Jedro

Ker tožnica torej ni izkazala aktivne legitimacije za vloženo tožbo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz omenjenega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 999958/2016 s 5. 10. 2016 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženec tožnici dolžan plačati 145,00 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestim od zneska 100,00 EUR od 8. 9. 2015 do plačila, od zneska 25,00 EUR od 12. 6. 2015 do plačila in od zneska 20,00 EUR od 31. 8. 2015 do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti 55,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je v tožbi eksplicitno zatrjevala, da ima na podlagi sklepa s 27. 10. 2014 položaj upravnika garažnih objektov, da je bil toženec v letih 2013 do 2015 lastnik dveh garaž v upravljanju tožnice, da mu je poslala opomin na plačilo sedaj vtoževanih zneskov in da ji dolguje dvakrat po 50,00 EUR in 25,00 EUR, kar vtožuje v tem postopku. Iz navedb izhaja, da je toženec lastnik posameznih delov stavb, ta terminologija pa se uporablja izključno pri že etažiranih objektih. Njena tožba je torej sklepčna. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi in v ugovoru zoper sklep o izvršbi zgolj pavšalno prerekal tožničine trditve, poleg tega je kot dokaz ponudil zemljiškoknjižni izpisek. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, da toženec ni ugovarjal njenemu položaju upravnice garaž, prav tako tudi ne prejemu opomina za plačilo vtoževanih obveznosti, da višini terjatve ni ugovarjal, kar bi sodišče vse moralo šteti za priznano. Pritožnica je že ob dopolnitvi tožbe za svoje trditve predložila izpis odprtih postavk za toženca, zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek posameznih delov št. 95 v stavbi 3233, k. o. ..., in 70 v stavbi 3268, iste k. o., predlagala pa je tudi zaslišanje pravdnih strank. V nadaljevanju je predložila še pogodbo o vzajemnih razmerjih med etažnimi lastniki za etažno lastnino v garažnih hišah ob Ulici T. zapisnik zbora etažnih lastnikov s 23. 4. 2015 ter predlagala zaslišanje prič N. V. in S. N. Vsi dokazni predlogi so bili substancirani. Očitek sodišča, da z zaslišanjem prič nezadostne trditvene podlage ni moč nadomestiti, je zato neutemeljen. Toženčeve trditve, z izjemoma te, da ni več lastnik spornih nepremičnin, so brez potrebne dokazne opore. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 214. člena ZPP bi sodišče dejstva tožnice moralo šteti kot priznana. Sodišče je izpustilo relevantne materialnopravne določbe, na katere bi bilo dolžno opreti svojo odločitev, in sicer določila tretje in pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ. Gre za zakonsko podlago vtoževane terjatve, ki jo pritožniku dajeta tudi pogodba o vzajemnih razmerjih med etažnimi lastniki in pogodba o upravljanju predmetnega garažnega objekta. Sodišče je to zakonsko določbo prezrlo, čeprav bi se moralo nanjo sklicevati. Napačno je uporabilo tudi določila Stanovanjskega zakonika, ki ga pravo ne pozna. Pritožnica predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, nato pa samo v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi znaša vrednost spornega predmeta 125,00 EUR, zato v postopku veljajo določila postopka o sporih majhne vrednosti, v katerih se sme sodba izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnico, da je njena tožba sklepčna, torej da iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Napačno pa je njeno stališče, da toženec ni prerekal trditev o njenem položaju upravnice garažnega objekta na Ulici T., zato ji tega dejstva ni bilo treba izkazovati (214. člen ZPP). Toženec je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da sam ni sklenil nobene pogodbe o upravljanju za njegove garaže in da o menjavi upravnika ni bil obveščen, na kar je tožnico opozoril tudi ob prejemu opomina. Smiselno kot laik je torej izpostavil, da ne pozna dejstev glede položaja tožnice kot upravnice, kar preprečuje domnevo priznanih dejstev, na katero se pritožnica sklicuje.

6. Po določilu 451. člena ZPP mora tožnica vsa dejstva navesti v tožbi oziroma v primeru postopka, ki je nadaljevanje izvršbe, v prvi pripravljalni vlogi, s katero tožbo dopolnjuje. Tožnica v tej vlogi ni podala listinskih dokazov za svoj status upravnice, temveč je predložila le izpis odprtih postavk in zgodovinski izpisek za toženčeve garaže ter predlagala zaslišanje strank. Gre za neprimerne dokaze za izkazovanje statusa pritožnice kot upravnice, kasneje predloženi dokazi (pogodba o vzajemnih razmerjih med etažnimi lastniki za etažno lastnino v garažnih hišah ob Ulici T. zapisnik zbora etažnih lastnikov garaž s 23. 4. 2015) ter kasneje predlagane priče N. V. in S. N. pa so predlagani prepozno in jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Ker tožnica torej ni izkazala aktivne legitimacije za vloženo tožbo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz omenjenega razloga.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče kot pravno podlago tožničine terjatve pravilno upoštevalo določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zato so nasprotne pritožbene navedbe zmotne. Res je sodišče v 14. točki sodbe pravni predpis napačno poimenovalo kot Stanovanjski zakonik, vendar je zapisalo pravilno kratico SPZ, pa tudi kasneje citirani členi kažejo na to, da je sodišče pravilno izhajalo iz določb Stvarnopravnega zakonika, ki urejajo upravljanje skupnih delov nepremičnine. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zato, ker tožnica ni pojasnila obračuna stroškov za upravljanje garaž glede na odgovor toženca, da ni bil njihov lastnik v celotnem vtoževanem obdobju. Prav tako ni pojasnila, zakaj je izstavila dva računa za garažo 95, in sicer zgolj nekaj dni enega za drugim. Ni mogoče šteti, da toženec trditev v zvezi z višino vtoževane obveznosti ni prerekal. Na tožnici je bilo zato dokazno breme, da pravočasno poda trditve in predloži dokaze tudi glede višine tožbenega zahtevka. Tega bremena ni zmogla.

9. Ker v postopku v sporih majhne vrednosti kršitve zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni moč upoštevati, prav tako pa tudi niso utemeljeni v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.