Jedro

Ni podana sprememba dejanskega stanja v smislu 1. točke 373. člena ZPP, ki bi imela za posledico kršitev določb postopka iz 7. in 9. točke 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP, če je sodišče druge stopnje sprejelo pravni zaključek, da pomenijo opisana dejanja tožnika takšno hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katera se glede na obstoj objektivnih in subjektivnih pogojev izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnikova ravnanja niso pogojevala izreka najstrožjega ukrepa, ker takšno pravno sklepanje sodi v področje uporabe pravnih predpisov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S ... delno ugodilo zahtevku ... in spremenilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke z dne 15.9.1992 in 24.11.1992 tako, da je tožnika oprostilo odgovornosti za očitano kršitev iz 3. alinee izreka disciplinskega sklepa z dne 15.9.1992 (oviranje in motenje sodelavcev v delovnem procesu). Za dokazane hujše kršitve delovnih obveznosti po 1., 2. in 4. alinei (vstop v prostore v podjetje izven delovnega časa brez dovolilnice; neprimeren ali žaljiv odnos do nadrejenih, strank in drugih oseb; kršenje predpisov o varstvu pred požarom, eksplozijo, če je bilo s takšnim ravnanjem ogroženo življenje in zdravje delavcev in drugih ljudi ali ogroženo premoženje podjetja ali je grozila nevarnost nastanka večje škode, ali je bila povzročena večja škoda) pa je izvršitev tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. V posledici te odločitve je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in priznalo tožniku za čas odsotnosti z dela vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke prvostopno odločbo spremenilo tako, da je odpravilo pogojno odložitev tožniku izrečenega najstrožjega ukrepa in zavrnilo njegov zahtevek na ponovno vzpostavitev delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri smiselno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji očita drugostopnemu sodišču kršitev materialnega zakona, ker je pri svoji odločitvi upoštevalo disciplinsko predkaznovanost tožnika, ni pa upoštevalo dejstva, da za obvezen izrek najstrožjega ukrepa niso bili izpolnjeni zakoniti pogoji. Zatrjuje tudi, da je pravilnik tožene stranke o disciplinski odgovornosti delavcev v neskladju z zakonom o delovnih razmerjih in zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj olajševalnih okoliščin, pritožbeno sodišče ni smelo posegati v tako ugotovljeno dejansko stanje. S spremembo dokazne ocene je kršilo določbe ZPP. Reviziji naj se zato ugodi in se odločba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji vrhovno sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja.

Iz vsebine revizije je sklepati, da revident v zvezi z ugotavljanjem obstoja kvalifikatornih, obteževalnih in olajševalnih okoliščin sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 7. in 9. točko 2. odstavka 354. člena ZPP, čeprav v revizijskih razlogih tega izrecno ne navaja in tudi ne obrazlaga. Revizijsko sodišče pa lahko obravnava le tiste bistvene kršitve določb postopka, ki so v reviziji izrecno navedene in obrazložene. Zato revizijsko sodišče že samo zaradi tega razloga pavšalnega revizijskega očitka ni moglo upoštevati (386. člen ZPP). V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP oziroma 9. člen v času izdaje prvostopne odločbe veljavnega zakona o sodiščih združenega dela). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen, če samo ponovi dokaze. Na interni seji sodišče druge stopnje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more in ne sme spreminjati. Pritožbeno sodišče pa lahko samo v primeru iz 2., 3. in 4. točke 373. člena ZPP brez obravnave spremeni odločitev prvostopnega sodišča. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje sicer sprejelo vse dejanske ugotovitve sodiša prve stopnje, vendar je napravilo iz njih drugačen pravni zaključek, kot prva stopnja. Sodišče druge stopnje s takšnim postopanjem ni spremenilo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo nižje sodišče. Ni podana sprememba dejanskega stanja v smislu 1. točke 373. člena ZPP, ki bi imela za posledico kršitev določb postopka iz 7. in 9. točke 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP, če je sodišče druge stopnje sprejelo pravni zaključek, da pomenijo opisana dejanja tožnika takšno hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katera se glede na obstoj objektivnih in subjektivih pogojev izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnikova ravnanja niso pogojevala izreka najstrožjega ukrepa, ker takšno pravno sklepanje sodi v področje uporabe pravnih predpisov. V reviziji uveljavena bistvena kršitev procesnega prava torej ni utemeljena.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po določbi 89. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, v nadaljevanju ZDR) se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. S to določbo je realizirana pooblastilna norma iz 2. odstavka 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR). Po določilu 89. člena zakona o delovnih razmerjih se disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako bistveno oteženo poslovanje organizacij oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. Pojem hujša posledica praviloma pomeni, da je iz osnovne kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali v hujši obliki; ali pa je nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje. Za uporabo 89. člena ZDR ni potrebno, da je kršitelj vedel ali moral vedeti za vse okoliščine, ob katerih lahko pride do hujše posledice, marveč zadostuje, da je mogel in moral vedeti, da ob določenih okoliščinah temeljne kršitve lahko pride do hujše posledice.

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da so nastale hujše posledice, ki pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa tožniku in se kažejo v motenju delovnega procesa. Po določbi 3. alinee 89. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, se za storitev dejanja, s katerim je bil ogrožen ali moten delovni proces lahko izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Za hujšo kršitev delovne obveznosti po 6. točki 90. člena (kršenje predpisov o varstvu pred požarom, če je bilo s takšnim ravnanjem ogroženo življenje in zdravje oziroma ogroženo premoženje podjetja) pa je izrek najstrožjega ukrepa obligatoren. Takšna ureditev ni v neskladju z določbo ZTPDR, saj le-ta v 3. odstavku 58. člena izrecno napotuje, da se z avtonomno normo določijo okoliščine in pogoji v skladu z naravo dejavnosti organizacije, ob katerih se normativno dograjene kršitve štejejo za tako hude, da je zaradi njihove izvršitve mogoče izreči le ukrep prenehanje delovnega razmerja.

Ob dokazanih disciplinskih kršitvah tožnika po določbi 8. in 61. točke 87. člena in posebno hude kršitve iz 6. točke 90. člena pravilnika o delovnih razmerjih ... in obstoja njegove odgovornosti za storitev le-teh, je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožniku zakonito izrečen disicplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR in ZSZD, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).