Jedro

Ovira po 19. členu ZDen je izjema od splošnega načela ZDen, ki kot prvenstveno obliko denacionalizacije določa vrnitev premoženja v naravi in le, če ta ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine. Zato mora v primeru, ko so podani pogoji za denacionalizacijo, in je sporna le njena oblika, tisti, ki zatrjuje oviro za vrnitev v naravi, s konkretnimi dejstvi in okoliščinami dokazati, da so ovire dejansko podane.

Izrek

V skupno obravnavo in odločanje se združita zadevi opr. št. I U 104/2010 in opr. št. I U 112/2010 in postane vodilna zadeva opr. št. I U 104/2010. Tožbama se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 301-25/1992-305 z dne 31. 8. 2009 odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki B.B. in C.C. vrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR s 20% DDV, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Zahtevek stranke z interesom Občine ... za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek za vračilo parc. št. 467/2, travnik v izmeri 3.443 m2, k.o. ... v naravi (1. točka izreka); upravičencu do denacionalizacije A.A. za del premoženja (neto aktive) podržavljenega zasebnega podjetja „Opekarna A.“ določil odškodnino v višini 55.248,49 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, izplačljivih v EUR (2. točka izreka); zavezanki za vrnitev Slovenski odškodninski družbi d.d. naložil, da izroči obveznice iz 2. točke izreka s pripadajočimi obrestmi skrbnikoma za posebne primere v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (3. točka izreka); denacionalizirano premoženje, ki se vrne pokojnemu upravičencu po tej odločbi, dal v začasno upravljanje za čas do zaključka dednega postopka, skrbnikoma za posebne primere B.B. in C.C., in sicer vsakemu 1/2 zneska odškodnine s pripadajočimi obrestmi (4. točka izreka); navedel, da je s tem odločeno o denacionalizacijskem zahtevku v celoti (5. točka izreka); zavrnil predlog vlagateljev za izdajo začasne odredbe na podlagi 68. člena ZDen (6. točka izreka) in odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroški upravnega organa pa niso zaznamovani (7. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku odločanja o denacionalizaciji parc. št. 467/2 k.o. ... upošteval stališča drugostopnega organa iz odločbe št. 490-30/2007 z dne 12. 12. 2007 ter stališča izražena v sodbi naslovnega sodišča opr. št. U 91/2008-13 in U 40/2008-10. Sodišče je v citiranih sodbah navedlo, da je v postopkih denacionalizacije podjetij (za kar gre v obravnavanem primeru) upravičenec upravičen do odškodnine za podržavljeno premoženje le do višine vrednosti neto aktive in ne več, pri čemer so relevantne vse že izdane pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Po napotkih sodišča je v ponovljenem postopku potrebno ponovno izračunati vrednost neto aktive podjetja (ki jo je drugostopni organ v navedeni odločbi izračunal nepravilno), ter v kolikor bo izračun pokazal, da je upravičenec upravičen še do vrnitve parc. št. 467/2 k.o. ... v naravi, dejansko stanje dopolniti tudi z ugotavljanjem ovir po 1. in 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Prvostopni organ je ugotovil, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu s pravnomočnimi delnimi odločbami že vrnjeno premoženje v vrednosti 529.631,34 DEM, glede na vrednost izračunane neto aktive podjetja v višini 584.879,83 DEM, pa ostane za vračilo še del neto aktive podjetja v višini 55.248,49 DEM. V zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja o obstoju ovir za vračilo v naravi parc. št. 467/2 k.o. ... je uradna oseba prvostopnega organa dne 15. 10. 2008 opravila ogled nepremičnine. Ugotovila je, da stoji vrtec na parc. št. 476/3 (poslovna stavba, 374 m2), poleg njega je funkcionalni objekt (5 m2) in dvorišče (1.416 m2), ki se nahajata na parc. št. 467/4 k.o. .... Na vzhodni strani parc. št. 467/3 in 467/4 se nahaja parc. št. 467/2 (travnik 3.443 m2), ki je pretežno travnata površina, na delu parcele pa so tudi drevesa. Na parceli so postavljena igrala: kovinski vlak, dve dvojni gugalnici, kovinska plezalne mreža, kovinski drog, trojna gugalnica in dvojna gugalnica. Na parceli je umetni hribček in betonska plošča v obliki pravokotnika. V času ogleda so se na igralih igrali otroci. Na zunanjem robu parcele (južni, vzhodni in 1/3 severni del) je izkopan jarek, globok in širok cca 1m, v katerem je voda. Prvostopni organ je zaradi ugotovitve ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen postavil izvedenca. Ta je v izvedenskem delu „Analiza zakonskih ovir za vračilo nepremičnine v naravi“ navedel, da bi se z denacionalizacijo parc. št. 467/2 k.o. ... v naravi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin (vrtca) v zvezi z urbanim okoljem zaokroženega območja, funkcionalno povezanostjo nepremičnin in z določeno funkcijo posamezne nepremičnine v kompleksu kot bistvene sestavine prostora. V postopku so bile zaslišane tudi priče D.D., E.E., F.F., ki so bile zaposlene v vrtcu na V. in župan Občine .... Priče so izpovedale, da je predmetna parcela služila za opravljanje dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja, konkretno kot igrišče s postavljenimi igrali, že pred uveljavitvijo ZDen. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je prvostopni organ zaključil, da so izkazane ovire za vrnitev nepremičnine v naravi po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Navedel je, da listinski dokazi izkazujejo, da je bilo za podržavljeno zemljišče obravnavanega podjetja tedanja parc. št. 467 k.o. ... na zahtevo investitorja Sklada ljubljanskih občin pri Temeljni izobraževalni skupnosti Ljubljana namenjena za gradnjo osnovnih šol in vzgojnovarstvenih zavodov z odločbo SOb Ljubljana-Vič-Rudnik z dne 1. 9. 1972 in odobrena lokacija za gradnjo vzgojnovarstvene ustanove na V. na zemljišču parc. št. 476 in 475/1 k.o. ... Dne 20. 9. 1972 je bilo izdano gradbeno dovoljenje in je bila gradnja (1.faza) izvršena. Parcelo št. 467/2 k.o. ... je vrtec V. uporabljal že pred uveljavitvijo ZDen in jo še sedaj. Po mnenju in izvidu izvedenca bi se z denacionalizacijo predmetne parcele v naravi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine vrtca V. Drugostopni organ je pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. ter pritožbo B.B. ter C.C. zavrnil kot neutemeljene. Ugotavlja, da je sporna nepremičnina namensko opremljen in urejen prostor, ki omogoča vzgojno delo in raznolike aktivnosti otrok, ki obiskujejo javni vrtec V. Vračilo te nepremičnine bi za javni vrtec (otroke) pomenilo izgubo igral, letnega otroškega gledališča, bližine gozda. Izguba bi bila tolikšna, da po presoji drugostopnega organa pomeni bistveno okrnitev dejavnosti.

Slovenska odškodninska družba d.d. (prvotožnica) vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Strinja se, da del parc. št. 467/2, na katerem so igrala in letno gledališče, lahko pomeni zunanje igrišče vrtca, in da za ta del obstajajo ovire za vrnitev v naravi, ne strinja pa se, da obstajajo ovire za celotno parcelo v izmeri 3.443 m2. Meni, da vrnitev določenega dela parcele ne pomeni takšne izgube za vrtec V., da bi bila s tem bistveno okrnjena njegova dejavnost. Ugotavlja, da tožena stranka pri svoji odločitvi ne upošteva tehničnih normativov glede minimalne kvadrature zunanje površine na posameznega otroka, in meni, da so prvenstveno namenjene bodočemu projektiranju in gradnji objektov. Tožena stranka zato pri svoji presoji ovire upošteva le potencial, ki ga ima sporna parcela za vzgojno-varstveno delo, s čimer pa se prvotožnica ne strinja, saj to ne more biti kriterij za odločanje o obstoju ovire. Pri ugotavljanju ovir po 19. členu ZDen je treba upoštevati primarni namen zakona, to je vračanje v naravi. Prvotožnica meni, da bi morala tožena stranka ugotoviti, kolikšen del vrtec nujno potrebuje za izvajanje zunanjih aktivnosti oziroma pri tem upoštevati tudi tehnične normative. Mnenja je, da ovire na delu, kjer se ne nahajajo igrala (travnik delno poraščen z gozdom), ovire za vrnitev v naravi ne obstajajo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

B.B. in C.C. (drugotožnica) vlagata tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bile z izpodbijano odločbo kršene tudi ustavne pravice drugotožnice po 22. členu Ustave RS, saj odločba odstopa od ustaljene sodne in upravne prakse. Kršen je bil tudi 6. člen EKČP v zvezi s 1. členom št. 1 Protokola, ker je bila drugotožnica na račun arbitrarnega postopka prikrajšana za svojo lastninsko pravico brez pravno utemeljenega razloga. Navaja, da je prvenstveno zahtevala vrnitev parc. št. 467/2 v naravi, zgolj podredno pa vračilo v odškodnini. Kljub temu se je tožena stranka brez pravne podlage ukvarjala z vprašanjem upravičenosti do vračila, kar je presojala z upoštevanjem že prejete odškodnine in vrednosti odvzetega premoženja Opekarne A. Pri tem je arbitrarno izhajala iz neto aktive podržavljenega podjetja, ter zaključila, da je drugotožnica upravičena do zneska 55.248,49M DEM, s čimer je posegla tudi v že pravnomočne odločbe. Prvostopni organ je že odločil, da se v naravi vrne parc. št. 467/1-travnik v izmeri 3.442 m2, kakor tudi, da se za premičnine določi odškodnina. Tožena stranka je protizakonito posegla v že pravnomočne odločbe tako, da je sama ponovno ugotavljala vrednost podjetja, s čimer je prekoračila zakonska pooblastila. Še posebej je to očitno pri odškodnini za strojno opremo in za premično premoženje in zaloge lesa iz odločbe št. 301-25/1992-136 z dne 17. 3. 2005. Pri izdaji izpodbijane odločbe z dne 31. 8. 2009 je bila vrednost premičnin v višini 53.995,25 USD ponovno ovrednotena na način, da se je pomnožila z referenčnim tečajem ECB na dan 31. 8. 2009. Tako znaša nova določena vrednost odškodnine, prejete v letu 2005, 73.994,90 DEM in ne 85.289,72 DEM, kolikor je drugotožnica takrat dejansko prejela. Drugotožnica je bila v postopku tudi neupravičeno diskriminirana, kar predstavlja kršitev 14. člena in 6. člena EKČP v zvezi s 1. členom 1. Protokola EKČP. Tožena stranka je s tem, ko ni sledila zahtevi drugotožnice in določbi 38. člena ZDen, po katerem lahko upravičenec zahteva vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, drugotožnico obravnavala slabše, kot so bili obravnavani dosedanji denacionalizacijski upravičenci, pri čemer je bila obravnava odvisna od poteka postopka, ki je v celoti v oblasti tožene stranke. V zadevi pod opr. št. U 1557/94-6 z dne 14. 8. 1997 je bilo tako ugodeno upravičencu, ki je v postopku uveljavljal vrnitev nepremičnin v naravi, plačilo odškodnine do polne vrednosti nepremičnin ob podržavljenju, ter odškodnino za vrednost premičnin, medtem, ko enako ni omogočeno drugotožnici. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi niso vidni razlogi za ugotovitev tožene stranke, da tvorijo območje vrtca nepremičnine 467/2 (travnik v izmeri 3.443 m2), 467/3 (zemljišče s stavbo v izmeri 374 m2) in 467/4 (dvorišče v izmeri 1.421 m2), kar skupaj predstavlja 5.238 m2 zemljišča. Med takšnimi ugotovitvami tožene stranke in vsebino listin, ki jih citira tožena stranka (zemljiška knjiga in katastrski podatki) obstaja očitno nasprotje. Po podatkih zemljišče knjige in katastra je bilo zgradbi vrtca na parc. št. 467/3 določeno dvorišče v izmeri 1.421 m2 (parc. št. 467/4), preostali del zemljišča pa predstavlja travnik in ni namenjen uporabi vrtca. Tako so navedbe tožene stranke, da meri zemljišče vrtca 5.238 m2, nerazumljive in protispisne. Protispisna je tudi ugotovitev, da se na nepremičnini nahaja 12 igral, letno otroško igrišče, premični kovinski vlakec ter urejena klančina za sankanje. Drugotožnica o ogledu, ki ga je opravila uradna oseba na kraju samem ne ve ničesar in nanj ni bila vabljena, kar predstavlja kršitev kontradiktornosti postopka. V obrazložitvi odločbe ni navedeno, kar je zatrjevala drugotožnica med postopkom, da je bil vrtec ograjen (parc. št. 467/3 in 467/4), ter da se ograja do maja 2009 ni nahajala okoli parc. št. 467/2. Po podatkih spisa (projektna naloga iz aprila 2004) meri območje vrtca 1.805 m2 (parc. št. 467/3 in 467/4) za potrebe širitve pa je potrebnih dodatnih 3.421 m2. Tudi iz ravnanj zavezanke je razvidno, da sporne nepremičnine ni štela za igrišče vrtca, saj je na njen predlog leta 1989 geodetska uprava nepremičnino 467/2 ločila od parcel vrtca, zavezanka pa je na mejo s parc. št. 467/4 in 467/2 zasadila smreke in tako obe parceli v naravi še dodatno ločila. Ovire po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen prvostopni organ ni ugotovil, ugotovil pa jo je šele drugostopni organ v izpodbijani odločbi, tako da ima drugotožnica šele v tožbi možnost ugovarjati takšni odločitvi. Po določbi 8. člena Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (Pravilnik) mora igrišče meriti najmanj 15 m2 na otroka, izjemoma tudi manj, če so v neposredni bližini zelene površine, ki jih je mogoče uporabiti za igro. Glede na navedeno določbo igrišče vrtca na parc. št. 467/4 izpolnjuje vse pogoje, določene s Pravilnikom, prav tako pa iz podatkov katastra in zemljiške knjige izhaja, da je predmetna parcela namenjena za potrebe vrtca (parc. št. 467/3), to pa izhaja tudi iz stanja v naravi (prostor dvorišča obdan z ograjo). Sporna parc. št. 467/2 predstavlja le zeleno površino v bližini vrtca, ki jo je mogoče uporabiti za igro, vendar pa ne služi javni službi oziroma dejavnosti. Na manjšem delu nepremičnine se nahaja 5 igral, ki so začasni objekti in so bili postavljeni po sprejemu ZDen, iz zazidalnega načrta Občine ... pa izhaja, da bodo predmetna igrala odstranili, ko bodo na zemljišču postavili dodatno zgradbo vrtca, kar pomeni, da predmetna nepremičnina ne predstavlja igrišča, ampak je namenjena bodoči gradnji stavbišča na sedaj travnatih površinah. Upravni organ je na ogledu sporne nepremičnine v letu 2004 ugotovil, da ovir za vračilo (večjega dela) nepremičnine v izmeri 2.977 m2 v naravi ni, čemur takrat ni nasprotovala niti zavezanka. Drugotožnici tako ni razumljivo, kako je tožena stranka po opravljenem ogledu v letu 2008, na katerega drugotožnica ni bila vabljena, prišla do drugačnih ugotovitev. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 279/99-5 in Upravnega sodišča, opr. št. U 812/97-13 izhaja, da nepremičnina 467/2 k.o. ... ni del funkcionalnega zemljišča vrtca, ter da je zavezanka upravičena do velikosti funkcionalnega zemljišča glede na minimalne pogoje Pravilnika, kar predstavlja 15 m2 na otroka. Tožena stranka ni z ničemer pojasnila, zakaj bi bila izguba predmetne nepremičnine takšna, da bi bistveno okrnila dejavnost vrtca, njeni osebni občutki (da bi imeli otroci manj zelenih površin za igranje oziroma bi izgubili hribček za sankanje) pa niso pravno relevantne ugotovitve. Pravna ocena tožene stranke bi morala temeljiti na zakonu in dejstvih, t.j. z ugotavljanjem potreb vrtca oziroma z ugotavljanjem zmanjšanih aktivnosti vrtcev v primeru vračila in posledično z ugotavljanjem ali obstoji bistveno okrnitev dejavnosti vrtca. Tožena stranka tudi ne pojasni, kakšni stroški bi vrtcu nastali za nadomestitev dela nepremičnine z drugo nepremičnino (sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 265/99 z dne 18. 11. 1999, U 1830/96 z dne 26. 5. 1999, U 843/93 z dne 16. 1. 1994). Odločba tožene stranke je neobrazložena tudi v zvezi z ugotovitvijo obstoja ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, takšna ugotovitev pa je tudi v nasprotju s podatki spisa. Nepremičnina 467/2 je po podatkih zemljiške knjige in katastra travnik in se kot travnik uporablja tudi v naravi, kar izhaja iz sistema GERK, ki določa rabo zemljišča. Namembnost parcele kot travnik je leta 1988 določila geodetska uprava na predlog same zavezanke, tako da ne more biti del kompleksa vrtca. Drugotožnica je predlagala tudi, da se izreče za nično odločba št. 301-25/1992-195 z dne 18. 7. 2007, s katero je bilo odločeno o odškodnini za nepremičnino parc. št. 467/5 k.o. ... v izmeri 466 m2. Prvostopni organ je zahtevo zavrnil, drugotožnica pa se je zoper odločitev pritožila, vendar drugostopni organ o pritožbi ni odločil, temveč je navedel, da ne gre za zadevo, povezano z denacionalizacijo, ter da je odločba postala pravnomočna 19. 9. 2009. Takšna odločitev pa je nezakonita, saj parc. št. 467/5 ni nikoli obstajala in gre še vedno za parc. št. 467/2, o kateri se odloča v predmetnem postopku, zaradi česar bi bilo treba odločbo z dne 18. 7. 2007 izreči v omenjenem delu za nično. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da vrne upravičencu v last in posest parc. št. 467/2 k.o. ... v izmeri 3.443 m2, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka drugotožnici.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je dostavila upravne spise.

Občina ... kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo drugotožnice zavrača vse tožbene navedbe kot neutemeljene. Navaja, da je pri presoji vprašanja, ali bi bila z vračilom zadevnega igrišča bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti vrtca, med drugimi okoliščinami potrebno upoštevati posebno obveznost države, da skrbi za otroke nasploh in posebej za predšolsko vzgojo, kar izhaja iz Ustave RS (3. odstavek 53. člena, 1. in 3. odstavek 56. člena). Tudi Evropski Svet je sprejel pomemben evropski dokument na področju varstva otrok, in sicer Priporočilo Sveta z dne 31. 3. 1992 o varstvu otrok, dolžnost, da država posebej varuje otroke in skrbi za pogoje za njihovo nemoteno in zdravo rast in razvoj pa je razvidna še iz številnih drugih predpisov. Temeljni predpis, ki ureja predšolsko vzgojo, pa je Zakon o vrtcih. Naloga države ni le skrb za otroke ampak izboljševanje razmer, v katerih otroci bivajo. To je razvidno iz 63. člena Zakona o vrtcih, ki izrecno predvideva zmanjševanje otrok v oddelku. Razumljivo je, da k zdravemu življenju otrok v vrtcih sodijo tudi primerni prostorski pogoji, med katerimi so zunanji prostori bistvenega pomena. Pravilnik o normah in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca določa minimalne pogoje, vsakdo (država, lokalne skupnosti) pa si mora prizadevati, da te pogoje preseže. Nikakor ni namen denacionalizacijskega zakona, da vse javne službe skrči na minimum standardov, ki so v veljavi. Vsa druga zakonodaja si prizadeva čimbolj zvišati standarde in kakovost predšolske vzgoje. Interpretacija ZDen, kot jo ponuja drugotožnica, je napačna, nesistemska in protiustavna. Poslabševanje pogojev za izvajanje dejavnosti predšolske vzgoje, kot ga predlaga drugotožnica brez dvoma pomeni bistveno okrnitev možnosti za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje otrok. Zaradi vračila tudi ne bi bila zagotovljena varnost otrok, saj ni mogoče otrok voziti na igrišče na druge lokacije, tudi če bi bile na voljo. Dejavnost predšolske vzgoje mora biti zasnovana v prvi vrsti tako, da je zagotovljena varnost otrok (1. točka 3. člena Priporočila Sveta EU; 2. alinea 5. člena Pravilnika). Stranka z interesom drugih otroških igrišč nima, pa tudi če bi jih imela na kakšnem drugem koncu občine, bi bila vsakodnevna vožnja na drugo igrišče v številnih pogledih neprimerna. Občina ... se spopada z velikimi težavami, ker ne more zagotoviti zadostnih zmogljivosti za predšolsko vzgojo. Če bi morala zadevno zemljišče vrniti, bi morala zapreti še ta vrtec, oziroma število otrok bistveno zmanjšati, kar bi njene težave še povečalo. Tudi če bi občina našla drugo zemljišče za dodatno otroško igrišče, bi zemljišče morala kupiti, pred tem pa bi morala spremeniti prostorski akt občine. Na dodatni lokaciji bi morala zgraditi tudi vrtec, zaradi zagotovitve pomožnih prostorov. Vse omenjene možnosti so za občino neizvedljive, tako zaradi velikih sredstev, ki jih nima, kot zaradi dolgotrajnih postopkov sprememb prostorskih predpisov. Sodišču predlaga, da tožbo drugotožnice kot neutemeljeno zavrne in ji naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka stranki z interesom.

Drugotožnica v pripravljalni vlogi v odgovoru na navedbe stranke z interesom navaja, da ne obstajajo dokazi, da se je nepremičnina uporabljala za dejavnost vzgoje in izobraževanja, in da vrtec predmetno nepremičnino uporablja že od leta 1980. Priče so izpovedale, da so se otroci občasno igrali v bližini vrtca in sicer v gozdu in na travnikih, kar pa še ne pomeni, da gozd in travniki služijo za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Prav tako so predmetne nepremičnine (gozd in travnik) uporabljali drugi občani občine za sprehajanje psov in za igro, kar govori o obči uporabi okolice vrtca, kar je tudi ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Nepremičnina 467/2 k.o. ... je bila vedno uporabljena kot travnik, in jo je stranska udeleženka šele leta 2004 želela nameniti za izgradnjo dodatne stavbe vrtca, ki bi povečala kapaciteto otrok iz sedanjih 69 na preko 200 otrok. Poleg tega želi v prihodnosti stranska udeleženka na predmetni nepremičnini izgraditi krožno obračališče, parkirišča in dodatno gospodarsko poslopje, pri čemer pa bodoče potrebe stranske udeleženke ne morejo biti relevantne pri odločanju o vrnitvi nepremičnine v naravi. Stranska udeleženka bi lahko že leta 1989 v skrbi za otroke slednjim določila večje igrišče, kar pa ni storila. Prav tako bi lahko že pred sprejetjem ZDen zaradi varstva otrok zagradila nepremičnino 467/2, v kolikor so jo otroci resnično uporabljali, kar pa tudi ni storila in je slednje naredila šele v letu 2009, da bi utrdila svoj položaj v predmetnem postopku.

K prvi točki izreka: Sodišče je na podlagi 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) združilo zadevi pod opr. št. I U 104/2010 in I U 112/2010 zaradi skupne obravnave in odločanja, ker prvotožnica in drugotožnica s tožbo izpodbijata isto odločbo Upravne enote Ljubljana št. 301-25/1992-305 z dne 31. 8. 2009, v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarstvo, št. 490-30/2007-40 z dne 24. 12. 2009. K drugi točki izreka: Tožbi sta utemeljeni.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so za zemljišče parc. št. 467/2 k.o. ... podane ovire za vračanje v naravi po 1. in 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Prvostopni in drugostopni organ sta mnenja, da so ovire izkazane, prvotožnica in drugotožnica pa menita, da ovire niso podane. Prvotožnica meni, da bi bilo mogoče vrniti v naravi del parcele, ki v celoti meri 3.443 m2, drugtožnica pa, da ovire ne obstajajo za celotno parcelo, saj gre po katastrskih podatkih in v naravi za travnik, ki s sosednjima parcelami 467/3 in 467/4 ni funkcionalno povezana.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Po določbi 4. točke 1. odstavka 19. člena pa nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Prvostopni organ je odločitev o tem, da ovira po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen obstaja (pri čemer meni, da ovira po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ni v celoti izkazana) oprl zlasti na mnenje izvedenca gradbene stroke, na izjave zaslišanih prič (zaposlenih v vrtcu in župana občine) in na navedbe zavezane stranke. Na podlagi navedenih dokazov je zaključil, da je sporno parcelo vrtec V. uporabljal že pred uveljavitvijo ZDen in jo tudi sedaj za dejavnost otroške vzgoje, po mnenju izvedenca pa bi se z vrnitvijo parcele v naravi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine vrtca V. Po presoji sodišča pa navedeni argumenti niso zadostna podlaga za dokazovanje dejstev, relevantnih za odločitev o obstoju ovire, kar pomeni, da gre za preuranjeno odločitev o tem vprašanju. Ovira po 19. členu ZDen je izjema od splošnega načela ZDen, ki kot prvenstveno obliko denacionalizacije določa vrnitev premoženja v naravi in le, če ta ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine (2. člen ZDen). Zato mora v primeru, ko so podani pogoji za denacionalizacijo, in je sporna le njena oblika, tisti, ki zatrjuje oviro za vrnitev v naravi, s konkretnimi dejstvi in okoliščinami dokazati, da so ovire dejansko podane, kar pa po presoji sodišča v tem primeru ni bilo storjeno. Izvedenec je v dopisu z dne 30. 1. 2009 pojasnil svoje ugotovitve v „Analizi zakonskih ovir za vračilo nepremičnine v naravi“ z dne 19. 12. 2008, s tem, da le-te temeljijo na podatkih, ki jih je pridobil od Občine ... in upravnice vrtca, opravil pa je tudi ogled parcele. Izhajal je iz predpostavke, da je bilo funkcionalno zemljišče k objektu vrtca določeno že v času pridobitve gradbenega dovoljenja leta 1972, in sicer za celotno zemljišče takratne parc. št. 467, iz katere so kasneje nastale parc. št. 467/3 (zgradba) in parc. št. 467/4 (dvorišče) in predmetna sporna parcela št. 467/2. O tem vprašanju - o določitvi funkcionalnega zemljišča k zgradbi na parc. št. 467/3 v obliki cele parcele 467/2, pa je odločalo že naslovno sodišče s sodbo opr. št. U 812/97-13 z dne 4. 3. 1999 in Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 279/1999-5 z dne 9. 10. 2002. V citiranih sodbah je sodišče zapisalo, da je pri določitvi velikosti funkcionalnega zemljišča k objektu vrtca V. treba upoštevati sprejete normative in standarde, ki veljajo za področje, kateremu je obstoječi objekt namenjen, pri čemer je treba izhajati iz obstoječega stanja (kapacitet vrtca) in ne morebitnega bodočega stanja, torej morebitne širitve vrtca. Vrhovno sodišče RS je na pritožbene navedbe Občine odgovorilo, da ne držijo navedbe občine, da je bilo funkcionalno zemljišče k vrtcu odobreno že z določitvijo stavbne parcele v lokacijskem dovoljenju. V nasprotju z navedenimi navedbami sodišča pa se prvostopni organ v izpodbijani odločbi sklicuje prav na odobreno lokacijo za gradnjo osnovnih šol in vzgojno-varstvenih zavodov na na zemljišču s parc. št. 476 in 475/1 k.o. ..., SOb Ljubljana Vič-Rudnik z dne 1. 9. 1972 in na gradbeno dovoljenje z dne 20. 9. 1972. Naslovno sodišče je v sodbi opr. št. U 812/97-13 tudi navedlo, da je funkcionalno zemljišče v primeru, ko se odloča v zvezi s postopkom denacionalizacije, dopustno določiti le v obsegu, ki ustreza minimalnim standardom in normativom, preko tega okvira pa predstavlja nedopustno poseganje v pravice denacionalizacijskih upravičencev v smislu 88. člena ZDen.

Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (Uradni list RS, št. 73/2000, s spremembami in dopolnitvami) v 4. členu predpisuje, da je zemljišče vrtca gradbena parcela za stavbo, parkirišče, dostope in dovoze na parkirišče, gospodarsko dvorišče ter igrišče. V 1. odstavku 8. člena Pravilnika pa je določeno, da mora igrišče meriti najmanj 15 m2 na otroka, izjemoma tudi manj, če so v neposredni bližini zelene površine, ki jih je mogoče uporabljati za igro, in do njih vodi varna pot. Sodišče ugotavlja, da niti prvostopni organ niti drugostopni organ pri odločitvi nista sledila stališču, izraženem v citirani sodbi, iz katerega izhaja dolžnost restriktivne obravnave pri ugotavljanju ovir za vračilo v naravi v postopku denacionalizacije. V celoti sta sledila navedbam zavezane stranke, da predmetno zemljišče nujno potrebuje za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti obstoječega vrtca. Vendar iz dokumenta, ki se nahaja v upravnih spisih „Prostorske potrebe za predšolsko varstvo otrok na “ iz aprila 2004 projektne organizacije „Struktura“ izhaja, da je parc. št. 467/2 k.o. ..., ki meji na obstoječ vrtec, v veljavnih prostorskih aktih občine namenjena za razširitev obstoječega vrtca z novimi zmogljivosti, kar pa v postopku denacionalizacije ne bi smelo biti upoštevno. Odločitev prvostopnega organa v izpodbijani odločbi je tudi v nasprotju z njegovo ugotovitvijo iz že pravnomočne odločbe št. 301-25/1992-195 z dne 18. 7. 2007 (pravnomočna 22. 8. 2007), v kateri je prvostopni organ ugotovil, da ne obstaja ovira za vrnitev v naravi za del parc. št. 467/2 k.o. ... v izmeri 2.977 m2. Po presoji sodišča upravna organa nista podprto z dokazi in argumentirano ugotovila obstoja zatrjevanih ovir, kar še zlasti velja za drugostopni organ, ki je obstoj ovire ugotovil tudi po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Pri tem je v celoti sledil zavezani stranki (pri čemer gre zgolj za njeno trditev), da bi izguba predmetne parcele pomenila bistveno okrnitev dejavnosti vrtca, ter da občina drugih igrišč nima na razpolago.

Glede na navedeno sodišče pritrjuje tožbenim ugovorom prvotožnice in drugotožnice, da je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in nepravilno, zaradi česar je tudi odločba nezakonita. Zavrača pa sodišče ostale tožbene ugovore drugotožnice o bistvenih kršitvah določb postopka, kršitvah človekovih pravic in ustave. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ sledil napotkom sodišča v sodbah opr. št. U 40/2008-10 z dne 16. 6. 2008 in opr. št. U 91/2008-13 z dne 27. 5. 2008. V citiranih sodbah je sodišče zapisalo, da ugovor drugotožnika, ki ga sedaj ponavlja tudi v tožbi, da vprašanja upravičenosti do denacionalizacije parc. št. 467/2 ne bi smel upravni organ ugotavljati s primerjavo že vrnjenega z vrednostjo neto aktive podjetja, ni utemeljen. V postopkih denacionalizacije podržavljenih podjetij (tudi če gre za primer iz 38. člena ZDen) je upravičenec upravičen le do vrnitve podržavljenega premoženja v vrednosti, ki ne more biti višja od ugotovljene neto aktive podržavljenega podjetja. Sodišče je v citiranih sodbah tudi zapisalo, da postopanje kot v obravnavanem primeru, ni stvar morebitnih napak v prejšnjih že zaključenih denacionalizacijskih postopkih, pač pa metoda pravilnega obravnavanja zahteve za denacionalizacijo v primeru podržavljenja podjetij. Zavrnilo je sodišče tudi ugovor, da ni možno seštevati vrednosti premoženja, ki je bilo vrnjeno v obliki odškodnine in vrednosti nepremičnine, vrnjene v naravi. Relevantne so vse pravnomočne denacionalizacijske odločbe, pri odločanju o vračanju parc. št. 467/2 pa je neupoštevno, da bi bil tožnik pripravljen vrniti odškodnino iz že pravnomočne odločbe na račun morebitne vrnitve v naravi. Navedeno stališče bo moral prvostopni organ upoštevati tudi v ponovljenem postopku (vrednost neto aktive v višini 584.879,83 DEM in vrednost že vrnjenega premoženja s pravnomočnimi odločbami v višini 529.631,34 DEM), predvsem pa bo moral utemeljiti svojo odločitev z upoštevanjem vseh relevantnih dokazov, tudi tistih, na katere je opozarjal drugotožnik v postopku, prav tako pa bo moral upoštevati normative, določene s Pravilnikom, na kar je opozorilo tudi že sodišče v sodbi opr. št. U 812/97-13 z dne 4. 3. 1999, potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 279/99-5 z dne 9. 10. 2002. Ker je sodišče ugotovilo, da so v bistvenih točkah dejstva nepopolna ugotovljena, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), ter zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopnemu organu na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1, le-ta pa bo moral ravnati v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1. Ker je drugotožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče prisodilo znesek povračila stroškov postopka v višini 350,00 EUR in 20% DDV (25. člen ZUS-1, v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu; Uradni list RS, št. 24/07).

Zahtevek stranke z interesom Občine ... za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbi ugodi, povrne stroške le tožniku.

Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.