Jedro

Po presoji sodišča v obravnavanem primeru s tem, ko na plačilnem nalogu, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ni potrdila o izvršljivosti, ni izpolnjen zakonski pogoj iz četrtega odstavka 44. člena ZDavP za izdajo sklepa o prisilni izterjavi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 7. 11. 2001 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponovni postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zvrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 5. 5. 1998, o prisilni izterjavi denarne kazni in stroškov izterjave v skupni višini 4.000,00 SIT. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 241. člen Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, v nadaljevanju ZP) in na določbe 42., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 37/01, v nadaljevanju ZDavP). V nadaljevanju ugotavlja, da se v obravnavanem primeru od tožnika izterjuje denarna kazen na podlagi plačilnega naloga Postaje prometne policije C št. ... z dne 25. 6. 1997, ki je bil tožniku vročen na kraju prekrška. Ker tožnik denarne kazni ni poravnal v predpisanem roku, niti ni v tem roku vložil pravočasnega ugovora zoper plačilni nalog, je plačilni nalog dne 3. 7. 1997 postal pravnomočen in izvršljiv. Izvršljiv plačilni nalog predstavlja izvršilni naslov v smislu četrtega odstavka 44. člena ZDavP. Glede na navedeno so po mnenju tožene stranke zakonski pogoji za uvedbo prisilne izterjave podani, sklep o prisilni izterjavi pa je pravilen in na zakonu utemeljen. Sklep o prisilni izterjavi vsebuje vse obvezne zakonske sestavine kot jih predpisuje 43. člen ZDavP. V spornem prvostopnem sklepu sta navedena številka in datum izdaje plačilnega naloga, torej je navedba izvršilnega naslova popolna in v skladu z zakonom. Tožena stranka je v zvezi s pritožbenim ugovorom tožnika, da o storitvi prekrška ni bil nikoli obveščen, pojasnila, da iz dopisa predlagatelja postopka prisilne izterjave denarne kazni, Postaje prometne policije A, in iz fotokopije plačilnega naloga, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je tožnik plačilni nalog prejel na kraju prekrška, ni pa ga hotel podpisati. Vročitev je bila po mnenju tožene stranke ob upoštevanju določbe 98. člena ZP, na podlagi katere se odločitve in druga pisanja v postopku o prekrških vročajo v skladu z določbami ZKP, opravljena pravilno, in sicer v skladu s tretjim odstavkom 122. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št.63/94, 70/94, 25/96, 39/96, v nadaljevanju ZKP), ki določa, da v primeru, če prejemnik noče podpisati vročilnice, vročevalec to zapiše na vročilnici in zapiše datum vročitve - s tem se vročitev šteje za opravljeno. Tožena stranka je tožniku pojasnila še, da mu je rok za plačilo denarne kazni oziroma za vložitev morebitnega ugovora zoper plačilni nalog začel teči dan po vročitvi plačilnega naloga, to je dne 26. 6. 1997, iztekel pa se je dne 3. 7. 1997. Glede na to, da tožnik v navedenem roku ni plačal denarne kazni, niti ni zoper plačilni nalog vložil ugovora, je bil plačilni nalog v skladu s 241. členom ZP poslan prvostopnemu davčnemu organu v izvršitev.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da sta mu bila obvestilo o prekršku in plačilni nalog pravilno vročena. Tožnik trdi, da mu plačilni nalog ni bil vročen ne neposredno in ne po pošti. Po tožnikovem mnenju je splošno znano dejstvo, da se v primeru če kršitelj cestno prometnih predpisov ovira postopek uradne osebe (policista), uporabijo prisilna sredstva. Ker v obravnavanem primeru prisilna sredstva niso bila uporabljena, je policist postopek opravil tako, kot se mu je zdelo prav. Sporno se mu zdi, da je policijska postaja sprožila postopek prisilne izterjave, ne da bi tožnika kot dozdevnega kršitelja cestno prometnih predpisov obvestila o prekršku. S tem mu je vzela možnost uporabe pravnega sredstva zoper plačilni nalog. Tožnik meni, da bi se morala tožena stranka bolj jasno opredeliti, na kakšen način mu je bil plačilni nalog vročen, ali na kraju storitve prometnega prekrška ali v skladu z določbo tretjega odstavka 122. člena ZKP. Opozarja na to, da v spisu ni nobene vročilnice z zaznamkom vročitelja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in odloči, da se tožniku nezakonito zarubljena sredstva in stroški tega postopka povrnejo skupaj z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik.

V obravnavanem primeru se od tožnika izterjuje denarna kazen na podlagi plačilnega naloga Postaje prometne policije C št. ... z dne 25. 6. 1997. Sodišče ugotavlja, da na plačilnem nalogu Postaje prometne policije C, ki se nahaja v upravnih spisih, ni potrdila o izvršljivosti. ZDavP v četrtem odstavku 44. člena določa, da je v primeru, če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katerih niso odmerili davčni organi, izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru s tem, ko na plačilnem nalogu, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ni potrdila o izvršljivosti, ni izpolnjen zakonski pogoj iz četrtega odstavka 44. člena ZDavP za izdajo sklepa o prisilni izterjavi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z materialnimi predpisi, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, v nadaljevanju ZUS) in zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje, ne da bi se pri tem spuščalo v presojo utemeljenosti posameznih tožbenih ugovorov.

Sodišče o tožbenem zahtevku tožnika, da se mu povrnejo nezakonito zarubljena sredstva skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker je preuranjen, ni odločilo.

Kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.