Jedro

Tožnica je pravočasno predložila potrdilo o udeležbi na prvenstvu v pomnjenju, to pa je dokazilo, ki ga tožnica predhodno (v prejšnjem študijskem letu) še ni uveljavljala za namen pridobitve Zoisove štipendije iz naslova izjemnih dosežkov. Organ, ki je izdal odločbo, bi moral zato, upoštevajoč 1. odst. 243. čl. ZUP, ob prejemu tožničine pritožbe dopolniti postopek in v primeru, da dokazila o udeležbi na prvenstvu Velike Britanije v pomnjenju dejansko ni imel v spisu, tožnico skladno z 2. odst. 140. čl. ZUP pozvati, da za svoje navedbe predloži dokaze. Navedeno je bilo še toliko bolj potrebno zato, ker obrazec vloge v spornem obdobju ni dopuščal niti specifikacije dejstev, na podlagi katerih se uveljavljajo izjemni dosežki, niti specifikacije dokazov. Ker tožena stranka ni ravnala na naveden način, temveč je tožničino pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, ne da bi predhodno dopolnila postopek in popolno ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je njena odločitev nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 8. 2012 in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo (II. tč. izreka). Sklenilo je, da se tožba tožnice zoper drugotoženo stranko zavrže. Zoper sodbo se pritožuje prvotožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ugotavlja, da obstaja mala verjetnost, da tožnica ne bi priložila dokazila o udeležbi na A. prvenstvu Velike Britanije v letu 2010, s čimer pa se tožena stranka ne strinja. Tožnica ni dokazala, da je dokazilo predložila. Iz spisovne dokumentacije, ki je bila predložena sodišču nedvomno izhaja, da tega dokazila tožnica ni predložila, saj se v spisu ne nahaja. Prav tako tega ni mogoče sklepati na podlagi izjav tožnice, saj jih je tekom postopka spreminjala. O odločilnem dejstvu je tako nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnika. Sodišče je svojo odločitev oprlo na verjetnost, ni pa z gotovostjo ugotovilo, da je tožnica res predložila navedeno dokazilo. Sporna listina se v spisu ni nahajala. Drži sicer, da na vlogi ni označeno, katere priloge so bile vlogi priložene, vendar je po mnenju tožene stranke ravno tako malo verjetno, da bi se izmed vseh predloženih prilog iz spisa izgubilo ravno sporno potrdilo. Tožena stranka izpostavlja, da se negativnih dejstev ne dokazuje. Na tožnici je bilo breme, da dokaže, da je dokazilo vlogi priložila. Sodišče bi tako skladno s trditvenim in dokaznim bremenom moralo zaključiti, da tožnica zatrjevanega dejstva ni uspela dokazati oz. bi moralo izvesti s strani tožnice predlagani dokaz tehtanja pošiljke. Z opustitvijo le tega sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tožena stranka se tudi ne strinja z razlogi sodišča, da bi morala tožena stranka predloženi dokaz upoštevati v pritožbenem postopku, saj je obstajal v času odločanja na prvi stopnji. Tožena stranka je v zvezi z navedenim opozorila na 238. čl. ZUP. Pri dodelitvi Zoisove štipendije na podlagi izjemnih dosežkov je bistvenega pomena, da se upoštevajo dejstva in dokazi, ki so organu prve stopnje znani v času odločanja, saj je od tega odvisen rezultat posameznih vlagateljev in posledično tudi razvrstitev znotraj te skupine. Zato je pomembno, da vlagatelji vsa dokazila predložijo v postopku na prvi stopnji, saj v pritožbenem postopku predloženih dokazil (razen v izjemnih primerih in iz upravičenih razlogov) skoraj ni več mogoče upoštevati, ker bi to pomenilo, da lahko veliko število vlagateljev v pritožbenem postopku izboljša svoj rezultat in na ta način pridobi pravico do štipendije. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, pri čemer pritožbenih razlogov za izpodbijanje sklepa ne navaja.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep ni dovoljena.

V tem socialnem sporu, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 30. 8. 2012, gre za spor o tem, ali je tožnica upravičena do Zoisove štipendije za študijsko leto 2011/2012. Tožnica je uveljavljala to pravico zaradi izjemnih dosežkov na posameznem področju družbenega življenja v študijskih letih 2009/2010 in 2010/2011 in sicer na podlagi 24. čl. Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) ter Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 51/2008). Izjemne dosežke je tožnica dosegla v letu 2010 zaradi udeležbe na A. prvenstvu Velike Britanije v B. in leta 2011 zaradi udeležbe na A- prvenstvu Švedske v B.. Med strankama je bilo nesporno, da je tožnica vlogi za uveljavitev pravice do Zoisove štipendije, ki jo je poslala priporočeno po pošti dne 7. 10. 2011 priložila dokazilo o udeležbi na A. prvenstvu Švedske v B. v letu 2011, sporno pa je bilo ali je tožnica isti vlogi predložila tudi dokazilo o udeležbi na A. prvenstvu Velike Britanije v B. ter ali bi tožena stranka to dokazilo, ki ga je tožnica nesporno vložila v pritožbenem postopku pri toženi stranki, v pritožbenem postopku lahko upoštevala.

V upravnem postopku velja načelo materialne resnice. Skladno z 8. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 88/99 s spremembami) je potrebno v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Če organ, ki je izdal odločbo, ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln, in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek (1. odst. 243. čl. ZUP). Glede na uspeh dopolnjenega postopka organ, ki je izdal odločbo, ravna po 245. členu tega zakona ali pa v mejah zahtevkov stranke zadevo drugače reši in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo (3. odst. 245. čl. ZUP).

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter iz listin v spisu izhaja, da je tožnica vlogi za uveljavitev pravice do Zoisove štipendije, ki jo je poslala priporočeno po pošti dne 7. 10. 2011 nesporno priložila dokazilo o udeležbi na A. prvenstvu Švedske v B. v letu 2011. V postopku na prvi stopnji upravni organ, ki je odločal o tem, ali je tožnica upravičena do Zoisove štipendije zaradi izjemnih dosežkov, tega dokazila o izjemnem dosežku sploh ni upošteval, temveč je vlogo zavrnil iz razloga, ker naj bi tožnica ista izjemna dosežka (doseženo 1. mesto na A. prvenstvu v B. z dne 3. julij 2010 in izjemni dosežek za 3. mesto na A. prvenstvu v B. z dne 12. september 2009) uveljavljala že v šolskem letu 2010/2011 (odločba z dne 13. 1. 2012- priloga A3). V pritožbi z dne 26. 1. 2012 (priloga A4) je tožnica navedla, da je ti dve potrdili o državnem tekmovanju poslala le kot dokazilo, da se je na podlagi teh dveh državnih tekmovanj uvrstila na dve mednarodni tekmovanji, za kar je (po njenih navedbah) že v vlogi z dne 7. 10. 2011 tudi predložila dokazili. Evidentno je torej, da je bil izvedeni upravni postopek na prvi stopnji nepopoln, saj je organ prve stopnje izdal odločbo, ne da bi z vlagateljico zahteve predhodno razčistil, na podlagi katerih dejstev in dokazil sploh uveljavlja pravico do Zoisove štipendije iz naslova izjemnih dosežkov v letu 2011/2012. Tožnica je namreč nesporno pravočasno predložila najmanj potrdilo o udeležbi na A. prvenstvu Švedske v B. v letu 2011, to pa je dokazilo, ki ga tožnica predhodno (v študijskem letu 2010/2011) še ni uveljavljala za namen pridobitve Zoisove štipendije iz naslova izjemnih dosežkov. Organ, ki je izdal odločbo, bi moral zato upoštevajoč 1. odst. 243. čl. ZUP ob prejemu tožničine pritožbe dopolniti postopek in v primeru, da dokazila o udeležbi na A. prvenstvu Velike Britanije v B. dejansko ni imel v spisu, tožnico skladno z 2. odst. 140. čl. ZUP pozvati, da za svoje navedbe predloži dokaze. Navedeno je bilo še toliko bolj potrebno iz razloga, ker obrazec vloge v spornem obdobju ni dopuščal niti specifikacije dejstev, na podlagi katerih se uveljavljajo izjemni dosežki, niti specifikacije dokazov. Ker tožena stranka ni ravnala na naveden način, temveč je tožničino pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, ne da bi predhodno dopolnila postopek in popolno ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je njena odločitev nezakonita, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na obrazloženo zato niti ni bistveno, ali je tožnica dokazilo o udeležbi na A. prvenstvu Velike Britanije v B. predložila že z vlogo z dne 7. 10. 2011 ali šele v pritožbi. Bistveno je, da je prvostopenjski organ tožene stranke o tožničini vlogi odločal na podlagi dejstev, ki niso bila relevantna (udeležba na državnem tekmovanju), po tistem, ko je tožnica vložila pritožbo in v njej navajala, da pravice do Zoisove štipendije sploh ni uveljavljala na podlagi državnih tekmovanj, temveč na podlagi mednarodnih tekmovanj, pa dejstev, ki so bila odločilna za zakonito in pravilno odločbo, zaradi kršitve določb ZUP, ni ugotovil. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi o kakšnem odločilnem dejstvu obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnika. Dokazilo o udeležbi na A. prvenstvu Velike Britanije v B. je v sodni spis predloženo (A9), tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da tožnica niti v pritožbenem upravnem postopku tega potrdila ni predložila. Navedeno pomeni, da je dokazano, da je tožnica (najmanj) v pritožbenem upravnem postopku to potrdilo predložila (214. čl. ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo. Pritožbene navedbe, ki v tej zvezi uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka so zato neutemeljene.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Prvotožena stranka v pritožbi izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče zavrglo tožbo tožnice zoper drugotoženo stranko. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je zavrglo tožbo tožnice zoper drugotoženo stranko, čeprav bi moralo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrniti. Vprašanje pasivne ali aktivne legitimacije je namreč vprašanje tožbenega temelja, zato se v primeru, da se ugotovi, da ta ni podan, tožbeni zahtevek zavrne.(1) S tem je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar bi lahko to nepravilnost uveljavljala le drugotožena stranka, ki ji je bilo opravljeno procesno dejanje sodišča prve stopnje v škodo, česar pa ni storila, saj zoper sklep o zavrženju tožbe ni vložila pritožbe. Prvotožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, saj s pritožbo zoper sklep bolj ugodne rešitve v sporu ne more doseči. Glede na povedano je pritožba prvotožene stranke zoper sklep nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej tudi VIII Ips 38/2001 z dne 9. 10. 2001.