Jedro

V seznamu izvršilnih naslovov mora biti za posamezni izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, pri čemer določbe ni mogoče razumeti drugače, kot da morajo biti v seznamu izvršilnih naslovov navedeni tudi posamezni izvršilni naslovi.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Upnica in dolžnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o zavarovanju tega sodišča, Z 14/2009 z dne 25. 8. 2009, razveljavilo in predlagano zavarovanje upničine denarne terjatve zavrnilo. Odredilo je tudi izbris vknjižene zastavne pravice pri dolžnikovih nepremičninah do višine upničine izvršljive terjatve v znesku 1.145.927,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2009 dalje do plačila in stroškov predloga za zavarovanje.

S popravnim sklepom pa je sklep z dne 8. 10. 2009 popravilo tako, da je v izreku dodalo nov odstavek, ki se glasi: „Upnica je dolžna dolžniku povrniti njegove izvršilne stroške, odmerjene na 2.418,62 EUR v roku 8. dni, po preteku tega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje.

Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje upnica. Skladno z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov. Seznam izvršilnih naslovov je, kot pove že sam naziv, zbir izvršilnih naslovov. ZDavP-2 v 145. členu opredeljuje izvršilne naslove, med drugim tudi izvršljiv davčni obračun. V slednjem davčni zavezanec sam obračuna davek ter obračun posreduje davčnemu organu po elektronski poti. Izpis obračuna, s katerim razpolaga upnica, pa v konkretnem primeru ni zadostil vsem pogojem, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev predloga za izvršbo, saj ne vsebuje klavzule o izvršljivosti niti izračuna zakonskih zamudnih obresti. Glede na navedeno je bil v skladu z 9. točko zgoraj navedenega zakona izvršilni naslov sestavljen v obliki seznama izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, pri čemer zakonodaja nikjer ne opredeljuje, da le-ta ne sme vsebovati obveznosti, ki se nanaša na en izvršilni naslov. Davčni obračun je smiselno šteti za pritrdilno odločbo davčnega organa, o čemer je že zavzela stališče dosedanja sodna praksa. Davčni organ namreč v primeru pravilnosti obračuna tak obračun sprejme in ga potrdi, pri čemer nima razloga, da bi v zvezi s takšnim obračunom izdajal kakršnokoli odločbo. Odločbo o odmeri davka v primeru samoobdavčitve izda davčni organ le pod določenimi pogoji. Glede na navedeno ima davčni obračun lastnost izvršilnega naslova in je zato odločitev sodišča napačna. Pritožbi naj se zato ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavarovanje dovoli oziroma podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Upnica je v odgovoru na ugovor navajala, da je seznam izvršilnih naslovov povzetek kartice pomožne knjige, iz katere je razvidno, da se saldi glavnice in obresti po računu, ki bremenijo dolžnika, v celoti ujemajo s saldi glavnice in obresti v seznamu izvršilnih naslovov. Očitno torej je, da gre za več izvršilnih naslovov, saj upnica uporablja množino. V pritožbi pa upnica kontradiktorno tem svojim navedbam začne navajati, da je v izvršilnem naslovu zajet le eden dolžnikov obračun davka. Glede na navedeno je očitno, da želi upnica zavesti sodišče. Nesmiselne so tudi navedbe upnice o tem, zakaj davčnega obračuna dolžnika ni mogoče šteti kot izvršilnega naslova. Če je upnica smatrala, da je davčni obračun dolžnika pomanjkljiv, bi morala dolžniku izdati ustrezno odločbo s pravilnim obračunom. Dejstvo je torej, da upnica ne razpolaga z izvršilnim naslovom. Sodišče je pravilno zaključilo, da konkretni seznam izvršilnih naslovov ne izpolnjuje zakonskih kriterijev. Navedbe v seznamu, da gre za DDV obračun za obdobje 20090606, ni mogoče identificirati. Trditve upnice, da gre za en izvršilni naslov, pa prav tako niso z ničemer izkazane. Dejstvo tudi je, da dolžnik obračunava in plačuje DDV mesečno, kar pomeni, da bi morala upnica v seznamu izvršilnih naslovov navesti mesečne izvršilne naslove z zneskom glavnice, zamudnih obresti, rokom plačila in datum izvršljivosti. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in sklep potrdi, upnici pa naloži plačilo dolžnikovih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Pogoje za zastavno pravico kot sredstvo zavarovanja predpisuje ZIZ v 243. členu in določa, da ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini (Zakon o davčnem postopku, Ur. l. RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2, ki se v konkretnem primeru uporablja, ne določa drugačnih oziroma dodatnih pogojev za zavarovanje plačila davka v postopku davčne izvršbe). V konkretnem primeru upnica uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, tako da se zastavlja le še vprašanje obstoja drugega pogoja, torej obstoja izvršilnega naslova.

ZIZ v 17. členu opredeljuje izvršilne naslove in v 3. točki drugega odstavka določa, da je to tudi druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. V konkretnem primeru upnica predlaga zavarovanje davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost, pri čemer kot izvršilni naslov navaja seznam izvršilnih naslovov. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da priložena listina nima lastnosti seznama izvršilnih naslovov, kot je opredeljen v 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Po tej določbi mora biti v seznamu izvršilnih naslovov za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, pri čemer določbe ni mogoče razumeti drugače, kot da morajo biti v seznamu izvršilnih naslovov navedeni tudi posamezni izvršilni naslovi, ki so v zvezi z izterjavo davkov opredeljeni v 1. do 8. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 in da je o seznamu izvršilnih naslovov kot posebnem izvršilnem naslovu mogoče govoriti, ko obstaja več izvršilnih naslov za izterjavo posameznega davka. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa predloženi seznam ne vsebuje navedbe posameznih izvršilnih naslovov ter navedbe posameznega nastopa izvršljivosti ter zneska davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V seznamu je navedeno le, da gre za DDV obračun za obdobje, ki pa ga ni mogoče identificirati, en znesek davka in zamudnih obresti ter rok plačila in datum izvršljivosti, ki sta v dveh zaporednih dneh. Listina, ki jo upnica uveljavlja kot seznam izvršilnih naslovov, je po oceni pritožbenega sodišča dejansko le izpisek iz kontov oziroma seznam (neporavnanih) obveznosti dolžnika iz naslova davka na dodano vrednost. Navedeno izhaja tudi iz odgovora na ugovor, v katerem upnica priznava, da je priloženi seznam izvršilnih naslovov povzetek kartice pomožne knjige, iz katere je razvidno, da se saldi glavnice in obresti po računu, ki bremenijo dolžnika, v celoti ujemajo s saldi glavnice in obresti v seznamu izvršilnih naslovov.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da lahko seznam izvršilnih naslovov tvori več izvršljivih davčnih obračunov in da bi lahko tudi v obravnavanem primeru upnica, glede na to, da iz pritožbe in odgovora na pritožbo izhaja, da dolžnik sam obračunava davek na dodano vrednost in obračune mesečno posreduje davčnemu organu po elektronski poti, sestavila seznam izvršilnih naslovov, ki bi ga tvorilo več izvršljivih davčnih obračunov, vendar pa v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je DDV obračun, ki je naveden v upničinem seznamu izvršilnih naslovov, izvršljiv davčni obračun po 2. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2, saj je upnica navedla, da dolžnikov davčni obračun ni zadostil vsem pogojem, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev predloga za zavarovanje davčnega dolga. Upnica torej sama priznava, da davčni obračun(i) dolžnika ne izpolnjuje(jo) pogojev za izvršilni naslov, pri čemer pa ne navede, kateri izmed izvršilnih naslovov iz druga odstavka 145. člena ZDavP-2 tvorijo seznam izvršilnih naslovov. Iz trditev upnice izhaja le, da je edini izvršilni naslov, s katerim razpolaga, seznam izvršilnih naslov, ki pa, kot je bilo že obrazloženo, ni seznam izvršilnih naslovov v smislu 145. člena ZDavP-2, saj je mogoče o seznamu izvršilnih naslovov kot posebnem izvršilnem naslovu govoriti šele, če obstaja več (posameznih) izvršilnih naslovov. Odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovoru dolžnika ugodi in predlog upnice za zavarovanje denarne terjatve zavrne, je zato pravilna.

Glede na navedeno upničina pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V zvezi s predlogom dolžnika, vloženim po vložitvi pritožbe in odgovora na pritožbo, s katerim dolžnik delno umika ugovor, pritožbeno sodišče še dodaja, da dolžnikovega delnega umika ugovora ni mogoče upoštevati, saj je bil podan po izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odločeno o ugovoru (primerjaj drugi odstavek 334. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik, ki nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep in pritožbe tudi ni vložil, pa s svojim predlogom tudi ne more preprečiti odločanja o pritožbi upnice. Odločanje o pritožbi upnice bi odpadlo le, če bi jo ta pravočasno umaknila.

Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako krije dolžnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (šesti odstavek 38. člena ZIZ).