Jedro

Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka odločila o stroških, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi, čeprav je odločbo organa prave stopnje odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek, za odločanje o stroških carinskega postopka v določbah ZUP ni imela podlage, saj je odločila o stroških carinskega postopka, ki še ni končan.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 5. 5. 2003 pod točko II. izreka odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v točki I. izreka ugodila pritožbi tožeče stranke tako da je odločbo carinskega urada A. z dne 27. 5. 2002 odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek. S točko II. izreka pa je zavrnila predlog tožeče stranke za vrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje v postopku kršil določila 491. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona. Zaradi ugotovljene kršitve je odločbo organa prve stopnje odpravila in mu zadevo vrnila v ponoven postopek. Ob navajanju razlogov za odpravo navedene odločbe, tožena stranka navaja tudi razloge zaradi katerih posamezni pritožbeni ugovori in tudi zahtevek za povračilo stroškov tožeče stranke niso utemeljeni.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da z izpodbijano odločitvijo ni zadovoljna. Toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitve predpisov zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Navaja, da ima pravni interes za vložitev tožbe, ker je bila njena pritožba v točki II. izreka zavrnjena. Zatrjuje, da se tožena stranka v tem delu le sklicuje na uporabo 8. člena Zakona o davčnem postopku, ki vsebuje več alternativnih dispozicij, ne navaja pa razlogov za svojo odločitev. Zato odločitev o stroških v bistvenih delih ni obrazložena. Ker je 8. člen ZDavP izjema, glede na določbe 113. do 121. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, tožeča stranka meni, da je potrebno takšno izjemo razlagati ozko. Zato bi morala tožena stranka v obravnavanem primeru uporabiti splošno pravilo, ki je vsebovano v 2. odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da se po 6. členu CZ v carinskem postopku subsidiarno uporabljajo le postopkovne določbe ZDavP, določba 8. člena ZDavP pa ima materialno pravno naravo, saj določa pravice in obveznosti strank v davčnem postopku. Tožeča stranka je zato prepričana, da je upravičena od carinskega organa zahtevati stroške za po odvetniku ji nudene stroške pravne pomoči v višini 41.000,00 SIT. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba je utemeljena v delu, s katerim tožeča stranka izpodbija II. točko izreka navedene odločbe tožene stranke iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je v II. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnila zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega postopka in svojo odločitev oprla na 8. člen ZDavP, ki se na podlagi 6. člena carinskega zakona uporablja tudi v carinskih postopkih. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. U-1-252/00 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 105/03) razveljavilo 8. člen ZDavP, ker je ugotovilo, da razlogi za posebno ureditev stroškov v davčnem postopku kot posebnem upravnem postopku, ki odstopa od splošne ureditve stroškov upravnega postopka, niso razvidni. Po razveljavitvi posebne ureditve stroškov davčnega postopka iz 8. člena ZDavP, je sodišče pri presoji zakonitosti točke II. izreka izpodbijane odločbe uporabilo splošno ureditev stroškov postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 - ZUP-A, 52/02 - ZUP-B in 73/04 - ZUP-C). Po 2. odstavku 113. člena ZUP gredo stroški postopka, če se je postopek končal za stranko ugodno, v breme organa, razen osebnih stroškov. V odločbi, s katero se postopek konča, določi organ, ki jo izda, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati (1. odstavek 118. člena ZUP). V noveliranem 118. členu ZUP-C, pa je določeno, da o stroških postopka odloči organ v odločbi (1. odstavek) in da organ na drugi stopnji, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali pred postopkom v zvezi z njim (2. odstavek). Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka odločila o stroških, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi, čeprav je odločbo organa prave stopnje odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek, za odločanje o stroških carinskega postopka v citiranih določbah ZUP in ZUP-C, ni imela podlage. Če se bo carinski postopek, ki je bil uveden po uradni dolžnosti za tožečo stranko ugodno končal, bo moral o njih odločiti organ prve stopnje, tožena stranka pa bo za odločanje o stroških postopka pristojna le, če bo na drugi stopnji zavrgla ali zavrnila pravno sredstvo ali sama odločila o zadevi.

Ker je torej tožena stranka odločila o stroških carinskega postopka, ki še ni končan, je sodišče tožbi v tem delu ugodilo in je odločbo v II. točki izreka, ki ne temelji na zakonu, odpravilo po 4. točki prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS).

Ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo v preostalem delu pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje ugodila, odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek, se tožbeni razlogi tožeče stranke lahko nanašajo le na razloge zaradi katerih je tožena stranka pritožbi ugodila. Čeprav so razlogi tožene stranke in njeni napotki za organ prve stopnje, ko ponovno odloča zavezujoči, je tudi res, da sodišče v primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah ZUS, tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje I. točke izreka odločbe, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena. Zato se sodišče s presojo utemeljenosti tožbenih razlogov, ki bi se lahko nanašali na I. točko izreka izpodbijane odločbe, za katero tožeča stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe v tem upravnem sporu ni ukvarjalo.

Ker temelji odločitev sodišča na dejstvih, ki med strankama niso bila sporna niti v upravnem postopku in tudi sedaj niso sporna, je zaradi ekonomičnosti postopka v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave.