Jedro

Za presojo vprašanja pravočasnosti tožbe v pravdi zaradi motenja posesti ni pomembno, kdaj je bilo storjeno dejanje, katerega posledica v smeri motenja ne nastane hkrati temveč naknadno, s časovnim zamikom, saj začne subjektivni rok za terjanje varstva pred motenjem posesti teči od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (to je delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njegovi posesti nepremičnine na način, opisan v izreku prvostopnega sklepa, v temu ustreznem obsegu pa je ugodilo tudi prepovednemu delu zahtevka tožnika, medtem ko je v presežku - kolikor je tožnik terjal varstvo pred motenjem posesti z zahtevkom v prepozni vlogi glede zastrupitve vode v vodnjaku - tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti njegove, na 20.420,00 SIT odmerjene pravdne stroške in to z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopnega sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo.

Izpodbija ga v delu, v katerem je bilo z njim zahtevku tožnika ugodeno, pri čemer se sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Tudi še v pritožbi vztraja pri ugovoru, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, znotraj katerega je po zakonu sploh še mogoče terjati sodno varstvo pred motenjem posesti, saj je toženec poškropil travo s herbicidom sredi maja 1990, tožba pa je bila vložena šele 3.7.1990. Dalje navaja, da je travo poškropil s sredstvom za uničevanje plevela na zemljišču njegove žene in ne na tožnikovem, na kar jasno kažejo tudi obstoječi in vidni mejniki, tožnik pa tudi ni bil v posesti tega zemljišča. Graja tudi prvostopno ugotovitev, po kateri bi naj toženec s škropljenjem povzročil pri tožniku dvom, da se je kvaliteta vode v opuščenem vodnjaku spremenila. Dvom glede kvalitete vode se je ugotavljal v kazenskem postopku, sicer pa je ta ugotovitev v izreku izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju, saj kvaliteta vode v opuščenem vodnjaku ni pomembna. Toženec pa s svojim ravnanjem tudi ni mogel vplivati na kvaliteto vode v vodnjaku. Končno izpodbija tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških, saj jih je sodišče priznalo tožniku v celoti, čeprav s svojim zahtevkom ni v celoti tudi uspel. Predlaga spremembo prvostopnega sklepa v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev v izpodbijanem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka, znotraj katerega je po zakonu še mogoče terjati sodno varstvo pred motenjem posesti. Takega sklepanja ne narekuje niti toženčeva trditev v pritožbi, da je travo poškropil s herbicidom sredi maja 1990, tožba pa da je bila vložena šele 3.7.1990. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je namreč po določbi 77. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca (najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo). Začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka pa tožnik sam v trditvah iz tožbe veže tudi na trenutek, ko je zvedel za storilca, saj navaja, da je sušenje trave zaznal 4.6.1990, škropljenje trave s sredstvom proti plevelu pa da je toženec priznal pred inšpektorjem ob ogledu na kraju samem dne 13.6.1990. Temu je očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje - kot izhaja to iz razlogovanja na začetku 3. strani izpodbijanega sklepa, po katerem je rok za vložitev tožbe v danem primeru začel teči takrat, ko je tožnik zvedel za motilca. Zato je toženčevo sklicevanje v pritožbi na čas škropljenja trave s herbicidom (v sredini meseca maja 1990) brezpredmetno - četudi bi bilo resnično - saj po obrazloženem ne predstavlja okoliščine, ki bi vplivala na presojo vprašanja pravočasnosti tožbe zaradi motenja posesti v danem primeru.

Pritožbeno sodišče tudi nima nikakršnih pomislekov glede skladnosti izpodbijane odločitve z določbo prvega odstavka 78. člena ZTLR, po kateri daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer ne upošteva pravice do posesti, pravnega naslova posesti in dobrovernosti posestnika. Zato ne more biti odločilnega pomena v tem postopku načeto vprašanje meje med sosednjima zemljiščema pravdnih strank (oz. tožnika in toženčeve žene) in s tem povezano vprašanje lastništva tistega dela zemljišča, na katerem je toženec uničil travo. Da je to storil prav toženec, slednji izrecno sam priznava, pri čemer se sodišče prve stopnje z vprašanjem lastništva zemljišča, na katerem je bilo to storjeno, pravilno niti ni ukvarjalo, temveč je kot edino relevantno štelo zadnje posestno stanje. Izhajajoč iz neposredne bližine tožnikove hiše in gospodarskega poslopja ter sklicujoč se tudi na izpovedbi toženca samega in njegove žene, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v posesti spornega dela zemljišča, ki se tudi sicer nahaja na njemu bližji strani poti oziroma na k njegovi domačiji spuščajoči se brežini od omenjene poti. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost take ugotovitve, zlasti spričo toženčevih lastnih trditev, ponudenih že v odgovoru na tožbo, po katerih tožnik "nenehno posega v poškropljeni del toženčevega zemljišča in si ga lasti." Če je tožnik glede na meje in lastništvo zemljišč počel to neupravičeno, so tožencu za varstvo njegovih pravic dane na razpolago z zakonom predvidene pravne poti, ne da bi bil upravičen posegati v obstoječa posestna stanja nasilno in samovoljno. Svoje morebitne pravice do spornega zemljišča pa bo lahko toženec uveljavljal tudi ne glede na predmetno motenjsko pravdo (81. člen ZTLR).

Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa toženec edino konkretno utemeljuje kvečjemu z očitkom, da je prvostopna ugotovitev o povzročitvi dvoma glede kvalitete vode v opuščenem vodnjaku spričo toženčevega škropljenja sama s seboj v nasprotju; v ostalem so s tem pritožbenim razlogom povezani očitki toženca - kot na primer o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa ipd. - povsem pavšalni. Vendar pa tudi očitek o brezpredmetnosti kvalitete vode v opuščenem vodnjaku ni utemeljen, čim je bilo ugotovljeno, da je tožencu služil kot rezervni vodnjak za primer suše in da ga je iz preventivnih razlogov bilo treba izprazniti. V okviru obveznega formalnopravnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 381. členom istega zakona) niso podane.

Končno toženec neutemeljeno izpodbija tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških, saj tožnik samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka v tej pravdi ni uspel in ima torej prvostopna odločitev o pravdnih stroških podlago v določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP.

Ker po obrazloženem niso podani ne uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo treba pritožbo toženca na podlagi 2. točke 380. člena ZPP (v zvezi s 368. in 381. členom istega zakona) kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrditi.

Določbe ZPP in ZTLR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).