Jedro

Da gre v obravnavani zadevi za dejansko situacijo iz 2. točke 129. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah oz. drugega odstavka 7. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, torej za situacijo, ko sta sestavni del cestišča tudi peščeve in kolesarske površine, izhaja iz zapisnika, katerega sestavni del so fotografije, ki so bile tožniku predložene v izjavo. Tožnik dejstvu, ki izhaja iz fotografij, obstoju kolesarske steze in pločnika, ni ugovarjal. Sklicevanje na 5 m pas od zunanjega roba vozišča v obravnavanem primeru ne kaže na napačno ugotovitev lokacije območja za postavljanje prometne signalizacije, ki je v obravnavanem primeru 2 m od peščeve površine, v to območje pa so tožnikovi objekti, kot izhaja iz fotografij, postavljeni. V pasu območja za postavljanje prometne signalizacije objektov za oglaševanje ni bilo možno postavljati ne v času veljavnosti ZJC (68. člen), ne v času izdaje izpodbijane odločbe - v času veljavnosti ZCes-1 (tretji odstavek 78. člena ZCes-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil odstranitev šestih objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so postavljeni ob državni cesti - glavni cesti I. reda G1-11, odsek 1062 Koper - Dragonja, od km 0,880 do km 0,910 desno, v naselju ..., v pasu za prometno signalizacijo, v varovalnem pasu te ceste. Vsi objekti za obveščanje in oglaševanje dimenzije cca. 2,5 x 2,2 metra (jumbo plakati) so pritrjeni na obcestnem zidu na meji med parcelo št. 4602/43 in parcelama št. 1975/10 in 1975/11, vse k.o. ... (1. točka izreka) ter določil rok za izvedbo ukrepa, najkasneje do 20. 4. 2017, o izvedbi pa mora zavezanec obvestiti Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo v petih dneh po izvedbi ukrepa (2. točka izreka). Obrazlaga, da je inšpektor na kraju samem ugotovil, da so sporni objekti postavljeni v pasu za prometno signalizacijo. Tožnik je v izjavi navedel, da ima za vse reklamne panoje pridobljena ustrezna dovoljenja in soglasja Mestne občine Koper (MOK), ki so še vedno veljavna, in predložil odločbo MOK št. 426-26/2012 z dne 20. 10. 2015, ter se skliceval tudi na sodbo Upravnega sodišča IV U 125/2012 z dne 4. 2. 2014. Direkcija RS za infrastrukturo in MOK nista izdala soglasja na podlagi 78. člena Zakona o cestah (ZCes-1). Na ponoven poziv je tožnik izjavil, da so bili vsi objekti postavljeni pred sprejetjem ZCes-1 ter da ima pridobljene lokacijske dokumentacije in prometna soglasja za postavitev v skladu z 68. členom ZJC. Organ se s stališčem tožnika ne strinja, ker iz predložene odločbe MOK ne izhaja, da bi pridobil soglasje za postavitev spornih objektov za lokacijo, kjer stojijo. Pa tudi v 3. členu Odloka v občinskih taksah MOK (tožnik se sklicuje na plačane takse) je določeno, da si morajo taksni zavezanci pred postavitvijo taksnega predmeta pridobiti dovoljenje pristojnega občinskega organa za promet. Vsi objekti za obveščanje in oglaševanje so postavljeni v pasu za prometno signalizacijo, v varovalnem pasu ceste, ter so postavljeni brez veljavnega soglasja. Iz drugega odstavka 7. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah je območje za postavljanje prometne signalizacije in prometne opreme vzdolž vozišča ceste (pri glavnih in regionalnih cestah), katerega širina znaša 2 m, če so sestavni del cestišča tudi kolesarske, peščeve ali druge prometne površine, merjeno od zunanjega roba teh površin. V skladu s tretjim odstavkom 78. člena ZCes-1 pa se objekti za obveščanje in oglaševanje lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednega prostora in območja vzdolž vozišča, predpisanega za postavitev prometne signalizacije.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi prvostopnega organa, da sporni objekti nimajo ustreznega soglasja. Tožnik, ki trdi, da ima pridobljena vsa potrebna soglasja, teh ni predložil. Soglaša pa tudi z ugotovitvijo, da objekti stojijo v pasu za postavljanje prometne signalizacije.

3. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija akt toženke iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Poudarja, da so predmetni oglaševalski objekti nameščeni skladno z drugim odstavkom 68. člena ZJC, ki pravi, da za njihovo postavitev zadostuje soglasje občine. Za predmetne oglaševalske objekte so bile pridobljene lokacijske informacije in prometna soglasja, ki so še vedno v veljavi. Ne gre tudi zanemariti dejstva, da ves čas plačuje občinsko takso, po odločbi MOK z dne 20. 10. 2015. Predmet obračuna takse so izključno oglaševalski objekti, ki imajo pridobljena vsa ustrezna soglasja oziroma dovoljenja. Organ svojo vsebinsko odločitev nepravilno veže na določbe ZCes-1 in peti odstavek 78. člena ZCes-1, ki določa, da je za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste potrebno pridobiti soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste. Predmetni objekti so bili postavljeni v času ZJC, ki je v drugem odstavku 68. člena določal, da v primeru, v kolikor se objekti za oglaševanje postavijo izven območja, določenega za postavitev prometne signalizacije, kot je to v konkretnem primeru, ko objekt stoji izven 5-metrskega pasu, soglasje za postavitev tovrstnih objektov izda pristojna občina. To izhaja tudi iz 122. člena ZCes-1. Izpodbijana odločba torej posega v že pridobljene pravice tožnika, kar pa je v nasprotju z v Ustavi RS zagotovljeno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik dolžan na podlagi razlogov organa odstraniti 6 objektov za obveščanje in oglaševanje na ugotovljeni lokaciji.

7. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo naložil odstranitev spornih objektov, ker so postavljeni v pasu za prometno signalizacijo. Tožnik ugovarja ugotovljeni lokaciji postavitve in se sklicuje na drugi odstavek 68. člena ZJC in zatrjuje, da objekti stojijo izven 5 m pasu. Po drugem odstavku 68. člena ZJC se table, napisi in drugi objekti in naprave ob državnih cestah v naselju, lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona. V času veljavnosti ZJC je območje določeno za postavitev prometne signalizacije določal Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah v 129. členu. Po tej določbi je območje vzdolž vozišča, določeno za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme v naselju: 1) na cestah, kjer ob vozišču ni kolesarskih stez in pločnikov - pas širine 5 m, merjeno od zunanjega roba vozišča; 2) na cestah, kjer je ob vozišču kolesarska steza, pločnik ali druga prometna površina, namenjena prometu - pas širine 2 m, merjeno od zunanjega roba prometne površine, ki je ob vozišču. Vsebinsko enako določbo ima drugi odstavek 7. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, sprejet na podlagi ZCes-1 (če so sestavni del cestišča tudi kolesarske, peščeve ali druge prometne površine, znaša širina tega pasu 2 m, merjeno od zunanjega robu teh površin).

8. Da gre v obravnavani zadevi za dejansko situacijo iz 2. točke 129. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah oz. drugega odstavka 7. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, torej za situacijo, ko sta sestavni del cestišča tudi peščeve in kolesarske površine, izhaja iz zapisnika z dne 24. 8. 2016, katerega sestavni del so fotografije, ki so bile tožniku predložene v izjavo, vendar tožnik dejstvu, ki izhaja iz fotografij, obstoju kolesarske steze in pločnika, ni ugovarjal. Sklicevanje na 5 m pas od zunanjega roba vozišča torej v obravnavanem primeru ne kaže na napačno ugotovitev lokacije območja za postavljanje prometne signalizacije, ki je v obravnavanem primeru 2 m od peščeve površine, v to območje pa so tožnikovi objekti, kot izhaja iz fotografij, postavljeni.

9. V pasu območja za postavljanje prometne signalizacije pa objektov za oglaševanje ni bilo možno postavljati ne v času veljavnosti ZJC (68. člen), ne v času izdaje izpodbijane odločbe - v času veljavnosti ZCes-1 (tretji odstavek 78. člena ZCes-1), zato se tožnik na soglasje občine s posrednim dokazom obstoja soglasja (odločba MOK z dne 20. 10. 2015, s katero je bil obvezan plačati občinsko takso), ne more sklicevati. Tožnik pa nasprotnega, torej, da soglasje za postavitev ima, tudi ni dokazal in soglasja ni predložil, niti v tožbi.

10. Nenazadnje pa iz odločbe MOK z dne 20. 10. 2015 tudi ne izhaja, da tožnik plačuje občinsko takso za sporno lokacijo iz izpodbijane odločbe (v odločbi MOK z dne 20. 10. 2015 sta navedeni parcela 1975/7 in 8).

11. Razlogi organa, da tožnik ni izkazal pravnih podlag za legalnost postavljenih objektov, so zato pravilni, temeljijo pa tudi na popolno ugotovljenem dejanskem stanju in zadostno obrazloženi. V odločbi IV U 125/2012 z dne 4. 2. 2014 pa je sodišče obravnavalo drugačno dejansko situacijo kot v obravnavanem primeru, saj ni šlo za postavitev objekta v pasu za prometno signalizacijo.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.