Jedro

Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje glede na okoliščine konkretnega primera ne bo povzročila hujše kršitve pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Revizijski napotki vrhovnega sodišča iz sklepa VIII Ips 57/2019 odkazujejo na izvedbo sorazmerno obsežnega dokaznega postopka in sprejema celovite dokazne ocene v smeri ugotavljanja odločilnih dejstev tudi v zvezi z novimi pravnimi vidiki spora, na katere je opozorilo vrhovno sodišče v svojem sklepu. Ustrezneje je, da ta postopek izvede sodišče prve stopnje (tudi zaradi zagotovitve pravice stranke do izjave in pritožbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku1 toženki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 92.178,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo zneska 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da mora toženka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.151,10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožila toženka, ki ji je sodišče druge stopnje ugodilo in s sodbo Pdp 890/2018 z dne 13. 12. 2018 izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške.

3. Vrhovno sodišče je reviziji tožeče stranke ugodilo in s sklepom VIII Ips 57/2019 z dne 16. 2. 2021 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

4. V ponovljenem sojenju je sodišče druge stopnje pritožbi toženke prav tako ugodilo, vendar je tokrat izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (ki se je nanašal na to, da mora toženka tožeči stranki plačati znesek 92.178,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) skupaj z odločitvijo o stroških postopka razveljavilo, zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

5. Zoper ta sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi prvostopenjske sodbe je ob sklicevanju na 357.a člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) in na drugi odstavek 355. člena ZPP v zvezi z 347. členom ZPP vložila pritožbo tožeča stranka. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje samo odločiti o pritožbi toženke, kar je sodišču druge stopnje naložilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 57/2019. Sodišče druge stopnje bi moralo le še enkrat ovrednotiti dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, nakar bi lahko ponovno in v skladu z napotki vrhovnega sodišča odločilo o utemeljenosti toženkine pritožbe. V pritožbi pojasnjuje svoja stališča glede tega, da je v celoti izpolnila svoje obveznosti do toženke. Navaja, da toženka svojih obveznosti do tožeče stranke ni izpolnila, čeprav je zanje vedela, zaradi česar je bila toženka neupravičeno obogatena. Toženka s tožečo stranko ni hotela skleniti pogodbe o zaposlitvi. Krivda za neizpolnitev obveznosti s strani toženke ni na strani tožeče stranke, kar izhaja iz izvedenih dokazov. V celoti je bilo ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi z naravo dela toženke pri tožeči stranki od avgusta 2010 do konca decembra 2012. Iz tega razloga zaslišanja prič, ki jih je predlagala toženka v zvezi s tem dejstvom, ni potrebno izvajati. Vsi stroški, ki jih je tožeča stranka plačala toženki v zvezi z njenim bivanjem v Sloveniji, so bili izplačani toženki zaradi njenega interesa, ki je bil v pridobitvi licence. Nepravično bi bilo, če sredstev, ki jih je tožeča stranka plačala toženki, toženka ne bi vrnila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da naj bi vrhovno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu VIII Ips 57/2019 z dne 16. 2. 2021 sodišču druge naložilo, da samo opravi pritožbeno obravnavo in odloči o zadevi. V 24. točki obrazložitve sklepa vrhovnega sodišča, na katero se v zvezi s tem sklicuje tožeča stranka v pritožbi, je vrhovno sodišče le povzelo pritožbene navedbe toženke, ki jih je ta podala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je delu tožbenega zahtevka tožeče stranke (o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno v tem postopku) ugodilo praktično v celoti. Ugotovilo je, da je toženka od tožeče stranke prejela vtoževane zneske, ker je tožeča stranka pričakovala, da se bo toženka po pridobitvi licence pri njej zaposlila na delovnem mestu zdravnik specialist oftalmologije. Do sklenitve te pogodbe o zaposlitvi pa ni prišlo, zaradi česar se je po stališču sodišča prve stopnje izjalovilo pričakovanje tožeče stranke (podlaga se ni uresničila), s tem pa je prišlo do neutemeljenega premika premoženja od tožeče stranke k toženki. Tožeča stranka je bila zato prikrajšana, toženka pa okoriščena, med tem prikrajšanjem in okoriščenjem pa je po presoji sodišča prve stopnje podana tudi vzročna povezava. Na podlagi teh dejstev je presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi prvega in tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakona (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., OZ) utemeljen.

9. Sodišče druge stopnje je (tudi ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 57/2019 z dne 16. 2. 2021) pri ponovnem odločanju o pritožbi toženke 2 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP. Ta določba izjemoma dopušča sodišču druge stopnje, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti omenjene pomanjkljivosti.

10. Iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da je ocenilo, da so podani razlogi za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni presojalo, ali je zahtevek tožeče stranke lahko neutemeljen glede na določbo 117. člena OZ (torej ali so za to, da ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in toženko za delo zdravnice specialistke oftalmologije, podani razlogi, za katere odgovarja tožeča stranka), ali je bila toženka z izdatki, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka, sploh obogatena oz. ali kateri od teh izdatkov že pojmovno ne morejo predstavljati obogatitve toženke. V dosedanjem postopku prav tako ni bilo ugotovljeno, ali je bila toženka v obdobju od avgusta 2010 do oktobra 2012 dolžna delati v ambulantni tožeče stranke zastonj ali pa ji je v tem obdobju pripadala plača, nastanitev in ostali stroški ter v kolikšnem obsegu.

11. Na te pravne vidike spora, ki jih je v obrazložitvi svojega razveljavitvenega sklepa navedlo sodišče druge stopnje, je sicer opozorilo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu VIII Ips 57/2019 z dne 16. 2. 2021. Do njih se v dosedanjem postopku zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava ni opredelilo niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče, prav tako pa v dosedanjem postopku za ugotavljanje dejstev v zvezi s temi pravnimi vidiki spora niso bili izvedeni vsi relevantni dokazi (npr. zaslišanje prič v zvezi z vprašanjem narave dela toženke v ambulanti tožeče stranke in plačila za to delo, v zvezi z vprašanjem obsega tega dela, glede vprašanja, ali so vsi izdatki dejansko predstavljali obogatitev toženke, ...). Poleg tega v dosedanjem postopku tudi izvedeni dokazi niti s strani sodišča prve stopnje niti s strani sodišča druge stopnje niso bili dokazno ocenjeni v smislu ugotavljanja dejstev, ki bi nudila oporo ugotovitvi glede razloga za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi med strankama za delovno mesto zdravnika specialista oftalmologije, glede narave izdatkov in v zvezi s tem zatrjevano neupravičeno obogatitvijo toženke, glede dolžnosti toženke o tem, da dela v ambulanti tožeče stranke, glede tega ali je toženka to delo opravljala (tožeča stranka v pritožbi navaja, da toženka v obdobju od avgusta 2010 do avgusta 2011 ni delala, kar naj bi izhajalo iz izvedenih dokazov) in glede plačila za delo, ki ga je toženka za tožečo stranko opravila.

12. S pritožbo zoper sklep o razveljavitvi po prvem odstavku 357.a člena ZPP se zasleduje cilj učinkovitega uresničevanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je zagotovljena z Ustavo RS. Iz tega razloga je zakonodajalec le izjemoma dopustil možnost, da o zadevi dokončno ne odloči sodišče druge stopnje, temveč jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Glede na sodno prakso vrhovnega sodišča je takšna izjema dopustna med drugim tudi v primeru, ko bi bilo z dokončnim odločanjem pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseženo v kakšno drugo z Ustavo RS zagotovljeno pravico (kot je npr. pravica do pravnega sredstva, s čimer bi bilo poseženo tudi v ustavnopravno načelo inštančnosti). Do takšnega prekomernega posega bi lahko prišlo, če bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki po naravi stvari predstavljajo samostojno pravno celoto in niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje v dejanskem in v pravnem pogledu.

13. Prav za takšen primer gre tudi v tej zadevi. Kot je bilo že ugotovljeno, v dosedanjem postopku sodišči druge in prve stopnje nista presojali utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na 117. člen OZ, nista ugotavljali, kako je bilo z opravljanjem dela toženke v obdobju od avgusta 2010 dalje, kako je bilo s plačilom toženke za delo, ki ga je v tem času opravila, niti v kakšen obsegu je bilo toženki to delo plačano. Sodišči prav tako nista presojali, ali vsi izdatki, na podlagi katerih tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek zoper toženko, dejansko pomenijo obogatitev toženke. Vsa ta odprta vprašanja zahtevajo izvedbo dodatnega dokaznega postopka (tudi izvedbo novih dokazov – npr. zaslišanje prič, ki so bile predlagane tekom postopka) sprejem dopolnjene in celovite dokazne ocene (vključujoč tudi nove pravne vidike spora), kot tudi ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev v zvezi s temi vprašanji.

14. Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje glede na okoliščine konkretnega primera tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Revizijski napotki vrhovnega sodišča iz sklepa VIII Ips 57/2019 odkazujejo na izvedbo sorazmerno obsežnega dokaznega postopka in sprejema celovite dokazne ocene v smeri ugotavljanja odločilnih dejstev tudi v zvezi z novimi pravnimi vidiki spora. Ustrezneje je, da ta postopek izvede sodišče prve stopnje. Nasprotna tožba, katere utemeljenost tožbenega zahtevka se presoja v tem individualnem delovnem sporu, je bila sicer vložena konec marca 2013. V dosedanjem postopku je prišlo do večih odločitev sodišč vseh treh stopenj, vendar pa so bile te ob dejstvu, da je postopek tekel brez nepotrebnega odlašanja oziroma zavlačevanja (tudi glede na obseg dokaznega postopka) sprejete v razumnem roku. Zato in zaradi zagotovitve pravice strank do izjave in pritožbe v okoliščinah tega primera velja ocena, da vračanje zadeve sodišču prve stopnje v primerjavi s trajanjem postopka pred sodiščem druge stopnje ne bo huje kršilo pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Ker so bili izpolnjeni zakonski pogoji za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, je vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 357.a člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

17. Vrhovno sodišče RS je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Sodišče prve stopnje je prvič tožbenemu zahtevku tožeče stranke s sodbo I Pd 537/2013 z dne 23. 9. 2016 delno ugodilo (za plačilo zneska 15.484,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje), v preostalem pa ga je zavrnilo (za znesek 143.594,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.484,42 EUR za obdobje od 20. 12. 2012 do 28. 3. 2013). Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 2.807,35 EUR. Zoper to odločitev sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in s sodbo in sklepom Pdp 1048/2016 z dne 18. 5. 2017 odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zneska 92.178,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudni obrestmi in o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je v preostalem pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe je toženka vložila revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 292/2017 z dne 5. 2. 2018 zavrglo in toženki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. 2 Sodišče druge stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča RS v postopku prvega odločanja o pritožbi toženke v sodbi Pdp 890/2018 z dne 13. 12. 2018 zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obogatitveni zahtevek tožeče stranke zavrnilo z argumentom, da sta pogodbi o zaposlitvi, ki sta jih sklenili tožeča stranka in toženka, navidezni in da ni možna njuna konverzija v pogodbi o izobraževanju oz. štipendiranju, zaradi česar je posledično svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zmotno oprlo na 191. člen OZ.