestniku niso odločilne.

_O bistveni kršitvi, odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo_

19. Razlogov o tem, kdaj je tožena stranka (sploh lahko) postala posestnica, izpodbijana sodba nima, jasnih razlogov o tem, kdaj je tožnica zvedela za njeno posest, tudi ne. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je za izdajo sklepa iz 2. odstavka 130. člena ZD tožnica izvedela 28. 9. 2018, v 25. točki obrazložitve pa, da ji ni uspelo izkazati, da je bila s prehodom zapuščine na toženo stranko seznanjena šele 28. 9. 2018 (ta zaključek sprejema tožena stranka v odgovoru na pritožbo). V tem delu si razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo. Kot utemeljeno izpostavlja tožnica, je torej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP namreč glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti15,16, ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje (izdaja nove odločbe, v kateri bo jasno ugotovljeno odločilno dejstvo in/ali odpravljeno nasprotje med odločilnimi razlogi) tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

_Napotki za nadaljnje delo_

20. V ponovljenem postopku naj sodišče izda novo sodbo, v kateri se bo ob upoštevanju zgoraj predstavljenih materialno pravnih izhodišč in napotkov, ki ji določa 8. člen ZPP, jasno oz. brez nasprotja opredelilo do odločilnega dejstva, kdaj je tožnica izvedela za posest tožene stranke. Glede na to, kakšna bo ugotovitev o tem odločilnem dejstvu, pa naj se opredeli še do vseh ostalih pravno relevantnih navedb tožeče in tožene stranke in odloči o tožbenem zahtevku.

21. V okviru uradnega preizkusa materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče še izpostavlja, da tožnica uveljavlja dva zahtevka – ugotovitvenega, da je dedinja, in dajatvenega na izročitev zapuščine. Sodišče prve stopnje naj bo v ponovljenem postopku pozorno tudi na to, da v skladu z določbo 141. člena ZD zastara le pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič.

_Še o stroških_

22. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Iz istega razloga (in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožene stranke, sklep o stroških tudi v (nezapisanem) zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo tudi v tem delu vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Tako tudi K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, 2009, stran 280. 2 Sklep VS RS II Ips 158/2017 ob sklicevanju na prevladujoče stališče v pravni teoriji. Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, delo, navedeno v 1.opombi, stran 280; V. Rijavec, Dedovanje: procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, stran 262; B. Blagojević, Nasledno pravo u Jugoslaviji, Savremena administracija, Beograd 1979, stran 346; M. Stojanov, Hereditatis petitio, Pravnik 8-10/1984, stran 390, N. Gavella in V. Belaj. Nasljedno pravo, Narodne novine, Zagreb 2008, stran 317. 3 Kot celoto upravičenj in obveznosti glede zapuščine. Več o tem: A. Božič Penko, Dediščinska tožba, Pravosodni bilten, 2/2020, stran 49. 4 Sklep VSL II Cp 2132/2016, 8. točka. 5 VSRS sodba in sklep II Ips 303/2008 ter druge. 6 VSRS sklep II Ips 32/2020. 7 Glej Rijavec, delo, navedeno v 2. opombi, stran 255 in 256. 8 Opredelitev novega dediča v odločbi VSL I Cp 1307/2011, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo, torej po prepričanju tega sodišča ni pravilna. 9 Glej V. Rijavec, delo, navedeno v 2. opombi, str. 139; S. Marković, Nasledno pravo, Službeni list SFRJ, Beograd 1981, stran 479. 10 V povezavi z instituti obligacijskega prava. 11 Sklep VS RS, citiran v 2. opombi. 12 Sklep VSL II Cp 2132/2016 in sodba VSL I Cp 388/2020. 13 Glej M. Kreč, D. Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, stran 486. 14 Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). 15 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti razlogov oziroma izbrati ene od nasprotujočih si različic razlogov (prim. Aleš Galič, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, Uradni list Slovenije, Ljubljana, 2017, stran 93). 16 Prim. sklep VS RS Cp 18/2019 v zvezi s sklepom VSL II Cp 1268/2018.