Jedro

Tožeča stranka zatrjuje, da je šlo za konsignacijsko, medtem ko tožena stranka zatrjuje, da je šlo za prodajno razmerje. Če je bilo sklenjeno konsignacijsko razmerje, potem je odjava blaga tožene stranke pomenila, da je tožena stranka blago prodala svojemu kupcu in je s tem nastala njena zaveza, da ga plača tožeči stranki. Če pa je šlo za prodajno razmerje, potem pa mora tožeča stranka dokazovati nastanek vtoževane terjatve kot pri vsakem kupoprodajnem razmerju.

Prvostopno sodišče se s tem odločilnim vprašanjem ni ukvarjalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (3. in 4. odst. izreka izpodbijane odločbe) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko, nadaljuje z dnem 22.10.1998 in razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka. Nato je s sodbo (3. in 4. odst. izreka odločbe) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 106.844,60 SIT z zamudnimi obrestmi in toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Navedla je, da iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožena stranka blago dobila, saj ga je ob prodaji iz konsignacije tudi odjavila. Da gre za konsignacijsko pogodbo, izhaja iz teksta pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki in iz tega, ker je tožena stranka blago odjavila.

Sodba po njenem mnenju ne omogoča preizkusa zaradi pavšalnosti ocene pravnega razmeja med pravdnima strankama. Pritožnica je predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica ima prav, ko uveljavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP). Med pravdnima strankama je sporno, kakšno pravno razmerje je bilo med njima vzpostavljeno s pogodbo o poslovnem sodelovanju v letu 1991. Tožeča stranka zatrjuje, da je šlo za konsignacijsko, medtem ko tožena stranka zatrjuje, da je šlo za prodajno razmerje. Če je bilo sklenjeno konsignacijsko razmerje, potem je odjava blaga tožene stranke pomenila, da je tožena stranka blago prodala svojemu kupcu in je s tem nastala njena zaveza, da ga plača tožeči stranki.

Če pa je šlo za prodajno razmerje, potem pa mora tožeča stranka dokazovati nastanek vtoževane terjatve kot pri vsakem kupoprodajnem razmerju. Prvostopno sodišče se s tem odločilnim vprašanjem ni ukvarjalo, pač pa je zato, ker tožeča stranka ni predložila, kot navaja, "ustreznih listin," sklepalo, da tožeča stranka ni dokazala svoje trditve o obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama.

Po povedanem in na podlagi določbe 1. odst. 369. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj ugotovi, kakšno pogodbeno razmerje je obstajalo med pravdnima strankama na podlagi zgoraj navedene pogodbe, in potem oceni, kakšen pomen so imele za vtoževano terjatev "odjave" tožene stranke (oziroma njenih poslovnih enot).

V skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridrži za končno odločbo.