Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZPP postavljanja izvedencev ne terja v nedogled in da mora sodišče, če kljub postavitvi novega izvedenca dvomi ali nasprotja (še zmeraj) obstajajo, ravnati v skladu z načelom proste presoje dokazov.

V vseh primerih, ko je sodišče primorano angažirati izvedenca, gre največkrat za obravnavo zahtevnih dejanskih vprašanj povezanih s strokovnimi znanji, s katerimi samo ne razpolaga. Takšne s strokovnimi znanji povezane „dileme“ v sferi dokazovanja tako (še zdaleč) niso značilne samo za spore, kot je predmetni (odškodninski spor zaradi (domnevnih) strokovnih napak zagrešenih v postopkih zdravljenja).

Vprašanje, ali so bili vsi medicinski postopki v zvezi s tožnikovim zdravljenjem opravljeni v skladu z medicinsko doktrino, samo za sebe za to pravdo ni ključno. Pomembno je le, ali so bili morebitni nestrokovno opravljeni postopki vzrok za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Tega pa izvedeni dokazni postopek ne potrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13.2.2015: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 50.033,38 EUR s pp (I. točka izreka), - tožniku naložilo, da toženki v roku 15 dni plača pravdne stroške v višini 2.527,65 EUR (II. točka izreka),

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovornost toženkinega zavarovanca presojati širše. In sicer ne le glede konkretnih očitkov tožnika, ampak tudi glede na ugotovljena dejstva po izvedenem dokaznem postopku, na katera se je nato skliceval. Sodišče bi moralo v postopek pritegniti še tujega izvedenca medicinske stroke, saj sta mnenji Komisije za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani (Komisija) in izvedenca D. kontradiktorni. Nejasnosti bi bilo potrebno odpraviti bodisi s soočenjem nasprotujočih si mnenj izvedencev bodisi s postavitvijo novega izvedenca. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo njegovemu predlogu po soočenju izvedencev. Novega izvedenca bi bilo potrebno postaviti tudi iz razloga, ker se je zaradi poznanstva članov Komisije s kirurgom, ki je izvajal zdravljenje tožnika, pojavil utemeljen dvom v pravilnost njenega mnenja. Prav tako je potrebno v zvezi s tem upoštevati mnenje izvedenca D. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje sodbe ne bi smelo opreti na mnenje izvedenca F., saj je slednji sam navedel, da je toženkin cenzor (pa tudi sodišče je očitno presodilo, da je njegovo mnenje nepopolno, saj je imenovalo novega izvedenca). Ob sklicevanju in povzemanju mnenja izvedenca D. poudarja, da medicinski postopki pri njem niso bili opravljeni v skladu z medicinsko doktrino. Tako je bila CT preiskava opravljena šele naslednji dan, imel je nameščeno longeto, glede katere ni podatka, da bi bila vatirana (zaradi neustrezne longete naj bi se zavlekel čas do prve operacije), prvi poseg ni bil ustrezno izveden (prav tako toženka ni uspela dokazati, da je bil izveden ob primernem času), tudi pri drugi operaciji naj bi šlo za znatno odstopanje od medicinske doktrine oziroma so bile zagrešene nepravilnosti (poseg je bil opravljen v neprimernem trenutku). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje vlogo sodnika prepustilo izvedencu D. ter da je sodba protispisna in nelogična, saj hkrati navaja, da ugotovitve D. sprejema in da jih ne sprejema. Tudi sicer je odločitev, zakaj sodišče sledi mnenju Komisije in ne ugotovitvam izvedenca D., neprepričljiva. Mnenje Komisije naj bi bilo samo s seboj v nasprotju, saj za prvo operacijo trdi, da je bilo potrebno počakati, da se vnetje umiri, za drugo, kjer je bilo prav tako prisotno vnetje, pa da čakanje ni potrebno. Nadalje opozarja, da naj bi dokazni postopek pokazal, da se tekom zdravljenja ni ustrezno sledilo vnetnim parametrom in da se poškodbe (njenega zdravljenja) ni ustrezno spremljalo z RTG preiskavami. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da je toženkin predlog nesubstanciran.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, češ da bi moralo sodišče prve stopnje odgovornost toženkinega zavarovanca presojati širše in ne le glede konkretnih očitkov tožnika, je presplošen, pa tudi sicer očitno neutemeljen.(1) Tožnik ne pojasni, česa konkretno sodišče ni upoštevalo (presojalo), pa bi moralo upoštevati in bi to lahko vplivalo na (drugačno) odločitev v predmetni zadevi. V nadaljevanju sicer doda, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovornost presojati tudi glede na po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena dejstva, na katera naj bi se sam skliceval, a prav tako (kot je to sicer dolžan) konkretno ne pojasni, kaj točno oziroma katera (dejstva) ima v mislih. Tako neopredeljeni očitki pa ne morejo biti upoštevni.(2)

6. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker naj bi si bili mnenji Komisije za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani (Komisije) in izvedenca D. glede vprašanja, ali je bil drugi operativni poseg v skladu s pravili stroke, v nasprotju, v postopek pritegniti novega (in sicer tujega) izvedenca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 106/2008 z dne 6.9.2011) v 31. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da ZPP(3) postavljanja izvedencev ne terja v nedogled(4) in da mora sodišče, če kljub postavitvi novega izvedenca dvomi ali nasprotja (še zmeraj) obstajajo, ravnati v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Na pritožbeni „pomislek“, da tako (izjemno) zahtevnega vprašanja strokovnosti ni mogoče razrešiti s pomočjo omenjenega načela, pa velja pripomniti, da gre v vseh primerih, ko je sodišče primorano angažirati izvedenca, največkrat za obravnavo zahtevnih dejanskih vprašanj, povezanih s strokovnimi znanji,(5) s katerimi samo ne razpolaga.(6) Upoštevajoč določbo 254. člena ZPP(7) sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opraviti soočenja(8) izvedencev. Poleg tega je bil tožnikov predlog po opravi soočenja, kot ga je podal v pripravljalni vlogi z dne 30.4.2014 (glej str. 6), povsem nekonkretiziran. Opredelitev,(9) v zvezi s katerimi konkretnimi pravno-relevantnimi dejstvi naj bi bilo to opravljeno, je namreč povsem izostala.(10) Iz vseh omenjenih razlogov ni moč slediti niti pritožbenim navedbam, da mu je bila odvzeta možnost dokazovanja (oziroma da so bile kršene postopkovne določbe), kot tudi da naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.(11)

7. Da okoliščina, ker je bil kirurg, ki je tožnika operiral, študent obeh izvedencev članov Komisije,(12) sama za sebe ne more vzbuditi dvoma v njuno nepristranost, je pravilno(13) poudarilo že sodišče prve stopnje. Na drugi strani pritožnik svojega nasprotnega stališča ne uspe prepričljivo utemeljiti. Ponuja namreč razloge, ki so povsem pavšalni (oziroma neizkazani/hipotetični)(14) ali celo nejasni (nelogični)(15) in ki jim zato ni moč slediti. Enako velja tudi za navajanje, da naj bi bilo mnenje izvedenca F. (ker je na naroku dne 8.10.2012 povedal, da za toženko v Mariboru opravlja cenzorske naloge in ker je sodišče prve stopnje na tožnikov ugovor nato angažiralo novega izvedenca) za predmetno pravdo neuporabno (nepopolno)(16). Dejstvo je, da izvedenec F. v postopku ni bil izločen in da je mnenje(17) izdelal. Slednje zato tako kot ostali dve v postopku pridobljeni mnenji predstavlja dokaz, ki ga je potrebno presojati v skladu z 8. členom ZPP.(18) Pritožnik tudi sicer ne uspe konkretno pojasniti, kako naj bi neupoštevanje tega mnenja kakorkoli vplivalo na drugačne zaključke oziroma drugačno končno odločitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi.

8. Neprepričljivo izzveni pavšalna pritožbena navedba, da iz mnenja izvedenca D. izhaja, da vsi medicinski postopki pri tožniku (vendarle) niso bili opravljeni v skladu z medicinsko doktrino.(19) Kot v točkah 10 – 14 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje (in pritožba tem ugotovitvam ne oporeka), so bili vsi v postopku angažirani izvedenci mnenja, da je bila oskrba zloma z longeto ustrezna in da nastanek buloznega edema ni bil posledica longete. Pritožnik se sklicuje na izjavo izvedenca D.,(20) dano ob zaslišanju na naroku dne 16.9.2013, in sicer da morebitna neustrezna (pretesna) longeta vpliva (zgolj) na hitrost nastajanja in obseg edema, kar naj bi vplivalo tudi na čas, ki je pretekel do prve operacije. To pa je tudi vse. Glede tega, kakšen naj bi bil njen morebitni vpliv na končni izid zdravljenja,(21) pa ne navaja ničesar.(22)

9. Podobno velja tudi glede očitka o (ne)ustreznosti prvega operacijskega posega z dne 24.1.2005. Zakaj se zaključek (vseh) izvedencev, da je bila ta izvedena strokovno pravilno, in okoliščina, da je bila zaradi kasneje izkazane nestabilnosti v predelu zloma potrebna dodatna operacija, med seboj ne izključujeta, je v okviru 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje (in tem razlogom pritožba niti ne oporeka). Pritožnik (zgolj)(23) s sklicevanjem na izpovedbo izvedenca D. z naroka dne 16.9.2013, da bi sam (glede na svoje izkušnje) takoj operiral tako z lateralne kot medialne strani (l. št. 148), na podlagi katere v nadaljevanju (pritožnik) naredi „svoj“ (prav z ničemer dokazno podprt) zaključek o neznanju (oziroma nezadostnem znanju) kirurga, ki ga je operiral (kar naj bi pomenilo strokovno napako), ne uspe vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Podobno velja za pritožbeni zaključek (in hkrati očitek sodišču prve stopnje o protispisnem zaključevanju), da toženki ni uspelo izkazati, da je bila prva operacija izvedena ob primernem času, ki ga (očitno) gradi na izjavi izvedenca V. (podani ob zaslišanju na naroku dne 7.1.2015), češ da iz tožnikove medicinske dokumentacije eksplicitno ni razvidno, kakšno je bilo stanje kože pred operacije. Ob tem pa pritožnik ne zanemari zgolj (takoj) naslednje izjave izvedenca V., da na izpolnjenost pogojev za operacijo kaže čas odloga, ki je bil tak, kot je običajno potreben, da bulozni edem izveni,(24) ampak tudi ugotovitve izvedenca D. (na katerega se sicer sklicuje), ki je tako v pisnem mnenju kot ob zaslišanju dne 16.9.2013 navedel, da je bila prva operacija izvedena šele po saniranju kožnega pokrova oziroma pomiritvi buloznega edema. Tožnik pa tudi glede obeh v tej točki obravnavanih (domnevnih) nepravilnostih konkretno niti ne pojasni, v kakšni vzročno-posledični zvezi s končnim izidom zdravljenja(25) naj bi bili.

10. Pritožba ne prepriča niti s svojim obsežnim, a enostranskim sklicevanjem na ugotovitve izvedenca D. v zvezi z drugo operacijo z dne 23.2.2005 oziroma njeno (ne)ustreznostjo. Da te izvedenčeve ugotovitve s hkrati (z njegove strani) podanimi ocenami, da kirurg ni ravnal malomarno oziroma da ni šlo za strokovno napako, niso najbolj skladne, sicer drži. A pritožnik (enostavno) spregleda, da sta bila v postopku angažirana še dva izvedenca (katerih ugotovitve so v tem oziru drugačne) in da je sodišče prve stopnje (kot je to razvidno iz 28. točke) glede teh vprašanj kot bolj prepričljivo oziroma strokovno ocenilo(26) mnenje Komisije,(27) na ugotovitve katere se tudi sklicuje. Po mnenju pritožbenega sodišča so ključne ugotovitve Komisije(28) (ki jih sodišče prve stopnje navaja, pritožba pa jim konkretno niti ne oporeka), in sicer da je kontaminacija (infekt)(29) kosti, do katere je prišlo pri tožniku, možna pri vsakem posegu na kosti,(30) ne glede na to, kdaj je izvedeno (in ne glede na to, da ni prisotnega nobenega vnetja, saj je prisotnost bakterij vedno možna), da gre za vedno prisotno tveganje, ki se lahko uresniči tudi ob najbolj skrbnem ravnanju,(31) in da je do kontaminacije kosti pri tožniku (pri katerem je bila kasneje v drugi bolnišnici še trikrat operativno vstavljena in odstranjena endoproteza) lahko prišlo pri katerikoli od operacij. V ta isti okvir pa nedvomno sodi tudi ugotovitev, da laboratorijske preiskave vzorcev vzetih ob tej drugi operaciji in tudi še kasneje (dne 25.7.2005 in dne 31.1.2006) niso pokazale vnetja kosti.(32) Na tej podlagi je zato lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni moč niti s stopnjo verjetnosti, ki bi presegala 50%,(33) ugotoviti, da je do kontaminacije kosti prišlo ravno med operacijo dne 23.2.2005.(34) Pritožnik prej omenjene ugotovitve (enostavno) spregleda in vztrajno omenja le, kaj je v zvezi s strokovno (ne)ustreznostjo dne 23.3.2005 opravljenega posega navajal izvedenec D. Njegovim ugotovitvam pa z ozirom na okoliščino, da po drugi operaciji opravljene (prej omenjene) laboratorijske preiskave vnetja kosti niso pokazale, ni moč slediti.(35)

11. Prvenstveno že iz predhodno omenjenega razloga se kot brezpredmetno kaže pritožbeno nestrinjanje z ugotovitvami Komisije(36) o potrebnosti izvedbe druge operacije dne 23.2.2005, navajanje, da naj bi dokazni postopek pokazal, da se tekom zdravljenja ni ustrezno sledilo vnetnim parametrom (češ da se merjenje CRP ni izvajalo redno), oziroma očitek, da se sama poškodba (celjenje) ni redno spremljala z RTG preiskavami. Kaj konkretno ima v mislih, ko omenja „dokazni postopek“, oziroma na čem temelji zaključek o nerednih RTG preiskavah, pritožba tudi sicer ne pojasni.(37) Prav tako ne, v kakšni vzročno-posledični zvezi s končnim izidom zdravljenja naj bi te domnevne opustitve bile.(38) Zgolj sklicevanje na domnevne nepravilnosti (v vseh možnih ozirih), za katere ta kavzalnost ni razvidna (pojasnjena), pa za vzbuditev dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve ne zadostuje. Neprepričljiv pa je na koncu tudi pritožbeni očitek zoper stroškovno odločitev. Toženka je namreč stroške, katerih povrnitev je uveljavljala, na naroku za glavno obravnavo dne 7.1.2015 povsem ustrezno opredelila.(39)

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške, nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je namreč (na podlagi ugotovitev v postopku angažiranih izvedencev) prav glede vsake faze (oblike) zdravljenja, v zvezi s katero je tožnik zatrjeval, da naj bi se v njej pripetile nepravilnosti, ugotavljalo morebiten obstoj zagrešenih strokovnih napak (zaključke, do katerih je pri tem prišlo, pa tudi natančno obrazložilo).

Op. št. (2): Zaradi česar je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu v odškodninskih sporih zaradi (domnevnih) strokovnih napak zagrešenih v postopkih zdravljenja, kot jih Vrhovno sodišče RS opredeljuje v sklepu II Ips 32/2012 z dne 25.10.2012. Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): V konkretnem primeru so bili postavljeni trije in vsi tudi zaslišani.

Op. št. (5): 243. člen ZPP Op. št.(6): Takšne s strokovnimi znanji povezane „dileme“ v sferi dokazovanja tako (še zdaleč) niso značilne samo za spore, kot je predmetni.

Op. št. (7): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 106/2008 z dne 6.9.2011 Op. št. (8): In sicer D. na eni in obeh izvedencev Komisije na drugi strani (katerima je tožnik ob njunem zaslišanju na naroku dne 7.1.2015 predočal ugotovitve izvedenca D.).

Op. št. (9): Ki jo je bil dolžan v skladu s svojim dokaznim bremenom opraviti.

Op. št. (10): Kar onemogoča oceno, ali sploh gre za primeren dokaz.

Op. št. (11): Tudi v zvezi s tem pa (simptomatično) ne pojasni, v katerem oziru točno.

Op. št. (12): Enako velja za okoliščino, ki jo pritožnik v tem okviru tudi izpostavlja, in sicer da naj bi se izvedenec Veselko operaterja (kirurga) „celo“ osebno spomnil (kar ni posebej močan (dodaten) argument).

Op. št. (13): Sklicujoč se tudi na sklep tukajšnjega sodišča II Cp 2686/2011 z dne 21.9.2011. Op. št. (14): Navajanje, da naj bi izvedenec V. z zagovorom pravilnosti izvedenih postopkov želel ščititi pravilnost svojega učenja.

Op. št. (15): Sklicevanje na (neopredeljene) ugotovitve izvedenca D. Zakaj naj bi razlike v posameznih ugotovitvah vzbujale dvom v nepristranost izvedencev (konkretno izvedencev Komisije), ni jasno (niti pritožnik tega ne uspe pojasniti).

Op. št. (16): Kaj naj bi to točno pomenilo, ni obrazloženo.

Op. št. (17): V zvezi s katerim je bil tudi zaslišan.

Op. št. (18): V tem okviru pa presojati tudi njegovo na naroku dne 8.10.2012 podano „razkritje“.

Op. št. (19): Vprašanje, ali so bili vsi medicinski postopki v zvezi z njegovim zdravljenjem opravljeni v skladu z medicinsko doktrino, samo za sebe za to pravdo ni ključno. Pomembno je le, ali so bili morebitni nestrokovno opravljeni postopki vzrok za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja (kot to navaja sam). Tega pa izvedeni dokazni postopek (evidentno) ne potrjuje.

Op. št. (20): V nadaljevanju pa tudi na ugotovitve izvedenca F., v zvezi s katerim hkrati navaja, da mnenje slednjega za to pravdo kot povsem neuporabno izključuje (!!!).

Op. št. (21): Kar je za odločitev v predmetni zadevi ključno.

Op. št. (22): Pri čemer gre upoštevati tudi ugotovitve izvedencev (tako Komisije kot D.), da je bila prva operacija dne 24.1.2005 izvedena šele, ko se je bulozni edem posušil oziroma izzvenel (pomiril).

Op. št. (23): Ne ozirajoč se na vse ostale v zvezi s tem podane ugotovitve (prav) vseh v postopku angažiranih izvedencev (ki jih omenja tudi sodišče prve stopnje).

Op. št. (24): Pritožbena ugotovitev, da naj bi izvedenci zgolj zato, ker je bila operacija izvedena, sklepali, da je bulozni edem izginil, zato prav tako ne drži. Op. št. (25): Oziroma vnetjem kosti, do katerega je prišlo.

Op. št. (26): In to (s temi besedami) tudi obrazložilo. Očitek o neobstoju (zadostnih) razlogov, ki naj preizkusa izpodbijane sodbe ne bi omogočali, zato ne drži. Op. št. (27): Že iz tega razloga je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje izvedencu D. prepustilo vlogo sodnika, neprepričljivo. Tudi sama okoliščina, da v okviru 26. točke povzema D. zaključek, češ da naj ne bi šlo za zatrjevano skrajno malomarnost, ni podlaga za prej omenjeni očitek oziroma zaključek, da mu je glede tega očitno sledilo (pritožnik tudi za takšen zaključek konkretnih razlogov ne ponudi). Omenjeni očitki so hkrati tudi protislovni, saj (se v naslednjem odstavku na strani 6 pritožbe) navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v delu, v katerem so bila glede ustreznosti druge operacije z ostalimi mnenji razhajanja, izločilo mnenje izvedenca D. Pavšalen in očitno neutemeljen je tudi očitek protispisnosti in nelogičnosti, ker naj bi sodišče prve stopnje (domnevno) hkrati obrazložilo, da sprejema in da ne sprejema ugotovitve izvedenca D. Kje naj bi to navedlo, ni razvidno. Okoliščina, da je v delu, v katerem so se D. ugotovitve/zaključki (glede ustreznosti dne 23.2.2005 izvedene operacije in njenega vpliva na končni izid zdravljenja) razlikovali od ugotovitev/zaključkov Komisije, sledilo le-tem, tudi približno ne more biti podlaga za tak (pavšalen in nelogičen) zaključek.

Op. št. (28): Glej tudi zapisnik o naroku z dne 7.1.2015 (l. št. 214).

Op. št. (29): Vnetje.

Op. št. (30): Sodišče prve stopnje v opombi št. 1 (str. 17 izpodbijane sodbe) poudarja, da bi do tega lahko prišlo tudi, če bi kirurg pri operaciji dne 23.2.2005 odstranil osteosintetski material (ravnal torej tako, kot je omenjal izvedenec D.), saj bi lahko bakterije zašle v luknje v kosti po odstranitvi vijakov.

Op. št. (31): S čimer se pritožnik sicer ne strinja, a za to ne ponudi nobenih konkretnih in prepričljivih razlogov.

Op. št. (32): Spričo teh rezultatov pritožbeno sklicevanje na D. izpovedbo, da je vzrok za infekt zelo verjetno v drugi operaciji, ne izzveni prepričljivo.

Op. št. (33): Skratka, da vzročna zveza ni ustrezno (oziroma s tisto stopnjo verjetnosti, s katero bi to morala biti) izkazana.

Op. št. (34): Pritožnik vztraja, da temu ni tako, a za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov (glej tudi opombo št. 31).

Op. št. (35): Drug razlog za takšno oceno, pa je ugotovitev Komisije (glej str. 19 mnenja z dne 12.11.2013 oziroma 6. stran zapisnika o naroku z dne 7.1.2015), da tudi postopanje, ki ga je kot ustreznejšega omenjal izvedenec D., ni zagotovilo, da do kontaminacije (vnetja) kosti ne bi prišlo.

Op. št. (36): Da naj bi slednja pri vrednotenju pomena vnetja za opravo prve in druge operacije prišla sama s seboj v nasprotje, seveda ne drži. Kot je razvidno iz samega mnenja kot tudi izpovedbe podane na naroku dne 7.1.2015, je bil ključen razlog za odlog prve operacije obstoj buloznega edema (za katerega je bilo potrebno počakati, da izzveni).

Op. št. (37): Še bolj presenetljiva (ni namreč jasno, od kje pritožniku to vedenje) je ugotovitev, da CRP ni bil redno spremljan zato, ker gre za dražjo in zahtevnejšo preiskavo.

Op. št. (38): Omenjanje, da naj bi redno spremljanje CRP parametra pripomoglo k načinu in dinamiki njegovega zdravljenja ter tudi k bolj optimalnim rešitvam pri zdravljenja poškodbe, oziroma da bi ustrezno spremljanje z RTG preiskavami (zagotovo) vplivalo na sam način zdravljenja (kako konkretno, ni pojasnjeno) in ustreznost ukrepov (ter da zato priprava na drugo operacijo ni bila ustrezna), takšnega potrebnega (konkretnega) pojasnila prav gotovo ne more nadomestiti.

Op. št. (39): Narava teh stroškov (strošek izvedenine oziroma sodne takse) posebne opredelitve po višini ni zahtevala (stroška sodne takse pa sodišče prve stopnje - glej 34. točko obrazložitve - toženki tudi sicer ni priznalo).