Jedro

Ni mogoče enačiti nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel tretji, s tisto, ki jo utrpi dolžnik. Po dolžniku zatrjevana nenadomestljiva škoda namreč res ne more biti tista škoda, ki je posledica same izvršbe, saj izvršba teče prav zaradi tega, ker dolžnik prostovoljno ne izpolni obveznosti. Drugače pa je pri tretjih, tretji lahko utrpi nenadomestljivo škodo zaradi same izvršbe.

V primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivne, ampak dekleratorne narave ter zato za obstoj pravice v skladu s 1. odst. 73. člena ZIZ zadostuje navedba vseh tistih pravnorelevatnih dejstev v povezavi z javnimi oziroma zasebnimi listinami, ki imajo naravo javne listine, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. točki razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tretje O. K. zavrnilo ter tretjo poučilo, da lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo na ugotovitev, da izvršba na predmet, glede katerega je bil vložen ugovor ni dopustna (točka 1 izreka). Predlog tretje za odlog izvršbe je zavrnilo (točka 2 izreka), ter sklenilo, da bo o stroških postopek odločeno naknadno (3. točka izreka).

Zoper 2. točko izreka sklepa je tretja vložila pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Sodišče v obrazložitvi zanika, da bo tretja zaradi nadaljevanja izvršbe utrpela škodo, vendar ocenjuje, da je ta logična posledica izvršbe. Nesprejemljiva je sodna ocena, da tretja ni izkazala, da bo ta škoda nenadomestljiva in težko nadomestljiva. Vendar je iz narave stvari očitno, da tretja, v primeru prodaje garaže, nikoli ne bo mogla garaže dobiti nazaj oziroma ne bo prišla do poplačila vrednosti njenega deleža, ki ga ima na garaži. Dolžnik je namreč brez denarnih sredstev in drugega premoženja, kar je razvidno tudi iz izvršilnega postopka. Če bo garaža na dražbi prodana, bo kupnina šla za poplačilo upnikov, če tudi se bo v pravdnem postopku ugotovilo, da predstavlja garaža skupno premoženje, bo sodba ostala zgolj mrtva črka na papirju, saj škode, ki jo bo tretja O. K. utrpela zato, ker bo v izvršilnem postopku zoper R. K. unovčena njena stvar, ne bo mogla nadomestiti. Ni torej bistveno, da garaža ni nujnega življenjskega pomena in da s tem ni ogrožena eksistenca tretje. Pomembno je, da bo s prodajo nepovratno izgubljena vrednost njenega solastninskega deleža. Predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi ali pa spremeni ter izvršbo odloži oziroma podrejeno vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma višje sodišče navaja materialnopravno podlago za odločitev o predlogu za odlog tretje. 73. člen Zakona o zavarovanju in zavarovanju (ZIZ) namreč loči dve situaciji, v kateri tretja lahko zahteva odlog izvršbe. V 1. odst. 73. člena ZIZ sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kako drugo javno listino, zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. V tem prvem primeru torej zakonodajalec dopušča možnost, da tretjemu ni potrebno izkazati še drugega pogoja, to je, da bo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, če z zelo visoko stopnjo izkazuje svojo pravico, ki preprečuje izvršbo. Ta zakonska možnost je podana iz razloga, ker tretji tudi, če z veliko stopnjo verjetnosti izkaže svojo pravico, ne more v samem izvršilnem postopku doseči, da izvršilno sodišče njegov ugovor vsebinsko obravnava, da mu torej ugodi, ampak mora to svojo pravico uveljavljati v pravdi. Zato je zakonodajalec določil, da le v drugem primeru, če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prejšnjega odstavka, to je z visoko stopnjo verjetnosti, sodišče presoja še drugi pogoj ter mora tretji izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Pri tem pa je pojem nenadomestljive ali težko nadomestljive škode pravni standard, ki ga mora sodišče zapolniti ob vsakem konkretnem primeru posebej, ob tem pa ni mogoče enačiti nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel tretji, s tisto, ki jo utrpi dolžnik. Po dolžniku zatrjevana nenadomestljiva škoda namreč res ne more biti tista škoda, ki je posledica same izvršbe, saj izvršba teče prav zaradi tega, ker dolžnik prostovoljno ne izpolni obveznosti. Drugače pa je pri tretjih, tretji lahko utrpi nenadomestljivo škodo zaradi same izvršbe. Na primer, če gre za izvršbo na nepremičnino, bi prodaja nepremičnine posegla v njegovo pravico do zasebne lastnine, če ne pride do odloga izvršbe, pa čeprav bi kasneje tretji v pravdi na nedopustnost izvršbe uspel. Izvršilni postopek se bi namreč zelo verjetno končal pred pravdnim postopkom, v izvršilnem postopku pa bi kupec na predmetu izvršbe pridobil lastninsko pravico na originaren način, torej ne glede na to, ali je predmet last dolžnika. Na tem mestu višje sodišče dodaja, da je iz gornjih razlogov sodišče prve stopnje pravno zmotno zaključilo, da dejstvo, da dolžnica garaže ne bi mogla več dobiti nazaj, ne izkazuje nenadomestljive ali težko nadomestljive škode (ker je ta škoda logična posledica izvršbe) in ni zato v celoti presojalo vseh navedb tretje v zvezi z predlogom za odlog izvršbe.

Ne glede na navedeno pa višje sodišče meni, da je prvo sodišče pri preizkusu utemeljenosti predloga za odlog izvršbe tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je 1. odst. 73. člena ZIZ, ko je zaključilo, da tretja ni z visoko stopnjo verjetnosti izkazala obstoja svoje pravice in se pri tem sklicevalo, da je predložila le izpisek iz matičnega registra. Ni res, da bi pritožnica za izkaz visoke stopnje verjetnosti svoje pravice navajala in predložila le izpisek iz matičnega registra, kot to protispisno ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak je zatrjevala, da je garaža, ki je predmet te izvršbe skupno premoženje, ker je nepremičnina pridobljena na podlagi prodajne pogodbe z dne 4.6.2004, torej v času trajanja zakonske zveze dolžnika in tretje, ki je obstajala od 24.6.1989 do 31.10.2006. Ker torej prvo sodišče ni presojalo vseh pravno pomembnih trditev tretje in predloženih dokazov, to je prodajne pogodbe in izpiska iz matičnega registra z dne 11.2.2008, ker je tretja zatrjevala obstoj skupnega premoženja na spornem predmetu izvršbe, je bilo treba tudi iz tega razloga pritožbi ugoditi, sklep v izpodbijanem delu (točka 3 izreka) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje zadevo v nov postopek. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do vseh pravnorelevantnih trditev tretje in predloženih dokazov, ter upošteva, da v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivne, ampak dekleratorne narave ter zato za obstoj pravice na predlaganem predmetu izvršbe v skladu s 1. odst. 73. člena ZIZ zadostuje navedba vseh tistih pravnorelevatnih dejstev v povezavi z javnimi oziroma zasebnimi listinami, ki imajo naravo javne listine, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice.