Jedro

Obsojenčevo slabo finančno stanje ne more biti razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Ravno takšen namen zakonodajalca izhaja iz citirane določbe šestega odstavka 38. člena KZ. Glede na to, da je sodba, s katero je bila stranska denarna kazen obsojencu izrečena, postala pravnomočna 14. 12. 2012, bi dveletni relativni zastaralni rok potekel 14. 12. 2014. Vendar zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni. Dejanje pristojnega sodišča, ki je bilo usmerjeno v izvršitev stranske denarne kazni storjeno 11. 2. 2013, ko je izdalo plačilni nalog za plačilo le-te z določenim trimesečnim plačilnim rokom. S tem dejanjem je bil tek relativnega dveletnega zastaralnega roka pretrgan. Začel je znova teči in je potekel šele 11. 2. 2015, torej že po izdaji sedaj pritožbeno izpodbijane sodbe (16. 1. 2015). Seveda pa gre šteti, da je bil ta dveletni zastaralni rok pretrgan še z izvršilnim postopkom, ki je zoper obsojenca kot dolžnika tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je predsednica senata prvostopenjskega sodišča razsodila, da se denarna kazen v višini 300 EUR, ki je bila obsojenemu M. K. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 12. 2012, opr. št. I K 63863/2012, ki je obsojenec ni plačal v postavljenem roku in ki je ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, spremeni v kazen zapora v trajanju osmih dni.

2. Obsojenec se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožil iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP.

5. Prvi sklop obsojenčevih pritožbenih navedb se nanaša na okoliščino, da se nahaja na prestajanju zaporne kazni že od 21. 12. 2012. Ker mu zavod ni zagotovil dela, za katero bi prejemal vsaj minimalno nagrado, ni zmogel plačati naložene mu stranske denarne kazni. Obsojenec nima nobenega premičnega ali nepremičnega premoženja. Sodišče druge stopnje obsojenčevemu pritožbeno izpostavljenemu ugovoru plačilne nesposobnosti ne more slediti. Najprej gre ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja (18. 3. 2007). Po šestem odstavku 38. člena KZ sodišče denarno kazen, v primeru, če se ne da niti prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni oziroma, če je bila denarna kazen izrečena v določenem znesku kot v predmetnem primeru, za vsakih začetih 10.000 tolarjev (41,73 EUR) določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Glede na višino izrečene stranske denarne kazni v znesku 300 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji ustreza kazen zapora v trajanju osmih dni. Obsojenec namreč denarne kazni ni plačal, kar sam ne zanika, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati. Z vlogo z dne 19. 3. 2013 je sicer zaprosil za oprostitev plačila ali odlog oziroma smiselno za obročno plačilo denarne kazni, vendar je sodišče prve stopnje, s pravnomočnim sklepom z dne 10. 9. 2013, opr. št. I K 63863/2012, njegov predlog zavrglo kot prepozen. Ne glede na navedeno, pa sodišče druge stopnje stoji na stališču, da obsojenčevo slabo finančno stanje ne more biti razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Ravno takšen namen zakonodajalca izhaja iz citirane določbe šestega odstavka 38. člena KZ, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz navedene določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni. Prisilna izterjava obsojencu izrečene stranske denarne kazni 300 EUR je bila poskušena neuspešno, saj je izvršilno Okrajno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da obsojenec nima računa pri bankah, ni zaposlen, ni lastnik nepremičnine, nematerializiranih vrednostnih papirjev ali vozil, ker pa vrednost terjatve ni presegala 400 EUR, izvršbe ni opravilo, ampak je izvršbo zaključilo z dopisom z dne 12. 6. 2014, opr. št. 0956 I I 1762/2013 (list. št. 44).

6. V nadaljevanju se pritožnik neuspešno sklicuje na zastaranje izvršitve stranske denarne kazni. Po določbi prvega odstavka 114. člena KZ sicer res izvršitev denarne kazni kot stranske kazni relativno zastara, ko pretečeta dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena. Glede na to, da je sodba, s katero je bila stranska denarna kazen obsojencu izrečena, postala pravnomočna 14. 12. 2012, bi dveletni relativni zastaralni rok potekel 14. 12. 2014. Pritožnik pa je pri uveljavljanju zastaranja izvršitve denarne kazni spregledal določila 115. člena KZ, ki določajo tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni. Tako je v tretjem odstavku citiranega člena predpisano, da zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni. V skladu z določbo četrtega odstavka pa se po vsakem pretrganju začne zastaranje znova. Iz predmetnega kazenskega spisa izhaja, da je bilo prvo dejanje pristojnega sodišča, ki je bilo usmerjeno v izvršitev stranske denarne kazni storjeno 11. 2. 2013, ko je izdalo plačilni nalog za plačilo le-te z določenim trimesečnim plačilnim rokom. S tem dejanjem je bil tek relativnega dveletnega zastaralnega roka pretrgan. Začel je znova teči in je potekel šele 11. 2. 2015, torej že po izdaji sedaj pritožbeno izpodbijane sodbe (16. 1. 2015). Seveda pa gre šteti, da je bil ta dveletni zastaralni rok pretrgan še z izvršilnim postopkom, ki je zoper obsojenca kot dolžnika tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Obenem gre zaključiti, da še ni potekel absolutni štiriletni zastaralni rok za izvršitev stranske denarne kazni po petem odstavku 115. člena KZ, ki določa, da izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni. Slednji bi se iztekel šele 14. 12. 2016. 7. Bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se nanašajo na primere, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe oziroma, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Pritožnik očitkov v smeri kršitve teh procesnih določb sploh ni konkretiziral in se zato sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9. Obsojenec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.