Jedro

Uveljavljanje dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zgolj s tem, da se prepiše zakonsko besedilo, ob tem pa ne obrazloži, s čim naj bi bili predpisani pogoji izpolnjeni, v okviru revidentovega trditvenega in dokaznega bremena ne izkazuje pogojev za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 26. 11. 2008 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega carinskega organa z dne 16. 11. 2006, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 21. 1. 2008, s katero je prvostopenjski carinski organ na podlagi določb tretjega odstavka 158. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99) in 241. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 205/04; v nadaljevanju: ZICPES), zavrnil zahtevek tožeče stranke za izplačilo zamudnih obresti in povračilo stroškov postopka, ker vračilo davka na motorna vozila ni bilo posledica malomarnega ravnanja carinskega organa, ampak ga je tožeče stranka pomotoma prijavila v polju 47 carinske deklaracije z dne 24. 8. 2000. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar to utemelji le s prepisom zakonskega besedila in ne obrazloži, s čim naj bi bili navedeni predpisani pogoji izpolnjeni. S tem pa po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije. Zato jo je vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.