Jedro

Izpodbijana odločba o ugotovljeni lastnosti zavarovanca za sporno obdobje je zakonita, saj s strani tožnika po 19. členu ZPIZ-1 (po katerem pri ministru, pristojnemu za delo, lahko osebe, ki so vključene v obvezno zavarovanje v tujini, predlagajo izvzem iz obveznega zavarovanja, če je tako določeno z mednarodno pogodbo) ter 10. členu v zvezi z 8. členom mednarodnega Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni bilo nobene iniciative za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaradi obstoja istovrstnega zavarovalnega razmerja pri hrvaškem nosilcu zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi št. ... z dne 28. 6. 2011 in iste opr. št. z dne 9. 5. 2011 (I. tč. izreka) in hkrati razsodilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 1. alineji 1. odst. 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2010 (II. tč. izreka).

Zoper II. tč. izreka cit. sodbe je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno pritožbo s predlogom na njeno razveljavitev in povračilo stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, saj bi lahko odločitev oprlo na 6. člen mednarodne pogodbe, ki v bistvu določa, da če ima določena oseba obvezno socialno zavarovanje sklenjeno v Republiki Hrvaški in tam tudi plačuje socialne prispevke, potem bi morala Republika Slovenija to dejstvo priznati. Dejstvo je, da je v predsodnem postopku predložil dokazila, da ima v R Hrvaški obvezno socialno zavarovanje in tam redno plačuje vse obveznosti že od 1994 dalje. Sicer pa je bilo sodišče pri sojenju vezano tudi na Ustavo RS in bi moralo slediti predlogu za sprožitev zahteve za presojo ustavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali kakšnega drugega zakona zaradi protiustavne pravne praznine, če zadeve ni moglo rešiti ob pravilni razlagi mednarodne pogodbe. Sodba namreč grobo posega v njegov pravni in ekonomski položaj, ko ga vključuje v zavarovanje za 17 oziroma 10 let za nazaj, zaradi česar bi moralo sodišče ta nepravičen, nesorazmeren in protiustaven poseg preprečiti. Meni, da je država vedela, da opravlja dejavnost, pa ni nič storila, s čimer je pri njem ustvarila legitimno prepričanje, da ni dolžan plačevati prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vsekakor pa ne dvojno za več kot 17 let nazaj.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja predvsem naslednje.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti drugostopenjske zavrnilne upravne odločbe št. ... z dne 28. 6. 2011 in prvostopenjske odločbe št. ... z dne 9. 5. 2011, s katero je bilo v predsodnem upravnem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti po 1. alineji 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) v obdobju od 3. 1. 1994 do 31. 12. 1999 ter na podlagi 1. alineje 1. odst. 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) od 1. 1. 2000 dalje.

Gre torej za spor o lastnosti zavarovanca na temelju opravljanja samostojne dejavnosti, pri čemer sta v neizpodbijani I. tč. izreka, ki je že pravnomočna, odpravljena izpodbijana posamična upravna akta in sočasno v izpodbijani II. tč. izreka pravilno razsojeno, da ima pritožnik lastnost zavarovanca po 1. alineji 1. odst. 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2010. Pri tej odločitvi ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, niti do nepravičnega, nesorazmernega ali protiustavnega posega v tožnikov ekonomski položaj, kot zmotno zatrjuje pritožba. V zvezi s sojenjem v predmetni zadevi utemeljeno ni bilo postopano po 156. členu Ustave RS, ki sodišču nalaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti le, če meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti, protiustaven, saj je zakonska ureditev popolna in brez protiustavne pravne praznine.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je nedvomno podana v ZPIZ-1, Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZMEPIZ) v zvezi s Sporazumom o socialnem zavarovanju med R Slovenijo in R Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97-MP 21/97; v nadaljevanju Sporazum). Po 2. odst. 7. člena ZPIZ-1 pa zavarovalno razmerje nastale ex lege, torej z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Tej načelni določbi dosledno sledi tudi ureditev v ZMEPIZ. Po 3. točki 45. člena cit. ZMEPIZ je namreč zavarovanec zavodu dolžan sporočiti nastanek pravnega razmerja na predpisanem obrazcu, pri čemer oseba iz 1. odst. 15. člena ZPIZ-1 lastnost zavarovanca pridobi z dnem vpisa v register oziroma z dnem začetka opravljanja pridobitne dejavnosti. To glede na 48. člen ZMEPIZ velja tudi za primere, če oseba prijave ni vložila v predpisanem roku. V kolikor pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, pridobi lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja oziroma največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1, to je od 1. 1. 2000 dalje. Takšna ureditev je logična izpeljava temeljnega načela obveznega zavarovanja za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po pomoči in postrežbi iz 3. člena ZPIZ-1, pri čemer je izvzem iz obveznega zavarovanja mogoč le pod pogoji in na način, določenim v istem zakonu. Glede na 19. člen ZPIZ-1 pri ministrstvu, pristojnem za delo namreč lahko osebe, ki so vključene v obvezno zavarovanje v tujini, predlagajo izvzem iz obveznega zavarovanja, če je tako določeno z mednarodno pogodbo. Te zakonske možnosti pa tožnik pred niti med uradno uvedenim predsodnim upravnim postopkom ni izkoristil, kljub temu, da je že od leta 1994 obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, kar sploh ni sporno. Seveda je zmotno njegovo materialno pravno naziranje, da lahko izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kljub nespornemu opravljanju samostojne dejavnosti v R Sloveniji, doseže v sodno socialnem sporu.

Pritožnikovo stališče, da je predmetno zadevo mogoče rešiti drugače, kot je razsodilo prvostopenjsko sodišče, in sicer ob ustrezni interpretaciji 6. člena Sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško, ni pravilno in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane v II. tč. izreka sodbe. Določbo 6. člena Sporazuma, ki je umeščena med splošne določbe I. dela mednarodne pogodbe je namreč mogoče pravilno razlagati in uporabljati le v zvezi s 1. členom, ki v 15. točki opredeljuje pojem „dajatev“ iz socialnega zavarovanja. Pod pojmom dajatev je mišljena vsaka denarna dajatev po pravnih predpisih iz 1. odst. 2. člena Sporazuma. Gre za denarne prejemke iz obveznega zdravstvenega, obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti ter nadomestila plač za čas porodniškega dopusta, ne pa obveznosti plačevanja prispevkov za navedena socialna zavarovanja. To pa pomeni, da 6. člen mednarodnega sporazuma, s katerim je med državama dogovorjeno, da ima dejstvo opravljanja neke dejavnosti, na podlagi katere oseba pridobiva dohodek ali določeno obvezno zavarovanje, po pravnih predpisih ene države pogodbenice, enak pravni učinek na dajatve iz socialnega zavarovanja tudi v drugi državi pogodbenici, ureja le učinke o upravičenosti do dajatev, in ne obveznosti iz socialnih zavarovanj.

Morebitni izvzem iz obveznega socialnega zavarovanja je namreč tudi po stališču pritožbenega sodišča mogoč le ob uporabi določb, ki urejajo uporabo pravnih predpisov v II. delu mednarodnega sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško. V tem delu mednarodnega sporazuma je v 7. členu dogovorjeno splošno pravilo zavarovanja tako, da za obvezno zavarovanje osebe, ki opravlja samostojno dejavnost, veljajo pravni predpisi države pogodbenice, na območju katere se samostojna dejavnost opravlja, če ni v 8. in 9. členu Sporazuma določeno drugače. Prav 2. točka 8. člena v zvezi z 10. členom omogoča osebi, ki opravlja samostojno dejavnost na območju ene države pogodbenice in odide na območje druge države pogodbenice, da bi krajši čas opravljala takšno dejavnost, dogovor o izjemah glede uporabe 7. do 9. člena, pri čemer lahko pristojni organi držav pogodbenic sporazumno podaljšajo roke iz 2. odst. 8. člena Sporazuma.

Izhajajoč iz prej navedene pravne ureditve je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. tč. izreka o ugotovljeni lastnosti zavarovanca od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2010 zakonita, saj s strani tožnika po 19. členu ZPIZ-1 ter 10. členu v zvezi z 8. členom mednarodnega sporazuma, ni bilo nobene iniciative za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaradi obstoja istovrstnega zavarovalnega razmerja pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Ker vse ostale pritožnikove navedbe, vključno z zatrjevanjem legitimnega pričakovanja, da mu ne bo potrebno plačevati prispevkov, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantne, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na takšen izid pritožbenega postopka je bilo potrebno na podlagi 365. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.