Jedro

Če revizijo vloži pooblaščenec stranke, ki je prenehala obstajati, in ki je brez pravnega naslednika, kar pomeni, da se te pomanjkljivosti ne da odpraviti, nastane položaj, ko je revizijo vložila oseba, ki nima te pravice. Taka revizija je nedovoljena.

Dolžnost opredelitve instančnega sodišča obstaja le glede strankinih stališč in argumentov, s katerimi je utemeljila pravno sredstvo, ne pa (tudi) glede tistega, na kar je treba pri odločanju v pravnem sredstvu paziti po uradni dolžnosti. Če je sodišče mnenja, da uradoma upoštevne bistvene kršitve postopka niso podane, in da je materialno pravo pravilno uporabljeno, tega ni treba posebej argumentirati.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, pa se zavrže v delu, s katerim izpodbija sklep o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnika sama krijeta svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe izdalo sklep o ustavitvi postopka. Obenem je toženi stranki zavezalo, da morata tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 532.970 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega paricijskega roka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženih strank in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta sklep sta toženi stranki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču očitata, da izpodbijani sklep nima razlogov ter da ga zato ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se sploh ni opredelilo do pravno pomembnih pritožbenih navedb. Razen tega je druga tožena stranka zaradi zaključka stečajnega postopka 22.2.2004 prenehala obstajati. Ker se je tako postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Sodišče bi moralo zato postopek prekiniti. Prvi toženec je zatrjeval, da sploh ni stvarno pasivno legitimiran, sodišče prve stopnje pa se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Zahtevek bi tako utegnil biti utemeljen le zoper drugo toženo stranko, vendar je ta prenehala obstajati. Zato naj se postopek ustavi, in stroške naloži tožnikoma, tudi tiste, ki so nastali drugi toženi stranki.

Tožnika sta odgovorila na revizijo, pri čemer oporekata revizijskim trditvam ter opozarjata, da revizija uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila druga tožena stranka dne 12.4.2005 izbrisana iz sodnega registra. Podlaga za izbris je bil sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 250/2004 z dne 22.2.2005, ki je postal pravnomočen dne 21.3.2005. Z dnem vpisa tega sklepa v sodni register je tako druga tožena stranka prenehala (drugi odstavek 171. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL). Zaradi prenehanja kot posledice stečaja druga tožena stranka tudi nima pravnega naslednika, ki bi lahko prevzel pravdo. Gospodarske družbe, ki je izbrisana iz sodnega registra, in je s tem prenehala biti pravna oseba, ni več mogoče "oživiti", torej ponovno vzpostaviti njene pravne subjektivitete. Na to kaže tudi določba tretjega odstavka 11. člena ZPPSL, po kateri v stečajnem postopku ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje niti predlagati obnove postopka1. Ko je tako, ne pride v poštev uporaba določbe 3. ali 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP o prekinitvi postopka (ki bi bila nesmiselna, saj se postopek nikoli ne bi mogel nadaljevati).

Druga tožena stranka je tako izgubila sposobnost biti stranka, na kar mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnost (80. člen ZPP). Sposobnost biti stranka je torej procesna predpostavka, ki mora biti podana v vseh fazah postopka. Za postopek z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom to pomeni, da mora ta procesna predpostavka obstajati ves čas, vse do odločitve revizijskega sodišča. Če revizijo vloži pooblaščenec stranke, ki je prenehala obstajati, in ki je brez pravnega nasledstva, kar pomeni, da se te pomanjkljivosti ne da odpraviti (prim. peti odstavek 81. člena ZPP), nastane položaj, ko je revizijo vložila oseba, ki nima te pravice. Taka revizija je nedovoljena in revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).

Nedovoljena je tudi revizija prvega toženca v delu, s katerim izpodbija odločitev o stroških postopka. Po ustaljeni sodni praksi namreč sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP2. Ta del revizije prvega toženca je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Zoper sklep, ki se nanaša na ustavitev postopka, je revizija sicer dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), je pa neutemeljena. Očitana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP namreč ni podana, saj prvi toženec pritožbe v delu, ki se je nanašala na ustavitev postopka, sploh ni obrazložil. Pritožbeno sodišče zato v tem pogledu (se pravi glede umika tožbe in posledične ustavitve postopka) tudi ni imelo na kaj odgovarjati. Dolžnost opredelitve instančnega sodišča obstaja le glede strankinih stališč in argumentov, s katerimi je utemeljila pravno sredstvo, ne pa (tudi) glede tistega, na kar je treba pri odločanju o pravnem sredstvu paziti po uradni dolžnosti. Če je sodišče mnenja, da uradoma upoštevne bistvene kršitve postopka niso podane in da je materialno pravo pravilno uporabljeno, tega ni treba posebej argumentirati.

Ker je tako revizija prvega toženca zoper tisti del sklepa, ki se nanaša na ustavitev postopka, neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Odgovor na revizijo ni bil potreben. Zato tožnika sama krijeta stroške, ki so jima s tem nastali (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. 1: Stališče, da ni pravne poti za ponovno "odprtje" pravnomočno končanega stečajnega postopka, je vrhovno sodišče zavzelo tudi v sklepu III Ips 71/2002. Op. št. 2: Prim. Pravna mnenja 1998/II, str. 4-6.