Jedro

Tožnik, ki za potrebe svojega zemljišča hodi in vozi po zemljišču, ki je javno dobro, v naravi pa cesta, izvršuje pravico javnega prava. Z zahtevkom za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje tožnik uveljavlja pravico zasebnega prava, do katere ni upravičen, ker se pravici izključujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da za potrebe parc. št. 8 k. o. ... obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili, delovnimi stroji in tovornimi vozili do skupne teže 15 ton od javne poti parc. št. 8/97 in 8/2, obe k. o. ... po obstoječi poti po parc. št. 1/6, 1/4, 0/6, 0/4 in 8/96, vse k. o. ... Glede stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izraža dvom v nepristranskost razpravljajočega sodnika. Opozarja, da sodba nima razlogov in ne povzema navedb tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni presojalo navedb tožeče stranke in njenih številnih ugovorov. Ni se opredelilo do ravnanja tožene stranke, ki je med postopkom spremenila pravno relevantna dejstva. Ni upoštevano dejstvo, da je tožena stranka samovoljno odstopila od parcelacije zemljišča tožene stranke, kar je v nasprotju z njenim splošnim aktom. Ni upoštevano, da je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe skušala doseči dogovor in predlagala kategorizacijo javne poti. Sodišče bi moralo ugotoviti vse elemente nastanka služnosti: poleg uporabe služečega zemljišča še priposestvovalno dobo in kvaliteto posesti. Predstavniški organ tožene stranke je dne 16.7.2015 in 24.9.2015 sprejel sklepa o ustanovitvi javnega dobra. Tožena stranka zatrjuje, da so zemljišča kategorizirane javne poti. Zemljišča, ki so predmet tožbe, niso kategorizirana; posledično v naravi ne predstavljajo cestnega telesa v funkciji javnega dobra. Ker imajo vsi sosedje rešen dostop na javno cesto, tožnik pa ne, sta kršena 14. in 22. čl. Ustave RS. Ni upoštevano, da ugotovitev obstoja služnosti ni v nasprotju z grajenim javnim dobrom. Obstoječ položaj toženi stranki omogoča neomejeno zlorabo moči, samovolje, arbitrarnosti, saj lahko lastnost grajenega javnega dobra v vsakem trenutku in neomejeno spreminja in na ta način poseže v tožnikove pravice. Tožena stranka lahko vsak čas odloči, da tožnik ne sme uporabljati njenega zemljišča za odstop do svoje hiše, kar posledično pomeni, da tožnik ne more pridobiti gradbenega dovoljenja in da posledično ne more izbrisati zaznamka črne gradnje. Lahko bi šlo za kaznivo dejanje (Protipravno zavzetje nepremičnine), ker se grajeno javno dobro ne sklicuje na javno cesto ali pot. Ker tožena stranka že več kot 11 let zavrača kategorizacijo poti, obstaja verjetnost, da kategorizacije ne bo izvedla. Cesta mora biti kategorizirana. Sklicuje se na Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ), Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) ter meni, da mora imeti objekt uporabno dovoljenje. Z vpisom grajenega javnega dobra ni odločeno o obsegu pravic. Tožnik občinskim redarjem in policiji ne more dokazati, da pot uporablja zakonito. Treba je ugotoviti priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje. Sodišče je neposredno seznanjeno z nestrpnostjo, sovraštvom in obtoževanjem, ki so ga priče izražale do tožeče stranke. Tožniku ni omogočena sprememba zahtevka v predlog za ustanovitev nujne poti. Dne 23.12.2015 je tožeča stranka podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Opozarja, da sodišče lahko odloča le v okviru trditvene podlage. Izven trditvene podlage ni mogoče ugotavljati dejstev, četudi bi le-ta pripomogla h končni odločitvi. Sodišče ne upošteva fotografij, ki dokazujejo dejansko stanje in očitno diskriminacijo tožnika.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pogojev za vodenje postopka zaradi določitve nujne poti ni, ker ima tožnik zagotovljen dostop do svoje nepremičnine iz zemljišča, ki je javno dobro. S podelitvijo statusa javnega dobra je tožnik v boljšem položaju kot pred tem. Kategorizacija poti nima zveze s postopkom. Tožnik pot lahko uporablja tudi če ni kategorizirana. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev temelji na dejstvu, da so v teku tega postopka zemljišča parc. št. 1/6, 1/4, 0/6, 0/4 in 8/96, vse k. o. ..., po katerih naj bi potekala uveljavljana služnostna pravica hoje in vožnje, postale grajeno javno dobro v lasti občine (tožene stranke). Temu dejstvu pritožnik ne oporeka. Meni pa, da taka narava služečih zemljišč (javno dobro) ne zadošča za varstvo njegovih pravic: – ker lahko lastnik v vsakem trenutku uporabo prepove; – ker v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more dokazati dostopa do javne ceste; – ker pot ni kategorizirana.

6. Na obravnavanih zemljiščih tožnik že ima pravico, ki jo uveljavlja (pravico hoje in vožnje), saj stvar, ki je javno dobro, lahko v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih vsakdo uporablja (prvi odstavek 19. čl. Stvarnopravnega zakonika). Zemljišča, ki so javno dobro, v naravi pa cesta, tožnik uporablja enako kot ostali uporabniki – za hojo in vožnjo. Služnostno – stvarno – pravico na teh zemljiščih tožnik v tem postopku uveljavlja ravno zaradi hoje in vožnje. Tožnik že ima pravico javnega prava. S tožbenim zahtevkom uveljavlja pravico zasebnega prava, do katere ni upravičen, ker se pravici izključujeta. Na grajenem javnem dobru stvarne pravice s priposestovanjem ni mogoče pridobiti (drugi odstavek 22. čl. ZGO-1). Obstoj služnosti na javnih cestah izključuje drugi odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah (ZJC); izjema so služnosti za potrebe napeljevanja komunalnih, komunikacijskih, in podobnih vodov in napeljav).

7. Pritožnikovi pomisleki o nezadostnem varstvu njegovih pravic niso utemeljeni. Ker je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko vsakdo uporablja, tožena stranka uporabe zgoraj navedenih zemljišč tožniku ne more prepovedati. Naloga tožene stranke (lokalne skupnosti) je, da gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste in poti na svojem območju (drugi odstavek 21. čl. Zakona o lokalni samoupravi – ZLS). Z 2. točko prvega odstavka 2. člena Zakona ograditvi objektov (ZGO-1) je določeno, da so grajeno javno dobro zemljišča, namenjena taki splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon oz. predpis izdan na podlagi zakona in na njih zgrajeni objekti. S kategorizacijo ceste bo način njene uporabe le podrobneje opredeljen; za vse uporabnike enako. Ni pa kategorizacija ceste pogoj za njeno uporabo. Javno dobro, ki je cesta, ni v pravnem prometu (drugi odstavek 2. čl. Zakona o javnih cestah - ZJC), zato so tudi iz tega razloga neutemeljeni tožnikovi pomisleki, da mu bo pravica odvzeta. Status javnega dobra je nepremičninam lahko odvzet samo v primeru, da ne služijo več namenu, zaradi katerega jim je bil status javnega dobra podeljen (drugi odstavek 23. čl. ZGO-1).

8. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi je ustrezna podlaga za dokazovanje dostopa do gradbene parcele v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja.

9. Ker ostali pritožbeni razlogi za odločitev niso pomembni, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Tudi sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeliti do številnih dejstev in trditev, ki sta jih stranki navajali. Zaradi pridobitve statusa javnega dobra se sodišču ni bilo treba izreči, ali so pogoji za priposestvovanje služnostne pravice izpolnjeni. Nepomembne so vse aktivnosti pravnih strank in ostalih uporabnikov poti v preteklosti. Tožena stranka je zatrdila pravno odločilno dejstvo, da so služeča zemljišča postala javno dobro, zato so nerazumljive pritožbene trditve o vezanosti sodišča na trditveno podlago strank.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Zatrjevane procesne kršitve niso bile storjene. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje so vseobsegajoči, dokazna ocena pa logična in prepričljiva. Izločitve razpravljajočega sodnika pritožnik ni zahteval. 11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).