12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 56/2005 z dne 9. 3. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 72/2005 z dne 2. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev prvega odstavka 20. člena (odreditev in trajanje pripora) in prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

2.V zvezi z zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 20. člena Ustave navaja, da iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ne izhaja, da sta sodišči preverili vse tri pogoje, ki jih za odreditev in podaljšanje pripora zahteva Ustava. Zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni naredilo obrazloženega sklepa, da bi zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja lahko bila ogrožena varnost ljudi in ali je varnost ljudi ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode. Sodišče prve stopnje pa naj bi se neutemeljeno sklicevalo na dejstvo, da je bil pritožnik enkrat že obsojen zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja, saj naj bi šlo za povsem različni dejanski stanji obeh kaznivih dejanj. Meni, da je poseg v njegovo pravico do osebne svobode prekomeren. Čeprav naj bi se mu očitala storitev sorazmerno hudega kaznivega dejanja, naj bi bilo že iz obtožnice razvidno, da ni bil niti pobudnik niti organizator kaznivega dejanja. Sodeloval naj bi zgolj kot pomočnik prvoobdolženega, ki naj bi ga je tudi nagovoril h kaznivemu dejanju. Nerazumljivo se mu tudi zdi, da organizator kaznivih dejanj ni v priporu, zoper njega pa je že devet mesecev odrejen pripor. Glede na težo kaznivega dejanja in kazensko odgovornost pritožnik meni, da niso več podani pogoji za podaljšanje pripora in predlaga njegovo odpravo.

3.V zvezi z zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik navaja, da je v priporu že od 19. 8. 2004, kljub temu pa se "v zadevi dejansko ni še nič dogajalo". Razpisani naj bi bili dve obravnavi, ki pa naj se zaradi zdravstvenih razlogov na strani soobdolženih ne bi opravili. Pritožnik meni, da se zadeva brez njegove krivde nerazumno zavlačuje, zato bi se moral pripor zoper njega odpraviti.

B.

4.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP v 3. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi (ponovitvena nevarnost).

5.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sodišče vselej, ko odloča o priporu, presoditi, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za nadaljnje trajanje pripora, in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti mora temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev nevarnosti) ali ga je mogoče doseči z odreditvijo milejšega ukrepa.

6.Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da teče zoper pritožnika kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil pripor zoper pritožnika podaljšan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP. Iz obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb je razvidno, da so sodišča o priporu odločila v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji. V obrazložitvi svoje odločbe je sodišče prve stopnje navedlo konkretne okoliščine (teža, način in okoliščine v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, pravnomočna obsodba za istovrstno kaznivo dejanje, pritožnikovo dosedanje življenje), na podlagi katerih je ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec tovrstna kazniva dejanja na prostosti ponavljal. Pri tem je pravnomočna obsodba za istovrstno kaznivo dejanje le ena od okoliščin, na katerih temelji odločitev sodišča. Nadalje je sodišče ugotovilo, da pomeni obdolženemu očitano kaznivo dejanje veliko nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Ustavno sodišče ob tem poudarja, da v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki pomenijo hudo ogrožanje varnosti ljudi (kot v obravnavanem primeru), zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Ob upoštevanju načela sorazmernosti je sodišče prve stopnje nadalje presodilo, da je pripor neogibno potreben za odvrnitev nevarnosti. Navedlo je, da nobeden izmed drugih ukrepov obdolžencu ne bi mogel učinkovito preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj. Iz izpodbijanega sklepa drugostopenjskega sodišča je razvidno, da je tudi Višje sodišče ob upoštevanju načela sorazmernosti presodilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, ter tudi, da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Z navedbo, da je sam v priporu, soobdolženi, ki naj bi bil organizator, pa v nasprotju z njim na prostosti, pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Navedeni očitek je pritožnik uveljavljal tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče je nanj odgovorilo. Navedlo je, da se pogoji oziroma okoliščine za odreditev pripora ali njegovo podaljšanje vedno ugotavljajo individualno, zato se v pritožbi ni mogoče sklicevati na to okoliščino. Navedenemu stališču pritožbenega sodišča ni mogoče odreči razumnosti. Pritožnik pa zgolj z navedbo tudi ni izkazal kršitve 22. člena Ustave.

7.Ker sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložili, nista ravnali v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi nista kršili pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

8.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in posledic, ki jih ima zanj uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami pa je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) zavzelo stališče, da prvi odstavek 23. člena Ustave varuje tudi zoper neutemeljeno dolgo trajanje pripora.

9.Kriterije, pod katerimi je treba presojati trajanje pripora, je Ustavno sodišče postavilo v navedeni odločbi št. Up-155/95. Nanje se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Če glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanje obdolženca v kazenskem postopku, ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, prvi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumen čas, izpusti, da se brani obtožbe s prostosti.

10.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov očitek nerazumnega trajanja pripora in z njim povezanih kršitev ustavnih pravic ni utemeljen. Ustavno sodišče je pritožnikov očitek presojalo v časovnem okviru od odreditve pripora do sprejema sodnih odločitev, ki jih pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija. Pritožnik je v priporu od 19. 8. 2004. Ob izdaji izpodbijanih sklepov (2. 3. 2005) je bil v priporu šest mesecev in trinajst dni. Obtožnica je bila vložena dne 11. 11. 2004, torej nekaj manj kot tri mesece od odreditve pripora. Zoper priporne odločitve so pritožnik in soobdolženi vlagali vsa pravna sredstva, predlagali so tudi odpravo pripora. Iz izpodbijanih odločb ter iz podatkov, katere je Ustavnemu sodišču poslalo Okrožno sodišče v Murski Soboti, izhaja, da gre za zadevo, ki jo je zaradi večjega števila obdolžencev in kaznivih dejanj ter večjega števila dokazov, ki jih je treba izvesti, šteti za zahtevnejšo. Ob vložitvi ustavne pritožbe je bil pritožnik v priporu že skoraj devet mesecev. Iz dopisa Okrožnega sodišča izhaja, da je sodišče redno opravljalo procesna dejanja. Glavne obravnave je razpisalo za dne 6. in 20. 1. 2005. Obravnav ni bilo mogoče izvesti zaradi bolezni enega od obdolženih. Dne 15. 2. 2005 je sodišče po pridobljenem izvedeniškem mnenju postopek zoper njega izločilo. Ponovno je razpisalo obravnavo za dne 3. 3. 2005 in nato za dne 24. 5. 2005. Takrat so se pojavile zdravstvene težave tudi pri drugem obdolženem. Sodišče je sprejelo sklep, da se odredi izvedenstvo. Izvedenec naj bi do 17. 6. 2005 pregledal obdolženca in podal mnenje, ali se je sposoben oziroma kdaj se bo sposoben zagovarjati. Naslednja glavna obravnava naj bi bila razpisana takoj po prejemu izvedeniškega mnenja. Iz odgovora Okrožnega sodišča izhaja, da bo, če bo izvedenec ugotovil, da oboleli obdolženi dlje časa ne bo sposoben za glavno obravnavo, presodilo, ali je treba izločiti postopek tudi zoper tega obdolženca. Za izločitev naj se do sedaj še ne bi odločilo zaradi narave obtožbe.

11.Ustavno sodišče ugotavlja, da je razlog za trajanje postopka predvsem objektiven, da gre za obsežnejšo kazensko zadevo, v kateri je obtoženih večje število oseb, ki so ravnale v sostorilstvu. Predmet obtožbe je kaznivo dejanje, ki ga je zakonodajalec uvrstil med hujša in družbi bolj nevarna dejanja. Poleg tega so se pri dveh obdolžencih pojavile zdravstvene težave, ki so onemogočale izvedbo razpisanih narokov za glavno obravnavo. Glede na navedeno Ustavno sodišče meni, da zaenkrat še ni mogoče ugotoviti, da pripor, odrejen zoper pritožnika, traja nerazumno dolgo. Zato tudi ni kršena pritožnikova pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

12.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču – ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer