Jedro

Stranki nista bili v delovnem razmerju, pač pa je tožnik za toženko delo opravljal na podlagi civilnopravne pogodbe (avtorske oziroma podjemne). Četudi je tožnik za toženko delo res opravljal osebno in nepretrgano več let, niso podani (preostali) elementi delovnega razmerja glede plačila (plače), nadzora in navodil delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila med tožnikom in toženko od 1. 4. 1995 dalje sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polovični delovni čas, za delovno mesto novinar dopisnik iz zamejstva; da je toženka dolžna tožniku izročiti navedeno pogodbo o zaposlitvi; mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 4. 1995 dalje; mu za obdobje od 1. 4. 1995 do 31. 3. 2020 obračunati in izplačati bruto plače za 42. plačni razred ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače, zmanjšane za že prejeta neto nadomestila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; mu obračunati in izplačati malico z zakonskimi zamudnimi obrestmi; regres za vsa leta od 1995 do 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ga prijaviti v vsa zavarovanja; mu vpisati delovno dobo v evidenco ZPIZ. Nadalje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je 21. 3. 2020 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; zahtevek, da se nezakonito prenehanje delovnega razmerja razveljavi; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj v delovno razmerje in mu tudi za obdobje od 21. 3. 2020 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom plače v višini 42. plačnega razreda, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je toženka dolžna tožnika tudi od 21. 3. 2020 dalje prijaviti v vsa zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v evidenco ZPIZ (I. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo, ki se nanaša na ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med strankama od 1. 4. 1995 dalje, za nedoločen čas, za polovični delovni čas, za delovno mesto novinar poročevalec, na izročitev take pogodbe, na priznanje vseh pravic, ki izhajajo iz take pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja po taki pogodbi o zaposlitvi ter reparacijo in reintegracijo po taki pogodbi o zaposlitvi (II. točka izreka) in odločilo še, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka navedene odločbe se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da v razmerju med strankama ni bilo elementov delovnega razmerja in da je šlo za civilnopravno pogodbo. Poudarja, da je delo v dejavnosti toženke opravljal neprekinjeno vrsto let in da je izvajal vse vrste oddaj in prispevkov, delal je vse, kar mu je bilo naročeno. Dela za toženko sam ni mogel opraviti, ne da bi bil vključen v organiziran delovni proces toženke, pod njenim nadzorom in navodili ter z njenimi delovnimi sredstvi in ekipo. Opravljal je dela iz opisa delovnega mesta novinar dopisnik. Če pa bi sodišče menilo, da ni bil dopisnik, bi ga lahko uvrstilo pod drugo delovno mesto. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nad njim ni izvajala nadzora in da mu ni dajala navodil. Njegovo delo se ni v ničemer razlikovalo od dela novinarjev. Razlika je bila le v tem, da je delo opravljal polovico delovnega časa in da je bil dopisnik v tujini. Ker ni bilo ekonomično, da bi zaradi montaže hodil na sedež toženke, je montažo deloma posnel v vozilu, deloma pa je oblikoval navodila, da je to delo lahko opravil montažer. Neprisotnost tožnika v montaži tako še ni dokaz, da s toženko ni bil v delovnem razmerju. Nadalje meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da čas dela ni bil določen. Čas snemanja se je namreč vedno določil po predlogu toženke in tožnika. In ko je bil čas določen, je bilo v tem času treba prispevke tudi posneti. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo plačilo izvedeno glede na število oddanih prispevkov, pa opozarja, da je tudi plačilo po pogodbi o zaposlitvi lahko glede na število opravljenih zadev. Ni mu razumljiva obrazložitev sodišča prve stopnje glede dopustov in bolniških odsotnosti. Zaključuje, da je sodišče kršilo določbe postopka glede pravila o dokaznem bremenu, saj toženka ni dokazala, da delovnopravni elementi niso obstajali.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik ni uspel z zahtevkom za ugotovitev delovnega razmerja s toženko in posledično plačilo denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja in reintegracijo. Vztraja, da so v razmerju med strankama v vtoževanem obdobju obstajali elementi delovnega razmerja, četudi je delo za toženko formalno opravljal na podlagi avtorskih pogodb.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 4. členu določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR -1, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek 13. člena ZDR-1). V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, ki jih tožnik s pritožbo ne izpodbija: -tožnik je od toženke prejemal plačilo za opravljeno delo (pripravo televizijskih prispevkov) glede na število oddanih prispevkov v posameznem mesecu; -tožnik ni evidentiral delovnega časa; -tožnik je na sedež toženke prihajal le na poziv urednika ali kadar je bilo to nujno potrebno; -tožnik se je zgolj enkrat tedensko po telefonu slišal z urednikom, s katerim sta se uskladila glede dela v naslednjem tednu, in sicer tako glede teme prispevka kot glede dneva izhoda snemalne ekipe toženke (snemalca in tonskega mojstra) na teren; -dan izhoda snemalne ekipe na teren sta stranki določili tudi upoštevaje razpoložljivost tožnika; -če se stranki v določenem tednu nista mogli uskladiti, tožnik tedaj prispevkov ni pripravil; -tožnik je praviloma pripravil dva prispevka v enem delovnem dnevu na teden; -toženka tožniku ni podala konkretnih navodil za delo, izbira teme prispevka je bila praviloma na tožnikovi strani; -končno montažo prispevka je po navodilih tožnika pripravila toženka; -tožnik se s toženko ni usklajeval glede dopustov in ni sporočal bolniškega staleža. 9. Upoštevaje navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da stranki nista bili v delovnem razmerju, pač pa je tožnik za toženko delo opravljal na podlagi civilnopravne pogodbe (avtorske oziroma podjemne). Četudi je tožnik za toženko delo res opravljal osebno in nepretrgano več let, niso podani (preostali) elementi delovnega razmerja glede plačila (plače), nadzora in navodil delodajalca.

10. Tožnik v pritožbi navaja, da je plačilo po pogodbi o zaposlitvi lahko tudi v obliki števila opravljenih zadev ali realizacije. Plačilo glede na število opravljenih zadev bi lahko predstavljalo kvečjemu del plače za delovno uspešnost (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 je namreč plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Vendar pa toženka tožniku ni izplačevala plače, torej vnaprej določenega fiksnega mesečnega zneska, ki bi ga tožnik prejel ne glede na število opravljenih prispevkov, torej osnovne plače (ki bi bila lahko povečana za uspešnost in dodatke). V tem je bistvena razlika med tožnikom (katerega plačilo je bilo odvisno zgolj od števila oddanih prispevkov) in delavci v delovnem razmerju.

11. Dejstva, da tožnik ni evidentiral delovnega časa, da na sedež in v prostore toženke ni prihajal, da se s toženko ni rabil usklajevati glede koriščenja dopustov, da ni rabil sporočati bolniških odsotnosti, da je bil čas snemanja prispevka vedno določen tudi glede na čas tožnika, pa kažejo na enakopraven položaj strank. Tožnik je lahko svobodno oblikoval svoje delo in delovni čas. Toženka nad njim ni izvajala nadzora v smislu elementa delovnega razmerja, torej na način kot ga izvaja nad delavci v delovnem razmerju.

12. Četudi bi držala pritožbena navedba, da novinarji povsem svobodno oblikujejo svoje prispevke in da posledično niso podvrženi navodilom in nadzoru glede same vsebine njihovega dela, v obravnavanem primeru glede na gornjo obrazložitev niso podani elementi delovnega razmerja. Tožnik ni prejemal plačila kot ga prejemajo delavci v delovnem razmerju; prav tako pa toženka nad njim ni vršila nadzora glede delovnega časa, tožnik s toženko ni usklajeval dopustov in ni sporočal bolniških odsotnosti, kot se to zahteva od delavcev v delovnem razmerju; svobodno se je odločal, kdaj bo za toženko opravil delo; dela zanjo ni opravljal vsakodnevno.

13. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da tožnik svojega prispevka za toženko ni mogel izdelati sam, brez sodelovanja ostalih zaposlenih pri toženki in brez delovnih sredstev toženke, nima za posledico, da je bil tožnik s toženko v delovnem razmerju. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je priprava televizijskega prispevka pogojena s sodelovanjem več oseb, kar pa še ne pomeni, da je tožnik zgolj zaradi navedenega medsebojnega sodelovanja v delovnem razmerju s toženko. Za obstoj delovnega razmerja je bistven obstoj vseh elementov delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, ki pa pri tožniku v razmerju do toženke niso podani. Tudi v zvezi z dejstvom, da je tožnik prispevke pripravljal z delovnimi sredstvi – tehnično opremo toženke, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da to še ne utemeljuje obstoja delovnega razmerja med strankama. Skladno z določili XI. poglavja Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki urejajo podjemno pogodbo, lahko material za izdelavo stvari ali opravo dela zagotovi tudi naročnik (v konkretnem primeru toženka).

14. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vrste oddaj in prispevkov, ki jih je tožnik pripravil za toženko, in navedbe glede delovnega mesta, katerega naloge naj bi tožnik opravljal, glede na odsotnost elementov delovnega razmerja med strankama, niso bistvene, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na vse navedeno je zmoten pritožbeni zaključek, da toženka ni dokazala, da med strankama ni bilo elementov delovnega razmerja.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).