Jedro

V pritožbi tožeča stranka vztraja, da je pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, temeljila na pogodbi med toženo stranko in V. in da je vsa opravila v zvezi s pripravo, izvajanjem del, kontrolo in predpisi za predajo del opravljala sama tožeča stranka. Vendar navedeno ne spremeni dejstva, da je tožena stranka sklenila s tožečo stranko samostojno pogodbo in bi morala zato tudi sama v primeru eventualnih napak izvršenih del konkretizirano in v rokih, določenih v 2. odstavku 633. člena in v 634. členu OZ, o tem obvestiti tožečo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79526/2008 z dne 9.10.2008 in obenem toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 4.464,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na podlagi pogodbe št. 41/2005, sklenjene dne 22.8.2005 med tožečo stranko kot izvajalcem in toženo stranko kot naročnikom zaradi izvedbe obrtniških del na objektu P., katerega investitor je bil V. d.d.. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili posebno pogodbo, čeprav je imela tožena stranka kot izvajalec sklenjeno posebno pogodbo z investitorjem in se v tej luči pokaže, da je tožeča stranka podizvajalec, tožena stranka pa izvajalec za investitorja V. d.d. Ne glede na to pa je predmet spora v tej zadevi le plačilo po pogodbi št. 41/2005, ki predstavlja samostojno gradbeno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama. Tožena stranka se je plačilu upirala zaradi nekvalitetno izvedenih del, vendar ni dokazala, da bi pravočasno in specificirano grajala kakršnekoli napake oziroma nekvalitetno izvedbo del, ki jih je tožeča stranka opravila na podlagi pogodbe št. 41/2005. Ves trud je tožena stranka usmerila v dokaze o grajanju napak družbe V., čeprav je imela s tožečo stranko sklenjeno samostojno pogodbo.

V pritožbi tožeča stranka vztraja, da je pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, temeljila na pogodbi med toženo stranko in V., in da je vsa opravila v zvezi s pripravo, izvajanjem del, kontrolo in predpisi za predajo del opravljala sama tožeča stranka. Vendar navedeno ne spremeni dejstva, da je tožena stranka sklenila s tožečo stranko samostojno pogodbo in bi morala zato tudi sama v primeru eventualnih napak izvršenih del konkretizirano in v rokih, določenih v 2. odstavku 633. člena in v 634. členu Obligacijskega zakonika (OZ), o tem obvestiti tožečo stranko. Pritožnica pa niti trditev niti dokazov o tem ni predložila. Navedla je le, da je tožeča stranka itak sama kontaktirala z investitorjem in da je tudi tožena stranka vse pripombe investitorja posredovala tožeči stranki. Vendar so te njene navedbe glede na 633. in 634. člen OZ presplošne, da bi bilo sploh mogoče preizkusiti, ali so obvestila o napakah pravočasna in konkretno podana. Tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o pravočasnosti in specifikaciji napak izvršenih del. Tudi navedba, da je dela grajala v skladu s postopki, ki so v gradbeništvu običajni, ne zadošča za preizkus.

Pritožbene navedbe glede drugih postopkov, to je odškodninskih sporov med V. in toženo stranko oziroma med toženo stranko in tožečo stranko, na odločitev v tej zadevi ne vplivajo. O teh zadevah bo odločeno v drugih postopkih. Smiselni predlog za združitev obeh postopkov med pravdnima strankama ni utemeljen. Združitev pravd je namreč mogoča le do izdaje prvostopne sodbe (1. odstavek 300. člena ZPP). V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje glede razlogov o (ne)združitvi pravd pred prvostopnim sodiščem v celoti sklicuje na razloge prvostopne sodbe, s katerimi povsem soglaša. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, podani pa niso niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).