Jedro

Oprava zaslišanja preko videokonference ter vpliv pomirjeval na zadržanega ob zaslišanju sama po sebi nista vplivala na pravilnost in strokovnost podanega izvedeniškega mnenja, saj je sodni izvedenec pojasnil, da je pacient zmogel povedati toliko, da lahko na podlagi njegovega in odgovorov ter spisovne dokumentacije poda ustrezno strokovno mnenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pridržana oseba sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržana oseba zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do dveh mesecev, ki se šteje od 8. 6. 2021 dalje.

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija pooblaščenec zadržane osebe. Uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z odpustitvijo iz oddelka pod posebnim nadzorom oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in povrnitvijo stroškov pritožbenega postopka zadržani osebi. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanjo sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 5. Določba 39. člena ZDZdr torej narekuje celovito presojo ravnanja osebe v določenem časovnem obdobju pred dogodkom neposredno pred zadržanjem. Obnašanje osebe je potrebno presojati v povezavi z mnenjem izvedenca, saj je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno razjasniti tudi dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje.

6. Oprava zaslišanja preko videokonference ter vpliv pomirjeval na zadržanega ob zaslišanju sama po sebi nista vplivala na pravilnost in strokovnost podanega izvedeniškega mnenja, saj je sodni izvedenec pojasnil, da je pacient zmogel povedati toliko, da lahko na podlagi njegovega in odgovorov ter spisovne dokumentacije poda ustrezno strokovno mnenje.

7. Sodišče prve stopnje je po presoji vseh izvedenih dokazov, predvsem mnenja izvedenca, zaključilo, da bi zadržani pod vplivom psihotičnega doživljanja, ki se stopnjuje, lahko uresničil svoje grožnje, da bi sebi vzel življenje. Pravilnosti tega zaključka pritožba pooblaščenca ne more izpodbiti s podajanjem lastnih dokaznih zaključkov o obnašanju oziroma ravnanju zadržanega (glede grožnje s samomorom pred devetimi leti, prostovoljnega vstopa v reševalno vozilo, odsotnosti predhodnih psihičnih težav, nepoznavanja vzroka akutne psihotične motnje, „le“ držanja noža na vratu...). Tudi s pritožbeno navedbo, da bi lahko zadržani „z ambulantnim zdravljenjem pridobil ustrezne diagnoze in po potrebi začel zdraviti svojo morebitno duševno motnjo, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni moč izpodbiti, saj ta trditev nima podlage niti v izpodbijanem sklepu, niti v spisovnem gradivu.

8. Pritožba torej ni izpodbila pravilnosti naslednjih odločilnih dejstev: - da gre pri zadržanem za duševno motnjo, diagnosticirano kot akutna psihotična motnja, - da zadržani ogroža svoje življenje ter huje ogroža svoje zdravje, - da je to ogrožanje posledica duševne motnje, ki je podana v tolikšni meri, da ima zadržani hudo moteno presojo realnosti ter da ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, - ter da je bolezensko stanje zadržanega trenutno v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, saj ni sposoben slediti kakršnim koli nasvetom ali navodilom brez rednega nadzora s strani druge osebe in zato druge oblike pomoči ne pridejo v poštev.

9. Na zgoraj ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, saj so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za prisilno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom.

10. Na pritožbeno navedbo, da zadržani izpodbija tudi določeni čas zadržanja, gre odgovoriti, da je sodišče čas dveh mesecev določilo upoštevaje izvedenčevo ugotovitev, da je šele v roku dveh mesecev mogoče pričakovati, da bo blodnjava simptomatika izzvenela, torej da bo po potrebni izvedbi diagnostike, uvedbi ustrezne terapije doseženo zadostno izboljšanje zdravstvenega stanja. Krajše dobe od določene, za kar se smiselno zavzema pritožba, zato ni moč določiti. Na pritožbeno navedbo, da prvi odstavek 71. člena ZDZdr, po katerem lahko bolnišnica zadržano osebo odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom še pred potekom roka iz sklepa sodišča, gre odgovoriti, da lahko predčasni odpust predlagajo po drugem odstavku 71. člena ZDZdr predlagajo zadržani, odvetnik, najbližja oseba ter zakoniti zastopnik, po četrtem odstavku istega člena pa lahko postopek za odpust po uradni dolžnosti uvede tudi sodišče. 11. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen, 350. člen in 353. člen Zakona o pravdnem postopku, prvi odstavek 30. člena ZDZdr, prvi odstavek 1. člena in 42. člen Zakona o nepravdnem postopku).