Jedro

Ugovor procesne kršitve, ki ga poda stranka takoj na glavni obravnavi, mora biti določen in konkreten. Namen takojšnjega grajanja procesne kršitve je namreč, da se pravočasno doseže, da se morebitna kršitev lahko odpravi že pred sodiščem prve stopnje. Res pa je, da je grajanje lahko določno in konkretno le, če sodišče obrazloži razloge za neizvedbo določenega dokaza. Ker sodišče v obravnavanem primeru pred koncem glavne obravnave ni pojasnilo, katerega dokaza in zakaj ne bo izvedlo, ampak je sklenilo le, da se ostali predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo, tudi tožnik ni mogel določno in konkretno grajati procesne kršitve. Tako je zadoščalo, da je ugovarjal procesni kršitvi zaradi neizvedbe vseh dokazov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (I. in III. točka) potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da predstavlja pogodba o dosmrtnem preživljanju med A. A. in toženko neodplačni pravni posel, zaradi česar se prenos nepremičnin, ki so predmet pogodbe, šteje za darilo, in se v razmerju do tožnika razveljavijo učinki navedene pogodbe v delu, ki se nanaša na v nadaljevanju naštete nepremičnine. Prav tako je zavrnjen zahtevek, da je pri istih nepremičninah neveljavna vknjižba (so)lastninske pravice na toženko, zaradi česar bi se vzpostavilo prvotno zemljiškoknjižno stanje in vpisala (so)lastninska pravica na pok. A. A.; ter da je toženka dolžna v zapuščino vrniti naštete (so)lastniške deleže. Ugodeno pa je bilo tožbenemu zahtevku (II.), da je toženka dolžna v zapuščino po pok. A. A. vrniti 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2021. Na koncu je bilo (III.) odločeno, da je tožnik toženki dolžan plačati 97 % njenih pravdnih stroškov, ona pa njemu 3 % njegovih.

2.V pravočasni pritožbi toženec izpodbija I. in III. točko sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se jo vsaj razveljavi.

3.Tožnik navaja, da je v postopku P 0000/2016-II Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da darilni namen za sklenitev pogodbe ni izkazan, ker je pok. A. A. izpovedala, da bo kmetijo prevzel tisti, kdor bo skrbel zanjo, a da ta izpovedba ne pove ničesar o dejanski kavzi za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Iz njene izpovedbe ni jasno, ali je želela toženki neodplačno odsvojiti premoženje ali pa je v zameno pričakovala kakšno protidajatev. Izpovedba pok. A. A. kaže zlasti na spore, ki jih je imela s tožnikom, ti pa potrjujejo, da je pokojna želela preprečiti tožniku, da bi dedoval kmetijo ali uveljavljal nujni delež. Pok. A. A. od toženke nikoli ni pričakovala kakšne protidajatve, toženka pa ji te tudi nikoli ni nudila. Tožnik si je zgradil hišo poleg glavne hiše kmetije, v kateri je živela pok. A. A., kar po prepričanju tožnika kaže, da je bil on predviden za prevzemnika kmetije. Vsa njegova ravnanja so bila zato usmerjena v dolgoročni obstoj kmetije, kar je tudi ugotovljeno v zadevi P 0000/2016-II. Toženka in pokojna sta pogodbo sklenili z namenom, da bi bil tožnik izključen iz dedovanja kmetije. Pri tem pritožnik omeni tudi Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, po katerem je dedič kmetije lahko en sam. Ker je bil izmed treh otrok pokojne za kmeta usposobljen le tožnik, bi torej on dedoval celo kmetijo.

4.Kot glavno in bistveno okoliščino tožnik zatrjuje, da toženka nikoli ni skrbela za pok. A. A. in ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. Da bi to dokazal, je predlagal priči, ki ju sodišče ni zaslišalo, s tem pa je kršilo njegovo pravico do izjave. Sodišče tako ni zaslišalo priče B. B. s Centra za socialno delo. Tožnika sodišče pred zaključkom dokaznega postopka ni pozvalo, da se izjasni, če vztraja pri zaslišanju te priče, ampak je zgolj zaključilo dokazni postopek. Tožnik je ob koncu glavne obravnave grajal procesne kršitve prav iz razloga, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, kar smiselno pomeni, da je vztrajal pri zaslišanju te priče. Podobno velja za predlagano pričo C. C., ki ga sodišče ni zaslišalo zaradi prekluzije. Tožnik meni, da izvedba tega dokaza ne bi zavlekla postopka, saj bi moralo sodišče razpisati še en narok že zaradi zaslišanja B. B. Sodišče bi moralo dokazni predlog za zaslišanje priče presojati tudi z vidika zavlačevanja postopka.

5.Toženka v odgovoru pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev pritožbe.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na ustrezno pravno podlago. Pravilno je pojasnilo, da 29. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) določa, da je darilo (v smislu ZD) tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje.

8.Pravilen je tudi zaključek, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da bi šlo pri sporni pogodbi za neodplačni pravni posel, ki zato šteje za darilo; da toženka pok. A. A. ni nikoli nudila storitev, ki so določene v pogodbi, ker sta imeli pokojna in toženka ob sklepanju pogodbe darilni namen; in da je pogodbeno razmerje med njima v smislu pogodbe o dosmrtnem preživljanju le simulirano, da bi prikrili pravi namen in tožniku preprečili dedovanje oz. uveljavljanje nujnega deleža.

9.Obrazložitev glede kavze sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju je prepričljiva. Tako je v 16. točki sodišče pojasnilo, kakšni so bili odnosi med tožnikom in pok. A. A. Pomembno je, da je bila zaradi obravnave suma psihičnega in fizičnega nasilja tožnika nad A. A. v letu 2014 pri CSD ustanovljena skupina za oblikovanje ocene ogroženosti in načrta pomoči žrtvi nasilja ter da iz zapisnika CSD izhaja, da je obravnava suma nasilja nad pok. potekala že v letu 2012 (vsega tega pritožba ne zanika!). Kot posledico takšnih odnosov je sodišče prve stopnje spoznalo kot zelo razumljivo in logično odločitev, da je pok. A. A., ki je bila v letu 2014 stara 73 let, sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju s toženko in si na ta način zagotovila pomoč za čas, ko ne bo več mogla skrbeti zase. V 19. in 20. točki obrazložitve je opravljena analiza izpovedb prič, pri čemer je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, zakaj nekaterim pričam verjame in drugim ne. Posebej je izpostavilo izpovedbe prič, ki so v sorodstvu z obema pravdnima strankama (D. A., E. E. in F. A.) in so potrdile, da je toženka skrbela za pok. A. A. Sodišče prve stopnje je kot pomembno štelo tudi dejstvo, da sta pogodbeni stranki v 2. členu sporne pogodbe ugotovili, da toženka že od leta 1990 pok. A. A. nudi pomoč in po potrebi skrbi zanjo, da ji na kmetiji pomaga že od mladosti dalje, da ji pomaga pri kmečkih opravilih in pri njenih osebnih potrebah tudi po tem, ko se je poročila. Vse to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kaže, da je neutemeljeno navajanje, da je bil ob sklenitvi sporne pogodbe edini namen pok. A. A. in toženke v obdarovanju slednje.

10.Vprašanje (ne)izpolnjevanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju je eden od razlogov za izpodbijanje pogodbe, ni pa morebitno neizpolnjevanje pogodbe razlog, da bi se pogodba o dosmrtnem preživljanju, ko je sklenjena in ko se že izvaja, štela za neodplačno. Sporna pogodba bi se v smislu ZD lahko štela za darilo le, če bi bilo vnaprej (že ob sklenitvi) jasno, da namen prepustitve premoženja ni v zagotovitvi pomoči in preživljanja, ampak v obdarovanju (brez kakšne protidajatve). Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ker je bil ob sklenitvi očiten namen, da si pokojna zagotovi skrb in pomoč za čas, ko ne bo več mogla skrbeti zase, je brezpredmetno tudi navajanje, da je bil edini namen sklenitve sporne pogodbe, da bi se tožniku preprečilo dedovanje oz. uveljavljanje nujnega deleža.

11.Ugovor procesne kršitve, ki ga poda stranka takoj na glavni obravnavi, mora biti določen in konkreten. Namen takojšnjega grajanja procesne kršitve je namreč, da se pravočasno doseže, da se morebitna kršitev lahko odpravi že pred sodiščem prve stopnje. Res pa je, da je grajanje lahko določno in konkretno le, če sodišče obrazloži razloge za neizvedbo določenega dokaza. Ker sodišče v obravnavanem primeru pred koncem glavne obravnave ni pojasnilo, katerega dokaza in zakaj ne bo izvedlo, ampak je sklenilo le, da se ostali predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo, tudi tožnik ni mogel določno in konkretno grajati procesne kršitve. Tako je zadoščalo, da je ugovarjal procesni kršitvi zaradi neizvedbe vseh dokazov.

12.Vendar pa v obravnavanem primeru to, da sodišče ni zaslišalo prič B. B. in C. C., ne pomeni procesne kršitve. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bila B. B. predlagana za pričo v zvezi s trditvijo tožnika, da je pok. A. A. leta 2021 poklicala CSD in tožila, da nima drv za ogrevanje (ki bi ji jih morala zagotoviti toženka). Toženka je v odgovoru na tožbo to trditev prerekala in obrazloženo pojasnila, kako je skrbela za pok. A. A. in ji zagotavljala tudi drva. Posebej je navedla, da je pokojna na CSD klicala, ker je tožnik onemogočal, da bi ji toženka pripeljala drva oz. ji onemogočal dostop do prostora, kjer so bila drva, in ne zato, ker ji toženka ne bi priskrbela drv. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se ta trditev, ker je tožnik ni substancirano prerekal, šteje za priznano. V zvezi s tem tožnik zmotno govori v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zahtevalo, da bi prerekal toženkino prerekanje. Bistveno je, da tožnik ni prerekal toženkinih dejanskih navedb, da je on preprečeval da bi toženka pok. A. A. pripeljala drva oz. ji onemogočal dostop do prostora, kjer so bila drva. Ne gre torej le za toženkino zanikanje njegovih trditev, ampak za njene nove dejanske trditve, do katerih se tožnik ni opredelil. Navedeno dejstvo se zato šteje za priznano in ga ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Posledica tega je, da dokazov v zvezi s tem ni treba izvajati, torej tudi ne zaslišati priče B. B.

13.Ta ugotovitev pa pomeni tudi, da je pravilno, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo že po koncu prve glavne obravnave za pričo predlaganega C. C.. Ugotovljeni prekluziji tega dokaznega predloga pritožba ne nasprotuje, le opozarja, da bi moralo sodišče dokazni predlog presoditi tudi z vidika zavlačevanja reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Ker je bilo že ugotovljeno, da iz zgoraj opisanih razlogov priče B. B. ni bilo treba zaslišati, iz tega razloga tudi ni bilo treba razpisati še enega naroka za glavno obravnavo, kar pa pomeni, da bi zaslišanje po nastopu dokazne prekluzije predlagane priče zagotovo zavleklo spor. To pa pomeni, da je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče C. C.

14.V delu, ki se nanaša na stroškovni del sodbe (III. točka) tožnik ni podal pritožbenih trditev, zato je bil opraviljen le preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal nobenih nepravilnosti.

15.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16.Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Pok. A. A. je mati pravdnih strank.

2Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

3VSRS Sodba II Ips 203/2016.

4Torej, da gre za causa donandi (darilni namen) namesto causae aquirendi (ko se vsaka od pogodbenih strank zaveže zato, da dobi nasprotno zavezo).

5Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, in Uradni list RS, Ljubljana, 2010, 4. knjiga, str. 238 - 240.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 557 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 29 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2