Jedro

Pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti v smislu odškodninskega prava gre za zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Tožnik ima prav, da v ta krog spadajo tako aktivnosti, ki jih oškodovanec ne more več opravljati, kot tudi aktivnosti, ki jih opravlja težje, z več napora in/ali z bolečinami. V vsakem primeru pa morajo te pomanjkljivosti, da je mogoče govoriti o pravno priznani škodi, doseči določen prag intenzivnosti. Za pravno priznano škodo gre le, če je oškodovanec pomembno prikrajšan pri izvajanju svojih poklicnih in prostočasnih aktivnosti in zaradi tega trpi duševne bolečine.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka A., d. d., tožeči stranki B. B. plačati znesek v višini 62,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2019 dalje do dne plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

II.Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in še izpodbijanem delu potrdi.

III.Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnik je trdil, da se je dne 3. 8. 2019 telesno poškodoval v prometni nezgodi, ki jo je povzročil voznik C. C. v vozilu, za katerega je bilo pri toženki sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tožnik je bil po tožbenih navedbah sopotnik v tem vozilu. Ocenil je, da je za nastalo nepremoženjsko škodo upravičen do odškodnine v višini 11.100,00 EUR (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znesek v višini 6.000,00 EUR, za strah znesek v višini 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek v višini 3.600,00 EUR), za nastalo premoženjsko škodo pa do odškodnine v višini 77,55 EUR iz naslova nastalih prevoznih stroškov med zdravljenjem. Ker je toženka tožniku že pred pravdo plačala odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v višini 4.800,00 EUR, je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval še plačilo zneska v skupni višini 6.377,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2019 dalje do dne plačila.

2.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ob prometni nezgodi ni bil pripet z varnostnim pasom, in na tej podlagi presodilo, da je zaradi tega v deležu 20% sam prispeval k nastali škodi. Tožniku nastalo nepremoženjsko škodo je odmerilo na višino 4.500,00 EUR (3.600,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 900,00 EUR za strah, zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v celoti zavrnilo), premoženjsko škodo pa na višino 77,55 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka in priznanih zakonskih zamudnih obresti v višini 17,36 EUR bi bil tožnik po presoji sodišča prve stopnje (prim. 40. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) upravičen iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo do 3.617,36 EUR. Ker je toženka tožniku že plačala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki v valorizirani višini na dan odmere znaša 5.683,20 EUR, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Povzetek pritožbenih navedb

3.Tožnik v pritožbi uvodoma uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Navaja, da odmera ni skladna niti s sodno prakso, ki jo v utemeljitev odmere te oblike nepremoženjske škode v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje. Sodba ne vsebuje konkretnih razlogov, zakaj tožnik ni upravičen do celotne vtoževane škode. Sodišče prve stopnje pri odmeri ni poiskalo ravnotežja med različnimi primeri v sodni praksi, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ob upoštevanju neprerekanih trditev, ki jih je potrdil tudi izvedenec, da bo tožnik tudi v bodoče trpel telesne bolečine v levi roki, bi mu moralo sodišče priznati celotno zahtevano odškodnino.

Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče po pritožbenem stališču storilo postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je še zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik opozarja, da je oškodovanec do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upravičen tudi, če mora v svoje delo vlagati več napora kot prej, v zvezi s čim je podal trditve. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka kljub temu brez obrazložitve zavrnilo. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče na podlagi ugotovitev izvedenca ugotovilo trajno omejeno gibljivost zapestja in posledično težje opravljanje določenih opravil, vendar je izvedenec "izven svoje pristojnosti" ocenjeval, ali je podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj je ocenil, da je to podano le, če določenih aktivnosti oškodovanec ne zmore več opravljati. Sodišče prve stopnje je takšni oceni izvedenca sledilo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, saj gre pri tem za pravno vprašanje, na katerega pa sodišče ni odgovorilo pravilno. Izpodbijana sodba ne vsebuje zaključka, ali ugotovljena omejena gibljivost levega zapestja in bodoče hipne zbadajoče bolečine, pomenijo, da mora tožnik v svoje delo vlagati več naporov. Sodišče je brez dokazne ocene sledilo izvedencu, da zato, ker tožnik nima uradno predpisanih omejitev dela, ni trajnega zmanšanja življenjske aktivnosti, kar pa ni pogoj za obstoj te oblike škode in za priznanje odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženka do zaključka prvega naroka ni prerekala obstoja zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa je nasprotovala le višini. Prav tako ni dokazno ocenilo tožbene trditve, da zmanjšano življenjsko aktivnost dokazuje že to, da je toženka tožniku priznala invalidnost iz nezgodnega zavarovanja, čeprav se tožnik zaveda, da gre za različni pravni podlagi.

Po prepričanju pritožbe dokazna ocena izvedenskega mnenja ni skladna z 8. členom ZPP. Tožnik nadalje pritožbeno opozarja na ugotovitve izvedenca, da je prišlo pri tožniku do trajno omejene gibljivosti levega zapestja, pri čemer je tožnik navedel, katerih del doma (vključno z deli na kmetiji) in v službi kot avtomehanik opravlja z večjimi napori, česar toženka ni prerekala. Pri tem, ali z izvedencem ugotovljene zdravstvene težave predstavljajo zmanjšano življenjsko aktivnost, gre za pravno vprašanje. Na to vprašanje je sodišče prve stopnje odgovorilo napačno, to pa ima za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik še uveljavlja, da je glede na ugotovljene okoliščine upravičen do celotne zahtevane odškodnine za strah.

Tožnik v zaključku navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri ni upoštevalo premoženjske škode, ki jo je tožniku sicer priznalo, zato je sodba sama s seboj v nasprotju, sodišče pa je iz tega razloga tudi zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Presoja pritožbenih navedb

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre takrat, ko ima izpodbijana sodba tako hude pomanjkljivosti (nerazumljivost in protislovnost izreka, neobstoj obrazložitve, pomanjkljivost obrazložitve glede odločilnih dejstev oziroma njena nejasnost in protislovnost ter nasprotje med izrekom in obrazložitvijo), da je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje prav vse elemente, ki omogočajo njen preizkus.

6.Pritožbena navedba, da je izpodbijana sodba obremenjena s takšno kršitvijo, ker sodišče ugotovljenih posledic tožnikovih telesnih poškodb ni umestilo med podobne primere oziroma ker pri odmeri odškodnine med njimi ni poiskalo ustreznega ravnotežja, ne ustreza pojmu te kršitve, saj je izpodbijano sodbo kljub temu mogoče preizkusiti. S takšno pritožbeno navedbo tožnik dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Poleg tega tožnik celo v pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem oprlo na dva judikata iz sodne prakse, zato je očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni opravilo primerjave z drugimi primeri iz sodne prakse, povsem neutemeljen. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje omenjena dva judikata napačno razvrstilo glede na težo posledic, po vsebini predstavlja uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava in ne zgoraj zatrjevane procesne kršitve.

7.Povsem neobrazložen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik v zvezi s tem navaja, da sodišče prve stopnje "ni napravilo zaključka", ali ugotovitve glede trajne omejenosti gibljivosti njegovega levega zapestja in bolečin ob preobremenitvi pomenijo, da mora v določena dela vlagati več truda. Takšna navedba po vsebini lahko ustreza posegu v pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8.S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženka do prvega naroka za glavno obravnavo ni prerekala trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnik smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravnega postopke iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi napačne uporabe določb 214. člena ZPP, ki določa, da neprerekanih dejstev ni treba dokazovati.

Tožnik v pritožbi sam povsem pravilno navaja, da gre pri presoji, ali določene ugotovljene posledice ustrezajo pravnemu standardu zmanjšanja življenjske aktivnosti, za pravno vprašanje. Pri tožbeni navedbi, da je na strani tožnika prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, gre torej le za pravno kvalifikacijo zatrjevanih posledic, na katero sodišče prve stopnje ni vezano, in ne za trditev o dejstvih, zato uporaba določb 214. člena ZPP pri tej navedbi ne pride v poštev. O relativni kršitvi postopka zaradi njihove napačne uporabe ob takšnih pritožbenih navedbah iz teh razlogov ni mogoče govoriti.

Toženka je tudi sicer ves čas postopka smiselno ugovarjala

(prim. trditve iz odgovora na tožbo)

, da morebitne posledice na strani tožnika predstavljajo kvečjemu nelagodje pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti ob določenih okoliščinah, zato ne drži, da so ostale tožbene trditve, da nekatera dela tožnik lahko (stalno) opravlja z večjimi napori (v smislu obstoja zmanjšanja življenjske aktivnosti), neprerekane.

9.Tožnik v delu, s katerim izpodbija zavrnitev zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v pritožbi sicer omenja, da mora biti dokazna ocena izvedenskega mnenja skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, vendar v zvezi s tem obrazloženo ne uveljavlja nobene procesne kršitve, s čimer je onemogočil pritožbeni preizkus pravilnosti uporabe te določbe.

10.Tudi pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja je povsem prazno in pritožbeno sodišče nanj zato ne more odgovoriti. Tožnik v pritožbi ni konkretiziral, katero ugotovljeno dejstvo naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, kar pomeni, da je tudi uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem neobrazloženo in s tem neutemeljeno.

11.Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita le, da ni "dokazno ocenilo" trditve, da je toženka tožniku iz naslova nezgodnega zavarovanja priznala invalidnost, kar po njegovem dokazuje oškodovančeve trajne posledice. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče dokazno oceniti izvedene dokaze in ne postavljenih trditev. Že iz tega razloga je takšno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik določene trajne posledice na levem zapestju. Pri tem, ali te ustrezajo pojmu zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa gre za pravno presojo in ne za dejansko vprašanje, ki bi bilo podvrženo dokazni oceni.

12.Tožnik v pretežnem delu pritožbe uveljavlja, da sodišče kljub temu, da je skladno z njegovimi trditvami ugotovilo, da je gibljivost njegovega zapestja trajno omejena in da bo v bodoče čutil "hipne zbadajoče bolečine ob preobremenitvi", ni "presojalo", ali mora v določena dela vložiti več truda. Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji tega pravnega standarda zmotno uporabilo materialno pravo, ker opravljanja del z večjimi napori napačno ni štelo za zmanjšanje življenjske aktivnosti, pač pa je nekritično povzelo ugotovitve izvedenca, da je bistveno, da tožnik nima "uradno predpisanih omejitev dela", čeprav določena dela opravlja težje. Smiselno tožnik torej uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri napolnitvi vsebine pravnega standarda zmanjšanja življenjske aktivnosti nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo dejstva, ali mora tožnik v svoje delo vlagati več napora.

12.Pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti v smislu odškodninskega prava gre za zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Tožnik ima prav, da v ta krog spadajo tako aktivnosti, ki jih oškodovanec ne more več opravljati, kot tudi aktivnosti, ki jih opravlja težje, z več napora in/ali z bolečinami. V vsakem primeru pa morajo te pomanjkljivosti, da je mogoče govoriti o pravno priznani škodi, doseči določen prag intenzivnosti. Za pravno priznano škodo gre le, če je oškodovanec pomembno prikrajšan pri izvajanju svojih poklicnih in prostočasnih aktivnosti in če zaradi tega trpi duševne bolečine.

Iz tako ugotovljenih dejstev, ki jih pritožba obrazloženo ne izpodbija, je sodišče prve stopnje materialnopravno zato pravilno zaključilo, da ni prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč doživlja zgolj kratkotrajne motnje pri delu, s čimer je sodišče prve stopnje zadostno odgovorilo na trditve tožnika, da mora nekatera opravila zaradi posledic opravljati z vlaganjem več truda. Čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri presoji veliko pozornosti res namenilo dejanskemu vprašanju, ali tožnik katere od dejavnosti zaradi ugotovljene trajne omejenosti sploh ne more več opravljati, pa v dokaznem postopku in pri svoji presoji kljub temu ni zanemarilo težav, ki jih ima tožnik po svojih trditvah zaradi ugotovljene trajne omejenosti zapestja. Procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo, da ugotovljene kratkotrajne motnje pri delu ne pomenijo pomembnega prikrajšanja pri opravljanju tožnikovih poklicnih in prostočasnih aktivnosti in zato ne dosegajo praga pravno priznane škode.

14.Po pregledu primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah ni odmerilo povsem skladno z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti iz 179. člena OZ. Pri tem je treba upoštevati, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic in prepletanja različnih vrst poškodb ni povsem identičnih življenjskih primerov, vendar se je mogoče pri objektivizaciji višine odškodnine kljub temu opreti na opise podobnih poškodb in posledic, ki so okoliščinam v tej pravdi primerljive, hujše in lažje. Primerjava mora zajemati celotno priznano odškodnino in ne le odškodnine (izolirano od celotne odškodnine) za posamezno obliko pravno priznane škode.

15.Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v višini 4.500,00 EUR, kar na dan odmere (maja 2024) znaša 3,03 povprečne neto plače (od tega za telesne bolečine 2,42 povprečne neto plače).

15.Tožnik sicer utemeljeno uveljavlja, da zadevi, na kateri se je oprlo sodišče prve stopnje, nista povsem primerljivi, vendar jih je po presoji pritožbenega sodišča klub temu mogoče uporabiti za namene objektivizacije prisojene odškodnine, saj gre za podobno vrsto poškodb. V zadevi II Ips 471/96 je bila odmerjena odškodnina v višini 6,2 povprečne neto plače zgolj za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, vendar gre glede na opis za hujše bolečinske posledice. V zadevi II Ips 266/2005 je bila za to vrsto škode priznana odškodnina v višini 2,5 povprečne plače (za vso škodo pa 10 povprečnih neto plač), vendar so bile bolečine po opisu manjše intenzivnosti kot pri tožniku. Tožnik kot primerjalno navaja odločbo II Ips 102/2004, v kateri je bila odmerjena odškodnina v višini 9 povprečnih neto plač (za telesne bolečine pa v višini 3,8 povprečnih neto plač), vendar gre že po opisu za nekoliko hujše bolečine, zahtevek za odškodnino za strah pa je bil zavrnjen.

16.Pritožbeno sodišče je nato po pregledu sodne prakse in odmere odškodnin v navedenih zadevah ob primerjavi z ugotovljenim dejanskim stanjem v tej zadevi presodilo, da je tožnik glede na ugotovljene posledice upravičen do višje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jo je odmerilo na višino 5.500,00 EUR (3,7 povprečne neto plače). Glede na ugotovljeno intenzivnost strahu, zlasti pa njegovo trajanje, je sodišče prve stopnje nekoliko prenizko odmerilo tudi odškodnino za strah. Upoštevati je treba namreč, da sta primarni in sekundarni strah trajala dlje časa, zato je tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini 1.200 EUR.

17.Tožnik bi bil tako iz naslova nastala nepremoženjske škode upravičen do odškodnine v višini 6.700,00 EUR (kar dosega 4,5 povprečne neto plače), upoštevajoč njegov soprispevek pa do 5.360,00 EUR. Ker je toženka tožniku v valorizirani višini že plačala odškodnino za to vrsto škode v višini 5.683,20 EUR, česar tožnik v pritožbi ne izpodbija, to pomeni, da je svojo obveznost iz tega naslova v celoti izpolnila. Sodišče prve stopnje je zato kljub zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za to vrsto škode pravilno zavrnilo.

18.Je pa sodišče prve stopnje pri obračunu delnega plačila s strani toženke zmotno uporabilo materialno pravo, saj je očitno štelo, da je toženka v celoti izpolnila svojo obveznost iz sklenjene zavarovalne pogodbe, ker valorizirani znesek izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo presega seštevek z izpodbijano sodbo odmerjene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Takšno sklepanje je materialnopravno zmotno, saj mora sodišče valorizacijo upoštevati zgolj pri tisti obliki škode, na katero se delno plačilo nanaša. V konkretnem primeru je to le nepremoženjska škoda. Valorizacija pred pravdo plačane odškodnine za nepremoženjsko zato ne glede na višino tega zneska ne more vplivati na utemeljenost zahtevka iz naslova s sodbo priznane nastale premoženjske škode v višini 77,55 EUR. Dejstev, s katerimi je tožnik utemeljeval ta del zahtevka po višini (vloga z dne 17. 12. 2021 na r. št. 27), toženka ni prerekala. Tožnik je tako, upoštevajoč njegov soprispevek k nastali škodi, upravičen od odškodnine za premoženjsko škodo v višini 62,04 EUR.

19.Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je štirinajstdnevni rok iz prvega odstavka 943. člena OZ iztekel dne 11. 12. 2019, saj toženka te trditve ni prerekala. Tožnik je zakonske zamudne obresti zahteval do tega datuma dalje.

20.V odgovoru na tožbo se je toženka obrestnemu delu zahtevka upirala z navedbo, da lahko pade v zamudo šele v roku treh mesecev iz prvega odstavka 20.a. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Sodna praksa revizijskega sodišča se je že izrekla, da lahko zavarovalnica v razmerju do oškodovanca pade v zamudo s plačilom odškodnine pred iztekom navedenega roka, zato je toženkino sklicevanje na navedeno določbo materialnopravno zgrešeno. Prav tako se je revizijsko sodišče že izreklo, da zavarovalnica v primeru, ko gre za neposredno tožbo oškodovanca, pade v zamudo v pogodbeno dogovorjenem roku oziroma najkasneje v zakonskem roku iz prvega odstavka 943. člena OZ, šteto od vložitve odškodninskega zahtevka. Nobena od strank tudi sicer ni zatrjevala, da bi bil s pogodbo dogovorjen krajši izpolnitveni rok od zakonskega ali da bi bil za ugotovitev višine toženkine obveznosti zaradi narave stvari potreben daljši čas.

20.Pritožbeno sodišče je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo, tako da je toženki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 62,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka štirinajstdnevnega roka po prejemu odškodninskega zahtevka, torej od 11. 12. 2019 dalje do dne plačila (prvi odstavek 351. člena ZPP). Ker je tožnik uspel le z neznatnim delom svojega zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP), pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških (II. toča izreka izpodbijane sodbe) ni poseglo.

Končna odločitev o pritožbi

21.Ker razen v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in na priznanje odškodnine za premoženjsko škodo, s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa v mejah podanih pritožbenih razlogov ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ob zgoraj nanizanih razlogih tožnikovo pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

22.Tožnik je s pritožbo uspel zgolj v neznatnem delu, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členem ZPP).

-------------------------------

1Prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 792/2020 (13. točka obrazložitve).

2Povprečna neto plača je maja 2024 znašala 1.486,88 EUR.

3Zadeve II Ips 10/2006 (13 povprečnih neto plač, od tega 6,2 plači za telesne bolečine), II Ips 304/2007 (14 povprečno neto plač, od tega 5,2 dve plači za telesne bolečine) in II Ips 339/2007 (18 povprečnih neto plač, od tega 10 plač za telesne bolečine), vendar gre pri vseh teh zadevah za težje posledice, saj je bila priznana tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prav tako pa so zadeve težje tudi glede na intenzivnost bolečin in zapletenost zdravljenja. Povsem primerljive zadeve pritožbeno sodišče v bazi sodne prakse ni našlo.

4Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal (prvi odstavek 943. člena OZ).

5Zavarovalnica mora najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek: (-) če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, (-) če je odgovornost sporna ali ni bila natančno ugotovljena oziroma če škoda ni bila v celoti ocenjena, dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek (prvi odstavek 20.a člena ZOZP)

6Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 93/2015.

7Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 16/2021.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 943, 943/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.