Jedro

Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je prosta svojih obveznosti iz pravnomočne sodbe, ker je hotela izvršiti sodbo še pred njeno pravnomočnostjo s sklenitvijo nekakšne "začasne" pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ravnanja tožnice, ki na tako rešitev dejansko ni pristala (kljub podpisu pogodbe) ni mogoče šteti kot odklonitve nastopa dela na podlagi kasnejše pravnomočne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je že v letu 1996 prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. V sodnem postopku je bilo s sodbo opr. št. Pd 357/96 z dne 2. 9. 1998 ugotovljeno, da je prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar tožnici delovno razmerje ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, kljub temu pa je tožnico tudi pozvala nazaj na delo (z dopis z dne 14. 9. 1998) in z njo 23. 9. 1998 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do pravnomočne razrešitve spora. Spor je bil pravnomočno končan s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1413/98-6 z dne 14. 1. 1999, zavrnjena pa je bila tudi revizija tožene stranke (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 71/99 z dne 29. 6. 1999). Izvršitev te pravnomočne sodbe je tožnica zahtevala v izvršilnem postopku (zadeva opr. št. In 99/00041 oziroma 2000/00013).

V obravnavanem postopku pa je bil predmet spora prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega s pogodbo o zaposlitvi dne 23. 9. 1998. Tožnica je namreč pogodbo podpisala, na delo pa ni prišla, zaradi česar ji je delovno razmerje po tej pogodbi prenehalo zaradi neopravičenih izostankov z dela. Sodišči prve stopnje je zahtevke tožnice zavrnilo, zoper prvostopno sodbo se tožnica ni pritožila, zato je odločitev v tem delu postala pravnomočna ter ni in ne more biti predmet revizijskega postopka.

V izvršilnem postopku je tožena stranka ugovarjala, da je pravnomočno sodbo v zadevi opr. št. Pd 357/96 izvršila že s pozivom na delo z dne 14. 9. 1998, njenemu ugovoru zoper sklep o izvršbi je bilo ugodeno in je bila zadeva v izvršilnem postopku vrnjena prvostopnemu sodišču, da vnovič odloči o ugovoru (sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1482/99 z dne 11. 4. 2000). V obravnavanem delovnem sporu pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2001 vložila nasprotno tožbo z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da je s tem, ko je z dopisom z dne 14. 9. 1998 tožnico pozvala nazaj na delo, veljavno in pravilno izpolnila svojo obveznost po pravnomočni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v L. št. Pdp 1413/98, v zvezi s sodbo delovnega sodišča v K. št. Pd 357/96. Sodišče prve stopnje je tak vmesni ugotovitveni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je bil namen sklenitve pogodbe o zaposlitvi dne 23. 9. 1998 začasna ureditev medsebojnega razmerja med strankama do pravnomočnosti spora in zato pogodba po 3. 2. 1999 ne bi imela več pravnega učinka. Tudi posledice tožničinega izostanka z dela se lahko nanašajo samo na čas veljavnosti pogodbe in je tožena stranka prosta obveznosti iz pravnomočne sodbe le za čas od 23. 9. 1997 do 3. 2. 1999. Samo če bi tožena stranka ponudila tožnici delovno razmerje za nedoločen čas, bi se lahko štelo, da izpolnjuje tožbeni zahtevek po še ne pravnomočni sodbi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in nasprotno tožbo zavrglo, zavrglo pa je tudi tožbo v delu, kjer je tožnica zahtevala ugotovitev, da odklonitev dela ne vpliva na izvršitev zadeve št. Pd 357/96, kolikor se nanaša na vrnitev tožnice nazaj na delo. Po presoji sodišča v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom že teče izvršilni postopek. Predmet spora je le prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, ugotovitveni zahtevek tožnice in ugotovitveni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe, pa sta neposredno povezana s predmetom spora v že pravnomočno razsojeni zadevi pod opr. št. Pd 357/96, v zvezi s katero teče izvršilni postopek. Zato za ugotovitvene zahtevke oziroma ugotovitvene tožbe niso izpolnjeni pogoji iz 181. člena ZPP.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in iz razloga po 1. točki 370. člena ZPP. Revizijski razlog po 1. točki 370. člena ZPP vidi tožena stranka v tem, da izrek "protispisen", ker je takšen, da je sodba razveljavljena in tožničina tožba zavržena, obrazložitev pa kaže povsem drugače. Postopanje sodišča tudi nima opore v zakonu. Litispendenca je podana le, kadar se obravnavata identična zahtevka. Ker je tožnica v prejšnjem postopku (Pd 357/96) uspela z zahtevkom, da jo je toženec dolžan pozvati nazaj na delo, je med strankama nastopil spor o tem, ali je tožena stranka svojo obveznost izpolnila ali ne. Tožena stranka ima tudi pravni interes za vložitev ugotovitvenega zahtevka, ki je izkazan z izvršilno zadevo In 99/41, v kateri je s sklepom Višjega sodišča predvidena napotitev na pravdo, če sodišče samo ne bo ugotovilo dejanskega stanja. Zavrženje tožbe je z utemeljitvijo, da ugotovitveni zahtevek ni povezan z glavnim predmetom spora, nedopustno. V takem primeru bi moralo sodišče tak zahtevek obravnavati kot samostojno tožbo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena v zvezi s 384. členom ZPP revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka uveljavlja kot "dodaten" revizijski razlog po "1. točki 370. člena ZPP". Čeprav ne navede na kateri odstavek 370. člena misli, je to pomanjkljivost mogoče spregledati, ker ima posebne točke le prvi odstavek 370. člena ZPP. Ni pa mogoče mimo druge pomanjkljivosti, ko revizija ne navede, za katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi šlo. Tu ne gre več samo za to, da revizija ne navede izrecno, za katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP gre, temveč iz navedb tudi ni mogoče ugotoviti, na katero naj bi se nanašala. Kaj ima revizija v mislih s tem, da je "izrek protispisen" ni jasno. Če pa misli s tem, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo - da gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - pa ta revizijski razlog očitno ni podan. Sodišče druge stopnje je zavrglo tožbo tako v zvezi s tožbenim zahtevkom iz 3. točke izreka prvostopne sodbe, kot nasprotno tožbo tožene stranke iz 2. točke izreka prvostopne sodbe, in svojo odločitev tudi povsem jasno tako obrazložilo.

Sodba sodišča prve stopnje je v delu, v katerem je bil zahtevek tožnice zavrnjen (točka 1. izreka prvostopne sodbe) pravnomočna.

Kljub temu pa je za odločitev o reviziji pomembno tudi vprašanje, za kakšno razmerje je med strankama sploh šlo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnica 23. 9. 1998 podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, dela pa na podlagi te pogodbe ni nastopila. Iz takega dejanskega stanja bi bil mogoč le zaključek, da delovno razmerje sploh ni bilo sklenjeno - in torej tudi prenehati ni moglo. Po določbi prvega odstavka 11. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) delavec sklene delovno razmerje z dnem, ko nastopi delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) delavec ne more začeti delati pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Konstitutivna elementa za nastanek delovnega razmerja sta torej sklenitev pogodbe in nastop dela. V drugem odstavku 12. člena ZDR (1990) je določena domneva, da je bilo sklenjeno delovno razmerje, če delavec ni začel delati določenega dne iz opravičenih razlogov. A contrario to pomeni, da v primeru, ko delavec ne navede opravičenih razlogov za to, da ni začel delati, delovno razmerje sploh ni bilo sklenjeno.

Druga bistvena okoliščina, ki sta jo pri svoji odločitvi upoštevali tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje pa je, da je bil namen poziva na delo z dne 14. 9. 1998 in na podlagi tega poziva sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 1998, urediti razmerje med strankama le za čas do pravnomočne odločitve v drugem delovnem sporu. Potem, ko je bil ta drugi delovni spor končan, je bila tožena stranka dolžna izvršiti pravnomočno sodbo, po kateri je bila tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas. Iz take odločitve sodišča izhajata nadaljnji obveznosti: poziv nazaj na delo in priznanje delovnega razmerja oziroma pravic iz tega razmerja za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela. Odločitev sodišča v obravnavani zadevi zato nima nobenega neposrednega vpliva na obveznost tožene stranke, da tožnico na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi opr. št. Pd 357/96 pozove nazaj na delo. Vpliva lahko le na obseg pravic, ki gredo tožnici za čas do ponovnega nastopa dela. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je prosta svojih obveznosti iz pravnomočne sodbe, ker je hotela izvršiti sodbo še pred njeno pravnomočnostjo s sklenitvijo nekakšne "začasne" pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ravnanja tožnice, ki na tako rešitev dejansko ni pristala (kljub podpisu pogodbe) ni mogoče šteti kot odklonitve nastopa dela na podlagi kasnejše pravnomočne sodbe. Presojati ga je mogoče le pri odločanju o obsegu pravic, ki gredo tožnici v obdobju, ko bi lahko bila zaposlena pri toženi stranki, ob predpostavki seveda, da je ravnanje tožnice na te pravice sploh imelo kakšen vpliv.

Tako zahtevek tožnice o katerem je bilo odločeno v 3. točki izreka prvostopne sodbe, kot nasprotni zahtevek tožene stranke, o katerem je bilo odločeno v 2. točki izreka prvostopne sodbe, se nanašata samo na ugotovitev o tem, ali ima poziv na delo z dne 14. 9. 1998 kakšen vpliv na odločitev o reintegracijskem zahtevku v zadevi opr. št. Pd 357/96. Ker na podlagi pravnomočne sodbe v navedeni zadevi že teče izvršilni postopek gre pravzaprav za ugovor nedopustnostni izvršbe, ker tožena stranka (kot dolžnik) zatrjuje, da je svojo obveznost iz izvršilnega naslova (pravnomočne sodbe) izpolnila. O tem ugovoru je odločalo tudi že izvršilno sodišče, v spis predloženi razveljavitveni sklep Višjega sodišča v K. opr. št. Cp 1482/99 z dne 11. 4. 2000 pa izkazuje le dejstvo, da do takrat o takem ugovoru še ni (pravnomočno) odločilo. Navedbe v reviziji, da bo izvršilno sodišče stranko lahko napotilo na pravdo na podlagi 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ), so le ugibanja tožene stranke. Pa še v primeru, da bi izvršilno sodišče to res storilo, bi bilo za odločanje pristojno redno in ne delovno sodišče. Za odločanje o tožbenem zahtevku na nedopustnost izvršbe, ker dolžnik trdi, da je izpolnil svojo obveznost iz izvršilnega naslova, je pristojno redno sodišče, tudi če je izvršilni naslov pravnomočna sodba delovnega sodišča. Predmet spora v takem primeru namreč ni (več) pravica iz delovnega razmerja, temveč izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova.

Končno, vendar ne nazadnje, pa je bistveno, da izpodbijana sodba temelji na določbah 181. člena ZPP o tem, ali je ugotovitvena tožba sploh dopustna. Sodišče druge stopnje ima prav, da odločitev v obravnavanem sporu - o zakonitosti dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 10. 1998 in 10. 11. 1998 - ni odvisna od vprašanja, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po pravnomočni sodbi v zadevi opr. št. Pd 357/96. Lahko bi bilo obratno, vendar bo o vplivu pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka tožnice v tem sporu treba odločiti v izvršilnem postopku ali v morebitnih sporih, ki bodo v zvezi s tem začeti pred pristojnim sodiščem.

Glede na vse navedeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (378. člen ZPP).