Jedro

V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah: ‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe); ‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pred izdajo odločbe izkazal dejavno kesanje, ki se odraža v tem, da je še pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je sodišče podrobno opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki sta jih v zahtevi za sodno varstvo zatrjevali storilki prekrškov. Sodišče je presodilo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi bil storjeni prekršek zaradi njih posebno lahek, kar bi bila lahko podlaga za izrek opomina. Izrecno je presodilo tudi, da ne obstajajo niti okoliščine, ki bi omogočale izrek opomina na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, to je iz razlogov, da je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče je presodilo, da pravna oseba delavca v obvezna zavarovanja ni prijavila pred pričetkom del, temveč šele po ugotovljenem prekršku in da sta storilki s takšnim ravnanjem posegli v uresničevanje delavčeve pravice do ureditev razmerij, ki se nanašajo na socialna zavarovanja. Sodišče je presojo sklenilo z navedbo, da je podan utemeljen dvom, če bi delodajalec delavca sploh zavaroval, če ne bi bilo davčnega nadzora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo A., d. o. o., in odgovorno osebo pravne osebe A. A. spoznal za odgovorni storitve prekrškov po prvi alineji prvega odstavka 23. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1). Pravni osebi je izreklo globo v znesku 5.000,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v znesku 500,00 EUR. Okrajno sodišče v Kočevju je z uvodoma navedeno sodbo zahtevi storilk pravne in odgovorne osebe za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeni. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo storilk zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Prekrškovni organ in obe sodišči so odločili, da sta storilki prekrška dolžni plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, kot navaja v uvodu, zaradi kršitev 4. točke 56. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), drugega odstavka 58. člena v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZP-1 ter drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da sodišči pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo oziroma pritožbi nista vsebinsko ocenili vseh navedb storilk prekrškov glede zakonitosti izrečenih sankcij. Poudarja, da se sodišči nista opredelili do navedb v zvezi z izpolnitvijo predpisane obveznosti pred izdajo odločbe o prekršku oziroma nista odgovorili na navedbe glede odsotnosti škodljivih posledic očitanega prekrška, ki bi utemeljevale izrek sodnega opomina po 21. členu ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti posredovalo pravni in odgovorni osebi. Poštna pošiljka naslovljena na pravno osebo se je vrnila z oznako "Ni dvignil". Odgovorna oseba je zahtevo za varstvo zakonitosti prevzela, vendar se o njej ni izjavila.

B.

4. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da sta storilki prekrškov v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljali, da sta delavca prijavili v obvezna socialna zavarovanja še pred izdajo odločbe o prekršku, zaradi česar ni prišlo do škodljivih posledic oziroma so bile te odpravljene. Te okoliščine sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni presodilo oziroma se do nje opredelilo, niti ni odgovorilo na trditve obrambe glede odsotnosti škodljivih posledic storilkama očitanega prekrška. Takšno ravnanje sodišča je vplivalo na zakonitost sodbe, ker bi se ob vsebinski presoji navedb zahteve za sodno varstvo in pritožbe izkazalo, da je prekrškovni organ s tem, ko ni izrekel opomina, kršil določbo 4. točke 156. člena ZP-1, ker so bili za izrek opomina izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 21. člena ZP-1. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da se prekrškovni organ in sodišči niso opredelili do odločilnih dejstev v zvezi z možnostjo izreka sodnega opomina po določbi drugega odstavka 21. člena ZP-1, čeprav bi to brez dvoma morali storiti.

5. V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah: ‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe); ‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pred izdajo odločbe izkazal dejavno kesanje, ki se odraža v tem, da je še pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.

6. V obravnavanem primeru je iz podatkov prekrškovnega spisa razvidno, da sta storilki prekrškov v zahtevi za sodno varstvo1 in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje med drugim uveljavljali, da je v obravnavanem primeru na mestu izrek opomina. Poudarjali sta, da poleg tega, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, ni mogoče spregledati okoliščine, da so bile domnevne kršitve v celoti odpravljene pred izdajo odločbe prekrškovnega organa, ker sta storilki prekrška delavca že dne 29. 12. 2020 prijavili v obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja.

7. Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da so okoliščine, ki sta jih zatrjevali storilki prekrškov v zvezi z izrekom opomina, odločilne okoliščine, do katerih se mora sodišče v razlogih sodbe opredeliti. Ni pa mogoče pritrditi vložnici zahteve, da sodišče v obravnavanem primeru navedenih trditev zahteve za sodno varstvo in pritožbe ni presodilo in se do njih opredelilo.

8. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje2 je razvidno, da se je sodišče podrobno opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki sta jih v zahtevi za sodno varstvo zatrjevali storilki prekrškov. Sodišče je presodilo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi bil storjeni prekršek zaradi njih posebno lahek, kar bi bila lahko podlaga za izrek opomina. Takšne razloge sodišča prve stopnje v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe je treba povezati z obrazložitvijo sodišča v 9. in 12. točki razlogov sodbe. V tem delu sodbe je sodišče prve stopnje izrecno presodilo, da ne obstajajo niti okoliščine, ki bi omogočale izrek opomina na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, to je iz razlogov, da je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče je presodilo, da pravna oseba delavca v obvezna zavarovanja ni prijavila pred pričetkom del, temveč šele po ugotovljenem prekršku in da sta storilki s takšnim ravnanjem posegli v uresničevanje delavčeve pravice do ureditev razmerij, ki se nanašajo na socialna zavarovanja. Sodišče je presojo sklenilo z navedbo, da je podan utemeljen dvom, če bi delodajalec delavca sploh zavaroval, če ne bi bilo davčnega nadzora.

9. Takšnim razlogom sodišče prve stopnje, iz katerih je nedvoumno razvidno, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za tako imenovani formalni delikt, temveč za ravnanje, s katerim je bila delavcu povzročena škoda, je izrecno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. V 9. točki razlogov sodbe je presodilo, da gre v obravnavanem primeru za enega izmed hujših prekrškov s področja delovnopravne zakonodaje, za izigravanje predpisov o davkih in prispevkih na škodo delavca in celotne družbe, da okoliščina, da je bil delavec vključen v vsa obvezna zavarovanja za nazaj, ne zmanjšuje pomena storjenega prekrška, da sta storilki prekrška s prijavo delavca v obvezna zavarovanja in poravnavo obveznosti za celotno obdobje njegove zaposlitve na črno, le sledili opozorilu prekrškovnega organa in da je bit storilkama očitanega prekrška v nezakonitem onemogočanju dela, ne pa v tem, da ni zgolj izpolnjena predpisana obveznost. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina, ne po prvem in ne po drugem odstavku 21. člena ZP-1. 10. Takšni razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje so v celoti skladni z jamstvom obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave, zato v ravnanju sodišča ni mogoče prepoznati kršitev ustavnih oziroma zakonskih določb, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovna državna tožilka. Trditve zahteve, da bi bilo v obravnavanem primeru v skladu z določbo 21. člena ZP-1 storilkama prekrška treba izreči opomin namesto globe, po vsebini ne pomenijo uveljavljanja kršitve zakona, temveč nasprotovanje primernosti izrečene sankcije, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

11. Ker v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP v zvezi z določbo 171. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 List. št. od 43 do 45 prekrškovnega spisa. 2 13. in 14. točka razlogov sodbe.