Jedro

Ker odškodninski zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik, predstavlja zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe zaplenjenega premoženja, tak zahtevek pa se po določbi 145.c člena ZIKS ne priznava, za odločitev v zadevi ni bistveno, ali jo tožnik uveljavlja na podlagi neupravičene obsodbe ali (zgolj) na podlagi razveljavitve kazni zaplembe premoženja.

Ne glede na to, ali tožnikov zahtevek temelji na trditvah o zmanjšanju premoženja ali o izgubljenem dohodku, gre za zahtevek „iz naslova nezmožnosti uporabe“, ki se po 145.c členu ZIKS ne priznava.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.404,54 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

OBRAZLOŽITEV:

1, Sodišče prve stopnje je glede umaknjenega dela tožbe postopek ustavilo, sicer pa zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.148.951,94 USD, kar v tolarski protivrednosti znaša 436.000.859 SIT, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da tožnik uveljavlja zahtevke za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe, ti pa so po 145.c členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) – kot lex specialis v razmerju do Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) – za čas od zaplembe premoženja do pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja izključeni. Navedbo, da ne gre za škodo zaradi izgube dohodka zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine, marveč za škodo, ki je nastala, ker je morala družina najeti drugo stanovanje, je označilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sodišči nista odgovorili na njegove navedbe, da je bilo po tedanji zakonodaji iz zaplembe izvzeto premoženje, ki je bilo nujno potrebno za življenje obsojenca in njegove ožje družine, in da zato sporna nepremičnina ne bi smela biti zaplenjena. Nezakonitih ravnanj je bilo več: nezakonita je bila obsodba, nezakonit je bil izrek kazni zaplembe premoženja in nezakonit je bil obseg zaplembe. Določba 145.c člena ZIKS izključuje odškodninske zahtevke v zvezi z nezakonito obsodbo, v obravnavanem primeru pa ne gre za te zahtevke, marveč za zahtevke, ki so posledica kršitev predpisov o zaplembi in ki imajo podlago v določbah ZKP. Tudi Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da imajo neupravičeno obsojeni ali njihovi pravni nasledniki pravico zahtevati povrnitev morebitne druge gmotne škode (npr. zaradi odvzema prostosti) na podlagi ZKP. Škoda, ki predstavlja seštevek neupravičeno plačanih najemnin oz. nakupa stanovanja, je taka škoda. Stališče nižjih sodišč je zato materialnopravno napačno. Ker sodišče druge stopnje za svoje stališče, da je odškodnina le ena, ni navedlo materialnopravne podlage, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno določbo ZPP je sodišče druge stopnje kršilo tudi zato, ker je pritožbeno navedbo, da gre za škodo zaradi plačevanja najemnine, napačno opredelilo kot pritožbeno novoto. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in spremeni, podrejeno pa naj zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je zahteval povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe (in posledične zaplembe štirih nepremičnin, tj. hiše s pripadajočim zemljiščem, tovarne in zazidane stavbne parcele) njegovih pravnih prednikov, ki je bila leta 1993 razveljavljena, novi postopek pa zaradi umika obtožbe ustavljen. Zahteval je odškodnino zaradi nemožnosti uporabe hiše z garažo (v odgovoru na odgovor na tožbo je navedel, da ne gre za nemožnost uporabe hiše in nemožnost oddajanja hiše (v vrednosti 30-35 DEM/m2), marveč za nadomestilo za plačano stanarino (v vrednosti 10 DEM/m2), za 50 let dobičkov od donosa kapitala in za enako obdobje nemožnosti uporabe oz. koriščenja parcele. Po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIKS (Uradni list RS, št. 10/98 – v nadaljevanju ZIKS-G) je tožnik navedel, da ne uveljavlja zahtevkov, ki so po 145.c členu ZIKS izključeni, marveč povračilo za nemožnost uporabe stanovanjske hiše, ki bi morala po tedanjih predpisih ostati njegovim pravnim prednikom, zaradi odvzema pa so morali plačevati stanarino oz. kupiti nova stanovanja, in da torej uveljavlja povrnitev stroškov, ki jih ne bi imeli, če ne bi bilo zaplembe. Leta 2005 je vztrajal le še pri odškodnini za nepremičnino vl. št. 85, k.o. ... (stanovanjska hiša, vrtna stavba z garažo in stanovanjem) za čas od zaplembe (23. 8. 1945) do vrnitve (22. 11. 1993). Revidentovo nestrinjanje s stališčem nižjih sodišč, da postavljeni zahtevek sodi med zahtevke, navedene v 145.c členu ZIKS, ki se ne priznavajo, nima podlage v zakonu.

7. Po 145.c členu ZIKS se v zadevah iz 145.a člena tega zakona odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava v času od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja ne priznajo. Člen 145.a ZIKS ureja zadeve, v katerih je bila na podlagi izrednih pravnih sredstev razveljavljena kazen zaplembe premoženja, izrečena v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958. 8. Kot podlago odškodninske odgovornosti države je tožnik navedel dejstvo, da je bila kazenska sodba, s katero je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, razveljavljena, novi postopek pa je bil ustavljen. Na podlagi teh trditev je sodišče moglo presojati utemeljenost njegovega zahtevka le na določbah, ki urejajo odškodninsko odgovornost države zaradi neupravičene obsodbe. Za presojo na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti države manjkajo trditve o vsaj dveh predpostavkah te odgovornosti, tj. o protipravnosti ravnanja organa države (po ustaljenem stališču sodne prakse namreč izdaja nezakonite sodbe sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja(1)) in o odgovornosti za škodo.

9. Izvedbo ustavne pravice iz 30. člena Ustave, po katerem ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu, predstavljajo v prvi vrsti določbe ZKP v poglavju o postopku za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost. Že iz Ustave izhaja odgovornost za takò nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo. Po definiciji iz prvega odstavka 538. člena ZKP je neupravičena obsodba pravnomočna obsodilna kazenska sodba, ki je bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena, novi postopek pa se je končal z ustavitvijo, s pravnomočno oprostilno ali zavrnilno sodbo ali z zavrženjem obtožnice. Ker niti ZKP niti drug poseben predpis (pred uveljavitvijo ZIKS-G) nista vsebovala določb o vrstah pravno priznanih škod, so bila za presojo o utemeljenosti odškodninskih zahtevkov v tem delu odločilna splošna pravila odškodninskega prava.

10. Člen 145 ZIKS, veljaven pred uveljavitvijo ZIKS-G, je urejal posledice razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Za razliko od ureditve po ZKP ni bilo pomembno, ali je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena v postopku z rednimi ali z izrednimi pravnimi sredstvi. Prav tako ni bilo pomembno, ali je bila razveljavljena le kazen zaplembe premoženja ali celotna obsodilna sodba. Če je bila kazen zaplembe premoženja posledica neupravičene obsodbe v smislu določb ZKP, je bila neupravičeno obsojena oseba (ob izpolnjenosti predpostavk po ZKP in po splošnih pravilih odškodninskega prava) upravičena tudi do povrnitve škode, nastale zaradi kazni zaplembe premoženja. V drugih primerih je mogla odškodnino zahtevati le ob splošnih predpostavkah, ki so veljale za odškodninsko odgovornost države za ravnanje svojih organov.

11. Z drugimi besedami povedano: Predpostavka za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov po ZKP je neupravičena obsodba, tj. da je bila pravnomočna obsodilna kazenska sodba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena, novi postopek pa se je končal z ustavitvijo, s pravnomočno oprostilno ali zavrnilno sodbo ali z zavrženjem obtožnice. Zgolj nezakonitost izrečene kazni zaplembe premoženja (ker ta bodisi sploh ni bila predvidena v zakonu bodisi je bilo po zakonu določeno premoženje izvzeto iz zaplembe) za objektivno odškodninsko odgovornost države na podlagi določb ZKP ne zadostuje. To dejstvo je moglo zadostovati za vrnitev zaplenjenega premoženja po ZIKS, povračilo morebitne škode, nastale z zaplembo premoženja v takem primeru, pa bi mogel upravičenec uveljavljati le, če bi obstajale predpostavke za odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenih organov na podlagi splošnih predpisov (ki temeljijo na 26. členu – in ne na 30. členu – Ustave). Revidentovo stališče, da je že zaradi nezakonitosti pri izreku sankcije zaplembe premoženja upravičen do odškodnine na podlagi določb ZKP, je po navedenem zmotno.

12. Ker odškodninski zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik, predstavlja zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe premoženja, tak zahtevek pa se po določbi 145.c člena ZIKS ne priznava, pa za odločitev v zadevi niti ni bistveno, ali tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi neupravičene obsodbe ali (zgolj) na podlagi razveljavitve kazni zaplembe premoženja.(2) Tako ob upoštevanju umeščenosti določbe v ZIKS kot tudi njenega besedila je jasno, da določba omejuje pravno priznane oblike škode za vse primere razveljavitve kazni zaplembe premoženja (izrečene do določenega časovnega trenutka), se pravi ne glede na to, ali so posledica neupravičene obsodbe v smislu določb ZKP ali "le" posledica nezakonitosti izrečene kazni.

13. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da uveljavljani zahtevek ne sodi med zahtevke iz 145.c člena ZIKS. Revident ima sicer prav, ko trdi, da je stališče sodišča druge stopnje, da pritožbene navedbe o uveljavljanju škode, nastale zaradi plačevanja najemnine in ne zaradi izgube dohodka, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, napačno. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji na zatrjevani način opredelil tožbeni zahtevek. Vendar pa ta kršitev, ki ne sodi med absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Ne glede na to, ali tožnikov zahtevek temelji na trditvah o zmanjšanju premoženja ali o izgubljenem dohodku, gre namreč za zahtevek "iz naslova nemožnosti uporabe" zaplenjene nepremičnine. Določba 145.c člena ZIKS namreč ne daje opore za sklep, da so izključeni le zahtevki iz naslova izgubljenih dobičkov, ne pa tudi zahtevki iz naslova zmanjšanja premoženja (t. i. navadne škode).

14. Citat iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-60/98(3), kjer je bila predmet presoje ustavnost določb 145.a in 145.c člena ZIKS in ki ga navaja revident, bi mogel potrjevati njegovo stališče, da je zakonodajalec izključil le zahtevke iz naslova izgubljenega dobička zaradi nezakonito zaplenjenega premoženja,(4) vendar rezultat razlage 145.c člena ZIKS in celovita analiza odločbe Ustavnega sodišča potrjujeta pravilnost v prejšnji točki zavzetega stališča o njegovi vsebini. Gramatikalna razlaga določbe pokaže, da so zahtevki iz naslova izgubljenih dobičkov le ena skupina zahtevkov, ki se ne priznavajo. Določba namreč našteva več zahtevkov, ki jih poveže z vejico in veznikom "in". Enako razumevanje potrjuje tudi namen zakonodajalca. Potem ko se je izkazalo, da je bilo število zaplemb, izrečenih v kazenskih postopkih, in posledično obseg zaplenjenega premoženja bistveno večji od predvidevanj ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), je zakonodajalec z ZIKS-G želel odškodovanje za neupravičene zaplembe premoženja, izrečene v kazenskih postopkih v prvem obdobju po drugi svetovni vojni, urediti enako kot v ZDen. Po ZDen so izključeni zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja premoženja v času od podržavljenja do uveljavitve ZDen (drugi odstavek 72. člena). Besedilo 145.c člena ZIKS o vrstah odškodninskih zahtevkov, ki se ne priznavajo, je enako kot v ZDen, razlika med njima pa je, da so v ZIKS dodani še zahtevki "iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov".(5) Navedeno govori za sklep, da so zahtevki iz naslova izgubljenih dobičkov le ena vrsta zahtevkov, ki so izključeni.

15. Tudi iz odločbe U-I-60/98 le na prvi pogled izhaja stališče, da je Ustavno sodišče pri presoji ustavnosti 145.c člena ZIKS izhajalo iz razumevanja, da so z novelo ZIKS izključeni le zahtevki iz naslova izgubljenih dobičkov. Ustavno sodišče je ob presoji ustavnosti 92. člena ZDen zavzelo stališče, da se zaplembe premoženja, izrečene s kazensko sodbo, razlikujejo od odvzemov premoženja, izrečenih v upravnih postopkih.(6) Potem, ko se je izkazalo, da je obseg premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, bistveno večji od prvotnih predvidevanj, je v zgoraj navedeni odločbi iz leta 1998 navedlo, da so kazenske zaplembe premoženja tako kot agrarna reforma in nacionalizacija sodile v proces podržavljenja in da je na podlagi zaplemb prešlo v državno last skoraj polovica vsega podržavljenega premoženja. Zavzelo je stališče, da navedeno predstavlja nujni razlog za omejitev objektivne odgovornosti države za krivične zaplembe, in potrdilo skladnost 145.c člena ZIKS z Ustavo. Razlog za omejitev odgovornosti države se torej nanaša na vse zahtevke, ki bi mogli izvirati iz vrnitve neupravičeno zaplenjenega premoženja.(7) Poleg tega je v 18. točki obrazložitve, v kateri je pojasnilo vsebino sporne določbe, izrecno navedlo, da 145.c člen ZIKS predstavlja posebno ureditev povrnitve gmotne škode v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja. Na mestu, na katerega opozarja revident, je glede na navedeno in tudi glede na ožji kontekst obrazložitve jasno, da Ustavno sodišče (le) odgovarja na navedbe pobudnikov o moralni škodi in trpljenju zaradi krivičnih obsodb. Stališče, da imajo neupravičeno obsojeni pravico zahtevati povrnitev druge gmotne škode, se torej nanaša na tiste posledice obsodbe, ki niso bile posledica izrečene premoženjske sankcije.

16. Po navedenem so revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljeni. Ne glede na to, ali je podlaga uveljavljanemu zahtevku odškodninska odgovornost države za neupravičeno obsodbo ali odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje svojih organov, škoda, ki jo uveljavlja tožnik glede na 145.c člen ZIKS, ni pravno priznana škoda.

17. Prav tako so neutemeljeni očitki o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanih sodb, ki naj bi bila v tem, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da je šlo pri izrečeni kazni zaplembe premoženja za tri vrste nezakonitosti. Sodišče prve stopnje je izrecno zavrnilo trditve o tem, da določbe ZKP predstavljajo podlago za utemeljenost postavljenega zahtevka, sodišče druge stopnje pa je razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo. Izrecno pa je v sodbi sodišča druge stopnje naveden odločilni argument, tj. da po 145.c člen ZIKS zahtevek, ki ga je postavil tožnik, v slovenskem pravnem redu ni priznan.

18. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Ker revident ni uspel, je dolžan toženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, za končno poročilo stranki in za materialne stroške. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Tako npr. sodbe II Ips 406/95 z dne 18. 10. 1995, II Ips 35/98 z dne 13. 1. 1999 in II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003. Op. št. (2): Četudi bi tožnik zatrjeval obstoj predpostavk za odškodninsko odgovornost države po splošnih predpisih (in ne po ZKP), odločitev v zadevi torej glede na 145.c člen ZIKS ne bi mogla priti drugačna.

Op. št. (3): Odločba z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98).

Op. št. (4): Tako je v 39. točki obrazložitve navedeno, da 145.a in 145.c člen ZIKS "ne posegata v druge pravice, ki jih na podlagi 30. in 33. člena Ustave zagotavlja ZKP tistim osebam, ki so bile prizadete s krivično kazensko obsodbo – pravico do rehabilitacije, povrnitve druge morebitne gmotne škode in povrnitev negmotne škode, če je neupravičeno obsojena oseba še živa oziroma ji je bila odškodnina pravnomočno prisojena še v času, ko je bila živa. Izpodbijana določba 145.c člena namreč izključuje le povrnitev izgubljenega dobička, povzročenega z izrečeno kazensko sankcijo zaplembe premoženja." In še (47. točka obrazložitve, na katero se sklicuje tudi revident): "Kot je bilo že poudarjeno, izključitev pravice do izgubljenega dobička, nastalega zaradi zaplembe premoženja, še ne pomeni, da neupravičeno obsojeni ali njegovi pravni nasledniki nimajo pravice zahtevati povrnitve morebitne druge gmotne škode (npr. zaradi odvzema prostosti) na podlagi ZKP." Tudi v obrazložitvi predloga zakona je navedeno, da 145.c člen izključuje pravico do izgubljenega dobička. Poročevalec, št. 5/98, str. 23. Op. št. (5): Ta razlika je pogojena z naravo zahtevkov po ZDen in po ZIKS. Po ZDen je pravica do izgubljenega dobička izključena že zaradi zasnove denacionalizacije, ki se ne spušča v presojo odločb, ki so bile podlaga za odvzem premoženja, marveč popravlja krivice z učinkom ex nunc. V situacijah, ki jih ureja ZIKS, pa je bila podlaga za odvzem premoženja razveljavljena z učinkom ex tunc.

Op. št. (6): Odločba U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992, Uradni list RS, št. 56/92. Op. št. (7): Prav lahko si je zamisliti, da so bili zahtevki iz naslova izgubljenih dobičkov posebej omenjani zgolj zato, ker so bili prav tedaj znani podatki o obsegu teh zahtevkov povod za ponovni razmislek o ustreznosti dotedanje ureditve vračanja podržavljenega premoženja.