Jedro

Tožnik, ki bi moral kazen zapora prestati dne 2. 12. 2018, je bil predčasno odpuščen s prestajanja kazni zapora dne 3. 9. 2018. To pomeni, da mu je med postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (Komisija) zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora in hkrati odločila, da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik nastopil kazen zapora dne 8. 1. 2016 in da se mu kazen v celoti izteče dne 2. 12. 2018. Izpostavlja dejstvo, da iz poročila zavoda z dne 16. 2. 2018 izhaja, da je tožnik prvič na prestajanju kazni zapora in da je bil obsojen na tri leta zapora. Zavod pogojnega odpusta še ne predlaga, ker meni, da je pri obsojencu potrebno nadaljnje preverjanje stabilnosti v zvezi s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti. Komisija tudi ne more prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost, kar tudi utemeljuje. Glede na navedeno je odločila v skrajšanem postopku, tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

2. Tožnik zoper navedeno odločbo Komisije vlaga tožbo. Predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek. Navaja, da je k prošnji za pogojni odpust priložil pravnomočen sklep Višjega sodišča v Celju z dne 31. 5. 2012, ki je odločalo o njegovi pritožbi o podaljšanju pripora in ugotovilo, da ni izkazan razlog ponovitvene nevarnosti, na kar se je Komisija oprla pri svoji odločitvi. Komisija je tudi odločala po prostem preudarku, v nasprotju z določbo 158. člena Ustave RS. Če bi pri njem obstajala ponovitvena nevarnost, ga sodišče zagotovo ne bi izpustilo na prostost. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in poudarja, da so neutemeljene tožbene navedbe, da je samovoljno in protizakonito posegla v inštitut pravnomočnosti, saj je pri odločanju o pogojnem odpustu upoštevala vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev. Ugotovila je, da je tožnik ponovitveno nevaren, saj v zvezi z dejstvi in okoliščinami storitve kaznivega dejanja še vedno navaja, da je bil obsojen zaradi maščevanja nekdanje partnerke, kar je izjavil tekom prestajanja kazni zapora, zato tega sodišče pri odpravi pripora ni moglo upoštevati. Razen tega je svojo odločitev utemeljila tudi s prostim preudarkom, ki ga je vezala na dejstvo, da tožnik z ugodnostmi zunaj zavoda ni bil preverjen na način, ki bi omogočal zaključek, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. V zvezi s sklicevanjem tožnika na kršitev 158. člena Ustave RS pa izpostavlja, da je ta določba za navedeni primer neustrezna, saj tožena stranka pravnomočne odločbe državnega organa ni odpravila, razveljavila ali spremenila. Sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožniku naloži plačilo stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah in poudarja, da je Višje sodišče v Celju, ko je odločalo o njegovi pritožbi o podaljšanju pripora, ugotovilo, da ni izkazan razlog ponovitvene nevarnosti in da je tudi dopolnjeno psihiatrično mnenje na vprašanje, ali je pri njem podana nevarnost ponavljanja podobnih kaznivih dejanj, odgovorilo, da je ta verjetnost minimalna oziroma nična. Tožena stranka je tako pri odločanju o pogojnem odpustu samovoljno brez ustreznega postopka spremenila pravnomočni sklep Višjega sodišča v Celju in tako presegla inštitut pravnomočnosti ter s tem kršila določbo 158. člena Ustave RS.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. 7. Iz podatkov v spisu med drugim izhaja, da je bil tožnik, ki bi moral kazen zapora prestati dne 2. 12. 2018, predčasno odpuščen s prestajanja kazni zapora dne 3. 9. 2018. To pomeni, da mu je med postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

8. Ker si torej tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev in s tem tudi ne pravovarstvene potrebe. Sodišče je zato ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ne obstaja več, tožbo tožnika na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo. Glede na to, da je sodišče tožnikovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo, se sodišče ne spušča v presojo tožbenih ugovorov.

9. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.