Jedro

Pri podaljšanju omejitve gibanja je bistveno vprašanje, ali so razlogi za omejitev gibanja še vedno podani. Po presoji sodišča še vedno obstaja sum, da tožnik azilni postopek zlorablja. Tožnik na naroku namreč ni prepričljivo pojasnil, zakaj je večkrat samovoljno zapustil Azilni dom. Dejstvo, da se je vanj vrnil prostovoljno, na odločitev ne more vplivati. Tožnik pa tudi ni ovrgel odločitve, da se mu gibanje omeji na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člen ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za en mesec, in sicer od 14. 12. 2012 do 14.00 ure do 14. 1. 2013 do 14.00 ure. V obrazložitvi navaja, da je bilo tožniku ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito omejeno gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca in zaradi zavajanja in zlorabe postopka, in sicer na prostore Azilnega doma, Ljubljana, do prenehanja razlogov, vendar največ za 3 mesece, in sicer od 14. 9. 2012 do 14. 12. 2012. Pravilnost odločitve je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 1421/2012 z dne 26. 9. 2012, ki je postala pravnomočna dne 16. 10. 2012. Ker je bilo tožniku omejeno gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka, ki kot razlog sam po sebi ne more prenehati, je tožena stranka odločila, da uporabi pooblastilo, ki ji ga daje ZMZ. Ugotavlja, da je tožnik priložil nečitljivi kopiji osebnih dokumentov, na podlagi katerih istovetnosti tožnika ne more z gotovostjo potrditi. Ugotavlja tudi, da tožnik zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz uradnih evidenc varnostne službe je namreč razvidno, da je tožnik kljub temu, da mu je bilo omejeno gibanje na prostore Azilnega doma, le-tega večkrat samovoljno zapustil. Zato je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, saj se mu le tako lahko prepreči samovoljno zapuščanje Azilnega doma. Zato je odločila, da so podani razlogi za podaljšanje omejitve gibanja na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. točko (pravilno 6.) 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Meni, da je tožena stranka nepravilno odločila, da obstaja omejitev gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožnik je namreč tekom postopka dne 15. 10. 2012 predložil fotokopijo osebnega dokumenta, zato je tožena stranka nepravilno odločila, da na podlagi tega dokumenta istovetnosti prosilca ne more potrditi v zadostni meri. Poleg tega svoje odločitve ni obrazložila v zadostni meri. Nepravilna pa je tudi odločitev, da obstaja razlog za podaljšanje omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka. Zakaj naj bi tožnik zavajal postopek tožena stranka v svoji obrazložitvi ne pojasni. Meni tudi, da podlage za omejitev gibanja na tej podlagi ni v določbah ZMZ. Nepravilna je tudi odločitev tožene stranke, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce z razlogom, da se bo postopek lažje izvedel. Namen določbe omejitve gibanja namreč ni v tem, da bi se olajšalo delo tožene stranke. Sklicuje se tudi na odločbo US RS št. Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, kjer je ustavno sodišče v 14. točki zapisalo, da imajo sicer države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju, vendar pa nikakor ni dopustno pridržati določene osebe zgolj za to, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Nadalje je navedlo, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed temeljnih pravic posameznika. V primeru, ki ga je obravnavalo ustavno sodišče je sicer šlo za ukrep omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz 4. alineje 55. člena ZMZ, vendar iz obrazložitve jasno izhaja, da je bilo govora o sumu zavajanja in zlorabe postopka na splošno. Zato odločitev tožene stranke ni pravilna. Pooblaščenka tožnika je v tožbi tudi navedla, da je tožnik po premestitvi v Center za tujce poskušal storiti samomor, zaradi česar je bil dne 14. 12. 2012 prepeljan v Klinični center.

Sodišče je dne 20. 12. 2012 opravilo glavno obravnavo in tožnika tudi zaslišalo. Pooblaščenec tožene stranke je na naroku izpostavil dejstvo, da vztraja pri izpodbijanem sklepu glede podaljšanja omejitve gibanja, ker tožnik ni spoštoval hišnega reda Azilnega doma, večkrat ga je zapustil, kar izhaja iz podatkov upravnega spisa. Glede istovetnosti tožena stranka navaja, da je tožnik vložil tudi nečitljivi kopiji osebne izkaznice in vozniškega dokumenta. Te dokumente je tožena stranka prejela 15. 10. 2012, tožnik pa je z dokumenti razpolagal že leta 2006. Tolmač je na naroku prevajal dokument št. .... Prevedel je, da na tem dokumentu piše, da gre za izkaznico za identifikacijo – priimek: A., ime: A., datum rojstva: .... 8. 1984, kraj: Baža. Glede drugega dokumenta ( na desni strani fotokopije) je tolmač menil, da gre za vozniško dovoljenje in prevedel: ime in priimek matere: B.A., poklic dnevni delavec (dninar), naslov: ..., Baža, Tunizija dne 23. oktober 2009. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da ne razpolaga z originalnimi dokumenti, temveč se lahko izkazuje le s fotokopijami dokumentov, ker je potni list izgubil v Turčiji. Osebno izkaznico pa je izgubil v Tuniziji med revolucijo, oče pa je shranil fotokopijo osebne izkaznice. Osebna izkaznica je bila izgubljena med letom 2010 in 2011. Na kakšen način je bila osebna izkaznica izgubljena je povedal, da je sodeloval na demonstracijah, dokumentov pri sebi takrat ni imel, po vsej verjetnosti je prišla policija in preiskala njegov dom in osebni dokument tudi odnesla. Tudi z drugim dokumentom se je zgodilo enako. Nadalje je pojasnil, da razpolaga z rojstnim listom, ki se nahaja v Azilnem domu. Zakaj je večkrat zapustil Azilni dom je pojasnil, da je šel z bančno izkaznico prijatelja dvignit denar, želel je dvigniti dokumente, hotel pa je tudi videti ljudi. Uradne osebe v Azilnem domu so vedele, da dom zapušča, vendar mu tega niso preprečile. Na vprašanje, ali je bil seznanjen s hišnim redom Azilnega doma pove, da je menil, da ne sme zapustiti RS, ne pa Azilnega doma.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine, ki so v spisu ter v izpovedbo tožnika na zaslišanju. Kot nepotreben dokaz je zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje C.C. glede vprašanja, ali je bil prisoten ob zaslišanju tožnika. Pooblaščenka tožnika je pri tem pojasnila, da je že iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite razvidno, da je C.C. bil pri podaji prošnje prisoten.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je predhodno s svojim sklepom z dne 17. 9. 2012 odločila o omejitvi gibanja tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pravilnost njene odločitve je potrdilo Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1421/2012 z dne 26. 9. 2012, ki je postala pravnomočna dne 16. 10. 2012. Iz citirane prvostopne sodbe med drugim izhaja, da je tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse dejanske in pravne okoliščine, o načinu in mejah uporabe prostega preudarka je prepričljivo pojasnila, zakaj šteje, da je izkazan sum zlorabe ali zavajanja postopka. Tožnik je namreč ob vložitvi ponovne (druge) prošnje za priznanje mednarodne zaščite dne 14. 9. 2012 navajal drugačne podatke kakor ob podaji prve prošnje, prav tako pa ni predložil dokumenta za ugotavljanje identitete. Pritrdilo je tudi toženi stranki, da je pravilno ugotovila okoliščino iz 6. točke prvega odstavka 55. člena, ko je tožnik pojasnil, da je Republiko Slovenijo samovoljno zapustil iz razloga, ker se je bal, da bo vrnjen v Tunizijo.

Po določbi četrtega odstavka 51. člena ZMZ omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece, če pa razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se lahko omejitev gibanja podaljša še za en mesec. Pri podaljšanju omejitve gibanja je bistveno vprašanje, ali so razlogi za omejitev gibanja še vedno podani. V konkretnem primeru je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim navedeno tudi, da narava razloga, zaradi katerega je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja takšna, da ne more prenehati. Tožena stranka je po presoji sodišča na jasen način utemeljila svojo odločitev, da je podlaga za podaljšanje omejitve gibanja sum, da je tožnik ob vložitvi ponovne prošnje zlorabljal postopek, ker se je predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki kakor ob podaji prve prošnje, kljub predložitvi fotokopije osebnih dokumentov pa je obrazložila, da še vedno obstaja dvom v tožnikovo istovetnost. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v listino (fotokopija osebnih dokumentov). Tudi po presoji sodišča kljub predložitvi teh listin obstaja dvom v tožnikovo istovetnost. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da sta fotokopiji dokumentov nečitljivi do te mere, da vzbujata dvom oz. onemogočata ugotovitev, ali se dokumenta resnično nanašata na tožnika. Tudi po opravljenem prevod tolmača ni mogoče z verjetnostjo ugotoviti, na koga se dokumenta nanaša. Tožnik je po opravljeni glavni obravnavi predložil listino v tujem jeziku, ki naj bi predstavljala tožnikov rojstni list. Sodišče listine v tujem jeziku ne more upoštevati, poleg tega pa gre za dokument, ki je brez slike, kar onemogoča ugotavljanje tožnikove istovetnosti v skladu s 75. členom Zakona o tujcih.

Po presoji sodišča še vedno obstaja sum, da tožnik azilni postopek zlorablja. Tožnik na naroku ni prepričljivo pojasnil, zakaj je večkrat samovoljno zapustil Azilni dom. Dejstvo, da se je vanj vrnil prostovoljno, na odločitev ne more vplivati. Tožnik pa tudi ni ovrgel odločitve, da se mu gibanje omeji na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Tožena stranka je tudi v zadostni meri obrazložila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Ta ukrep opravičuje dejstvo, da je tožnik večkrat samovoljno zapustil Azilni dom.

Tožnik se je v tožbi skliceval na odločbo US RS št. Up 1116/2009 z dne 3. 3. 2011. Že VS RS je v sodbi opr. št. I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2012 v zvezi s sklicevanjem tožnika na citirano odločbo US RS pojasnilo, da je US RS sicer res sprejelo v citirani odločbi stališče, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite (na podlagi 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ) sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru tožnikovo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po citiranih določbah, ampak v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, poleg tega pa tudi iz razloga ugotavljanja istovetnosti. Zato ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Tožnik se je v tožbi tudi skliceval na slabo psihično stanje, poskušal naj bi napraviti samomor istega dne, ko mu je bil izrečen ukrep podaljšanja omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Prepeljan naj bi bil v Klinični center. Dokazov o tem tožnik ni predložil. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).