Jedro

Odločilni dejanski ugotovitvi o pomanjkanju tožnikove dobre vere vsaj od leta 1970 dalje in nedokazanosti posestnih dejanj v obdobju pred letom 1963 sta po takrat veljavnih pravnih pravilih bivšega ODZ narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka. Nedobrovernost posestnika je tudi po 28. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90) ovira za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec sam krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik severozahodnega dela parc. št. 422/1, gozd, k.o.., kot je opredeljen v skici, za dopustitev geodetske odmere tega dela parcele in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za prepis lastninske pravice na spornem delu v približni izmeri 16600 m2, označenem z novo parcelno številko, na tožnikovo ime. Ugotovilo je, da je bila cela parc. št. 422/1 k.o... v času od leta 1963 do 1985 družbena lastnina, zaradi česar priposestvovanje ni moglo teči, da tožnik posestnih dejanj svojih pravnih prednikov pred letom 1962 ni dokazal, da v obdobju od leta 1985, ko se je toženec vpisal kot zemljiškoknjižni lastnik, pa do vložitve tožbe leta 1996 ni potekla potrebna 20-letna priposestvovalna doba in da tožnik vsaj od leta 1970, ko se je po lastni izpovedi zanimal glede lastništva parcele na katastru in gozdni upravi, ni bil v dobri veri.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljane procesne kršitve bo revizijsko sodišče pojasnilo v nadaljevanju te odločbe hkrati z odgovorom nanje. Materialno pravo sta sodišči po tožnikovem mnenju zmotno uporabili zato, ker so tožnikovi posestni predniki sporni del parcele uživali že od leta 1936 ali 1937, in sicer neprekinjeno vse do nekaj zadnjih let, zaradi česar je podana tudi zahtevana priposestvovalna doba.

Revizija je bila vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje, ker tožnik nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, oziroma zavrnitev, ker tožnik niti ne dokazuje pravnega naslova posesti, ki je bil po pravnih pravilih bivšega Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) pogoj za priposestvovanje proti občini. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 26/99, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti glede na prehodne določbe novega zakona in datum izdaje sodbe prve stopnje; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljane procesne kršitve niso utemeljene. Revizija očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedih prič navedba tega sodišča, da so priče zanikale tožnikovo trditev o njegovem priposestvovanju. Tožnik opozarja na izpovedbi štirih poimensko določenih prič. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik pri pritožbenem izpodbijanju dejanskega stanja ni konkretiziral prič, ki naj bi izpovedale drugače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je ob potrditvi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi izrecno navedlo, da gre za nekonkretizirane pritožbene navedbe, da pritožnik sam ne pove, katere so tiste priče, ki naj bi potrjevale njegove navedbe o posesti, res pa da je tudi, da nobena od zaslišanih prič kaj konkretnega o trajanju in sami posesti tožnikovih pravnih prednikov pred letom 1962 ni izpovedala. V taki situaciji tožnik ne more v reviziji poimensko konkretizirati priče, ki naj bi izpovedale drugače (pa še to brez sklicevanja na konkretne dele izpovedi), in s tem uveljavljati procesno kršitev v postopku na drugi stopnji. Take revizijske trditve namreč vsebinsko izpodbijajo potrditev dokazne ocene, da tožnik posestnih dejanj svojih pravnih prednikov pred letom 1962 ni dokazal. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja.

Tožnik je vsebinsko konkretnejši pri očitku sodišču druge stopnje glede enake kršitve v zvezi z izpovedjo nezainteresiranih prič J. M., I. M. in J. M. V reviziji povzema nekatere dele izpovedi teh prič, ki naj bi dokazovali drugačno posest od ugotovljene. Pri tem prezre, da je povzetek izpovedi teh prič v razlogih sodbe druge stopnje prepis enakega povzetka izpovedi istih prič iz razlogov sodbe prve stopnje. Tožnik šele z revizijskim navajanjem drugih delov izpovedi teh prič ne more doseči drugačne dokazne ocene njihove izpovedi. Tudi v tem delu revizija nedovoljeno poskuša izpodbiti dejansko ugotovitev, da tožnik ni dokazal posesti svojih pravdnih prednikov pred letom 1962. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni izpodbijal odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da najmanj od leta 1970 ni bil več v dobri veri glede posesti spornega dela parcele. Te ugotovitve ne omenja niti v reviziji. Dobra vera posestnika je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje tudi po pravnih pravilih bivšega ODZ. Ugotovitev o pomanjkanju dobrovernosti temelji na izpovedi samega tožnika, da se je že pred letom 1970 glede lastništva parcele pozanimal na katastru, od koder so ga poslali na gozdno upravo. Potrjena je tudi s podatki v spisu, po katerih tožnik ni mejaš spornega dela parcele. To je sicer zatrjeval, vendar mu je bilo predočeno, da so parc. št. 985/19, 985/20 in 985/28 k.o..., za katere je trdil, da so njegove, državna lastnina, pa je odgovoril, da si jih pač on lasti (listovna številka 49, 50 spisa). Ob ugotovljeni tožnikovi nedobrovernosti so pravno nepomembne njegove trditve o teku priposestvovalne dobe po navedenem obdobju. Sodišči sta tudi ugotovili, da je bila sporna parcela v času 1963 do 1984 družbena lastnina, nato pa je postala toženčeva last, saj se je toženec leta 1985 vpisal v zemljiško knjigo na podlagi upravne odločbe iz leta 1984. Ta je razveljavila prejšnjo upravno odločbo iz leta 1963 o proglasitvi sporne parcele za družbeno lastnino in parcelo priznala v toženčevo last. Zato sta sodišči pravilno presojali, ali je tožnik sam ali po svojih pravnih prednikih pred proglasitvijo parcele za družbeno lastnino na njej opravljal posestna dejanja. Ugotovili sta, da tožnik za to obdobje ni dokazal posesti spornega dela parcele. Odločilni dejanski ugotovitvi o pomanjkanju tožnikove dobre vere vsaj od leta 1970 dalje in nedokazanosti posestnih dejanj v obdobju pred letom 1963 sta po takrat veljavnih pravnih pravilih bivšega ODZ narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka. Nedobrovernost posestnika je tudi po 28. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90) ovira za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Zato se sodiščama z drugimi pogoji za priposestvovanje v obdobju od leta 1980 do vložitve tožbe ni bilo treba ukvarjati. Sodišči prve in druge stopnje sta torej z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in zavrnitvijo tožnikove pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je še odločilo, da toženec sam krije stroške svojega revizijskega odgovora. Glede na vsebino tega odgovora toženec z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, saj uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja nima za posledico zavrženja revizije, ker je potrebno opraviti tudi uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, vprašanje naslova posesti pa ob nedokazani posesti tudi ni pravno pomembno.