Jedro

Dejstvo, da je bil ploh med postavljanjem odra nedvomno na odru, je bistvena okoliščina. Tudi za škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom se uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava in ZDR ne predstavlja nobene ovire, da delavec ne bi smel zahtevati povrnitve škode od dejanskega povzročitelja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta se zavrneta in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka in stranski intervenient sta dolžna sama nositi vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je podlaga v obravnavani zadevi utemeljena v celoti ter da se odločitev o stroških postopka pridrži za poznejšo odločbo.

Proti takšni sodbi se je iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka in navedla, da je za nastanek škodnega dogodka in iz njega izvirajočo škodo odgovoren tožnik sam, saj je bil v skupini delavcev, ki so bili zadolženi za pripravo odrov. Če pa delavci niso spoštovali pravil iz varstva pri delu, tožnik ne more krivde prevaliti na toženo stranko. Četudi je sodišče sledilo izpovedbi tožnika, da delavci G. niso postavljali odra, to še ne pomeni, da ti delavci niso bili zadolženi za pripravo odrov za premik. Med postopkom je bilo namreč ugotovljeno, da so prve odre sestavili delavci tožene stranke, nato pa se je ta konstrukcija le premikala. Pred premikom pa je bilo potrebno z nje odstraniti plohe, kar je bilo delo tožnikove skupine. Pritožnik je nadalje navedel, da je tožnik izpovedal, da naj bi delovodja tožene stranke delavcem G., tistim, ki so znali slovensko, izdajal navodila. In ta delavec je očitno navodila prenesel naprej drugim delavcem, tudi tožniku. Ker tožnik ni znal slovenskega jezika, tudi ni znal pojasniti, kakšna so bila neposredna navodila zaposlenih pri toženi stranki, naslovljena na delavce G. Očitno pristojni delavec G. navodil ni korektno posredoval naprej, kar pa ni krivda tožene stranke. Pritožnik je tudi navedel, da zgolj ugotovitev, da naj bi se oder prestavljal z žerjavom, last tožene stranke, ne pomeni, da je zaradi tega tožena stranka odgovorna bodisi objektivno (kot imetnik nevarne stvari - žerjava), bodisi krivdno (za svojega delavca - žerjavista). Tožnikovega ravnanja, ko je ta v bistvu stal pod odrom, ki se je prenašal, ni bilo moč predvideti in se mu na ta način izogniti. Splošno je znano, da se pod težkimi visečimi bremeni ne sme stati. Sicer pa je tožnik imel opravljen izpit iz varstva pri delu, ki vsebuje tudi varno gibanje po gradbišču. Nadalje je pritožnik opozoril, da tožena stranka ni bila dolžna vršiti nadzora nad delom tožnika, ki je bil zaposlen pri G. I. s.p., ki je svoje zaposlene "posojal" izvajalcu del V. V. z.o.o. in na podlagi 25. člena kooperantske pogodbe št. ... je izvajalec sam odgovarjal za varnost pri delu svojih delavcev. Po zatrjevanjih pritožnika je sodišče prve stopnje spregledalo, da pasivna legitimacija tožene stranke ni podana. Skladno s I. odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) je tožniku primarno odškodninsko odgovoren njegov delodajalec, če nastane škoda v zvezi z delom ali na delu. Ta odgovornost pa temelji na splošnih pravilih obligacijskega prava. Ni sporno, da je do škodnega dogodka prišlo na njegovem delovnem mestu, ki ga je opravljal za svojega delodajalca G., ki je zato tožniku odgovoren po I. odstavku 184. člena ZDR. To določilo je kogentne narave prav zaradi dejstva zaščite delavcev, ko bi se ti poškodovali pri delu ali v zvezi z delom in bi morali sami iskati krivca oz. povzročitelja škode. Tožnik tako ne more preskakovati stopničk odškodninske odgovornosti in bi se moral s svojim zahtevkom v skladu s 184. členom ZDR najprej obrniti na svojega delodajalca. In če bi se izkazalo, da je ta odgovoren za delovno nezgodo, bi lahko uveljavljal regresne zahtevke zoper V. V. ali zoper toženo stranko po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnik pa po mnenju pritožnika nima izbirne pravice tožiti kogarkoli, ampak zgolj in samo delodajalca, zato v obravnavani zadevi ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, podredno pa, da se izpodbijana sodba spremeni ter zahtevek zavrne. Pritožnik je zahteval tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Proti uvodoma citirani sodbi sodišča prve stopnje se je iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena ZPP pritožil tudi stranski intervenient in navedel, da je odločitev sodišča napačna in pristranska, ko je v celoti in nekritično sledilo navedbam tožnika, ki jih je tekom postopka večkrat spreminjal in prilagajal trenutnemu stanju dokazovanja, kar je razvidno iz zapisnikov obravnav, jasne in nedvoumne navedbe priče tožene stranke pa je interpretiralo pristransko. Sodišče je tudi samo in brez ustreznih dokazov ugotovilo, da je nelogično, da bi na odru ostal le en ploh in je zato prišlo do zaključka, da se plohi niso prestavljali in se je oder prestavljal z deskami vred, kar utemeljuje s tožnikovo izpovedbo, pri čemer ne upošteva, da je tožnik takšno trditev podal prvič šele na zadnji obravnavi po zaslišanju priče. Brez dokazov je tudi zaključilo, da je prestavljanje plohov težko in zamudno delo in je hitreje, če ostanejo plohi na odru. Pritožnik nadalje nasprotuje ugotovitvi, da je tožena stranka slabo vršila nadzor in v nasprotju s pravili varnega dela, kar je sodišče utemeljilo z navedbo priče Đ., da so bili tudi z umikanjem izpod žerjava problemi in je bilo treba delavce opozarjati, ta navedba pa je iztrgana iz konteksta in bi jo bilo prej razumeti kot skrbno ravnanje tožene stranke, ko je delavce nenehno opozarjala na nevarnosti. Do škodnega dogodka je prišlo zgolj zaradi ravnanja tožnika in njegovih sodelavcev, ki so bili zadolženi za pripravo odrov pred prestavljanjem, kar je vključevalo tudi odstranitev plohov. Glede na kooperantsko pogodbo je tožnik delal na gradbišču preko V. V., kateremu je G. posojal svoje delavce in 25. člen te pogodbe določa, da V. sam odgovarja za varnost svojih delavcev. Pritožnik je nadalje navedel, da ni podane tožnikove legitimacije za vložitev tožbe zoper toženo stranko. Za škodo, ki jo delavec utrpi na delu oz. v zvezi z delom je v skladu z določbami ZDR primarno odgovoren njegov delodajalec. Ta določila so kogentne narave in so bila sprejeta z namenom zaščite delavca, zaradi kogentnosti pa tožnik nima pravice tožiti kogarkoli ampak zgolj delodajalca. Tožena stranka je že tekom postopka ugovarjala, da je za tožnikovo škodo odgovoren njegov delodajalec, vendar je sodišče ta ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da le-ta ni podrobneje obrazložen, čeprav bi moralo sodišče poznati pravo in zakone in strankam ni potrebno posebej navajati in citirati zakonskih določil. Če bi sodišče upoštevalo določila ZDR, bi ugotovilo, da je ugovor tožene stranke utemeljen in bi moralo iz že navedenih razlogov tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja legitimacije zavrniti. Samo mesto škodnega dogodka pa nima nobenega vpliva na odgovornost delodajalca, da poskrbi za varno delo svojih delavcev, kar pa tožnikov delodajalec oz. od njega pooblaščeni delavec na podlagi izvedenih dokazov ni storil. Pritožnik je predlagal, da se pritožbi v celoti ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje. Zahteval je tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Tožnik je v odgovoru na pritožbi obema nasprotoval ter predlagal, da se jima ne ugodi, toženi stranki pa naj se naložijo v plačilo stroški odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi nista utemeljeni.

V izpodbijani vmesni sodbi je ugotovljeno in ni pritožbeno izpodbijano: - da se je tožnik poškodoval dne 19.6.1998 na gradbišču v L., ko je žerjav dvignil gradbeni oder in je z njega tožniku na nogo padel pohodni hlod (fosen), dolžine 4m in širine 20 cm; - da sta bila oder in žerjav last tožene stranke, žerjavist pa njen delavec; - da ploha na odru, medtem ko se je oder prestavljal, ne bi smelo biti; - da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri G. I. s.p. V., ki je imel sklenjeno pogodbo z V. V., po kateri je slednji za sedanjo toženo stranko zagotovil delavce in na podlagi te pogodbe so delavci G. I. s.p. delali na gradbišču tožene stranke. V. V. je namreč prevzel izvajanje gradbenih del s kooperantsko pogodbo št. ... z dne 5.6.1998, sklenjeno s toženo stranko kot naročnikom.

Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbah neutemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da njegova skupina delavcev ni sodelovala pri sestavljanju delovnih odrov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče jasno postavilo na stališče, da verjame priči Đ., da so delavci G. sodelovali pri sestavi odrov ter da so morali plohe odstraniti in jih na novo položiti po prestavitvi odra. V nadaljevanju pa je kot bistveno okoliščino presojalo, kdo je bil na gradbišču zadolžen za nadzor in odrejanje dela ter pravilno zaključilo, da so bili za to zadolženi G. delavci. Oba pritožnika citirata le prvi stavek 25. člena kooperantske pogodbe, da za varnost pri delu svojih delavcev izvajalec odgovarja sam v skladu z določbami zakona o varstvu pri delu, nista pa povzeli tudi naslednjega stavka tega člena, ki se nanaša na prvi stavek, da mora izvajalec svojim delavcem nuditi osebna zaščitna sredstva, kot so delovna obleka, čevlji, rokavice, čelada, ipd. Pritožnika pa spregledata tudi prejšnji, 24. člen kooperantske pogodbe (priloga B2), ki se tudi nanaša na varstvo pri delu in sicer, da se je izvajalec dolžan v celoti podrediti organizaciji in redu, ki ju na gradbišču določi naročnik. Tudi priča Đ. je potrdil, da je G. delavec (delovodja) sproti odrejal delavcem G., kaj je treba narediti in je bil dolžan tudi opozoriti, če bi bilo v zvezi z odri kaj narobe ter je skupaj s šefom gradbišča skrbel za nadzor in odrejanje dela. Upoštevaje tudi izpovedbo G., da je odrejal delo in vršil ves nadzor nad njegovimi delavci G. (tožena stranka), je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno zaključilo, da je nadzor na gradbišču izvajala tožena stranka. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjim zaključkom, da je tožena stranka vršila nadzor slabo in v nasprotju s pravili varnega dela, saj se je oder prestavljal z deskami vred, ki bi se morale pred prestavljanjem odstraniti z odra. Stranski intervenient v svoji pritožbi sicer očita prvostopnemu sodišču, da v tem delu ne bi smelo slediti tožnikovi navedbi, ki jo je podal šele na zadnji glavni obravnavi, vendar pritožnik spregleda, da tožnik tega ni navedel ampak izpovedal, da se je oder prestavljal z deskami vred, kar je sodišče v skladu z 8. členom ZPP pravilno ocenjevalo kot tožnikovo pripombo na izpovedbo priče in ne kot tožnikovo navedbo (trditev). Poleg tega pa pritožbeno ni izpodbijano, da je tožniku padel pohodni ploh z odra, medtem ko se je ta z žerjavom prestavljal, torej je bil med prestavljanjem ploh nedvomno na odru. To pa je bistvena okoliščina za presojo obravnavane nezgode, saj med prestavljanjem odra ploha na odru ne bi smelo biti. Zato tudi ne drži nadaljnji pritožbeni očitek stranskega intervenienta, da je sodišče utemeljilo svojo ugotovitev glede slabega nadzora tožene stranke le s posameznimi izseki iz izpovedbe priče Đ. ter da je vseskozi nekritični sledilo zgolj izpovedbi tožnika. Sodišče prve stopnje je vse pravno pomembne dokaze kritično in nepristransko ocenilo, v izpodbijani sodbi navedlo svojo dokazno oceno skupaj z racionalno sprejemljivimi in preverljivimi argumenti.

Pritožnika nadalje neutemeljeno navajata, da bi moral tožnik zahtevati odškodnino od svojega takratnega delodajalca, to je I. G. s.p. Prvi odstavek 184. člena ZDR, na katerega se v svojih pritožbenih navedbah sklicujeta pritožnika in ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, daje delavcu zgolj možnost zahtevati odškodnino od svojega delodajalca in je določena z namenom varstva delavca kot šibkejše stranke proti delodajalcu, nikakor pa ne izključuje zahtevati povrnitve škode od dejanskega povzročitelja. Tudi za presojo odškodninske odgovornosti za škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom se namreč uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava in ZDR ne predstavlja pri tem nobene ovire, da delavec ne bi smel zahtevati povrnitve škode od tistega, ki je zanjo odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati s pritožnikoma, da tožena stranka v tej pravdi naj ne bi bila pasivno legitimirana, ker ni bila tožnikov delodajalec. Tožena stranka je sicer res že med postopkom na prvi stopnji ugovarjala, da je odgovoren tožnikov takratni delodajalec G. I. s.p., vendar je sodišče takšen ugovor zavrnilo s pravilno utemeljitvijo, da je ta ugovor neobrazložen in da tudi sicer tožnikov delodajalec na gradbišču ni imel zadolžitev glede nadzora in odrejanja dela. Sodišče mora poznati pravo po uradni dolžnosti, kot je v pritožbi navedel stranki intervenient, vendar pa odločilnih dejstev, ki so za materialnopravno podlago pomembna, sodišče ne sme samo navajati, ampak je vezano na zatrjevanja strank in iz tega razloga je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo kot neobrazložen.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da pristojni delavec G. prejetih navodil očitno ni korektno posredoval delavcem, ki niso govorili slovensko, in da je tožnik v nasprotju s predpisi iz varstva pri delu stal pod odrom, ko se je ta prenašal, za kar tožena stranka ne more odgovarjati, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pred sodiščem prve stopnje. Glede nadaljnje pritožbene navedbe, da zgolj lastništvo žerjava še ne pomeni tudi objektivne odgovornosti zanj, pa je pojasniti, da je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je oder, na katerem so bili plohi in ga je dvigoval žerjav na gradbišču, kjer so se nahajali delavci, nevarna stvar in da tožena stranka kot imetnik takšnega odra odgovarja objektivno (II. odstavek 154. člena in 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga je potrebno v tej pravdi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Tako je sodišče prve stopnje pri presoji nevarne stvari pravilno upoštevalo okoliščine, v katerih oder predstavlja nevarno stvar po navedenih zakonskih določilih.

Ob obrazloženem je pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo (tako objektivno kot tudi krivdno). Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov obeh pritožb in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano vmesno sodbo niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in pritožbo stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi I. odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških.

Ker tožena stranka in stranski intervenient s svojima pritožbama nista uspela, nosita sama vsak svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP).

Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.