Jedro

Ker v obravnavni zadevi gradbeni oder sam po sebi ni nevarna stvar, zavarovanec toženke ne more biti objektivno odgovoren, čeprav ga je postavil in je bil njegov lastnik. Prav tako ni podana njegova odgovornost iz nevarne dejavnosti (opravljanja fasaderskih del), saj zavarovanec toženke ni bil tisti, ki se je s to dejavnostjo ukvarjal. To je obratovalec, tisti, v čigar interesu se je določena nevarna dejavnosti opravljala.

Sodišče prve stopnje glede na stanje odra, ki je razvidno iz fotografij, za zaključek o neustreznosti odra upoštevajoč določbe Uredbe ni bilo dolžno postaviti izvedenca gradbene stroke in izvedenca za varstvo pri delu. Nenazadnje je šlo za tožnikova dokazna predloga, toženka pa se na neizveden dokaz nasprotne stranke ne more sklicevati. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva toženke opozoriti, naj predlaga postavitev izvedenca, saj bi to lahko storila že med postopkom, najkasneje pa ob zaključku glavne obravnave, ko je bilo jasno, da sodišče tega tožnikovega dokaza ne bo izvedlo.

Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zmanjšanje življenjske aktivnosti). Soprispevek oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v povezavi s popravnim sklepom spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine v višini 33.000,00 EUR zniža na 26.400,00 EUR (za 6.600 EUR) in - v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov višini 5.262,45 EUR nadomesti z zneskom 3.941,21 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe 164,40 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v povezavi s popravnim sklepom razsodilo, da je tožena zavarovalnica dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 33.000,00 EUR (I. točka izreka), višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi povrnitev tožnikovih stroškov v višini 5.252,45 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Opozarja, da je glede stanja spornega gradbenega odra in ustreznosti njegove postavitve predlagala zaslišanje svojega zavarovanca A. A. Sodišče je njegovo zaslišanje zavrnilo s pavšalnim argumentom, da se je o stanju odra lahko prepričalo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Z zavrnitvijo zaslišanja priče je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Toženka je v zvezi z ustreznostjo in primernostjo odra vložila listinske dokaze, ki jim sodišče ni dalo dokazne vrednosti. Sodišče nima zadostnega strokovnega znanja, da bi se lahko opredeljevalo o (ne)ustreznosti gradbenega odra na dan škodnega dogodka. Navedenega sodišču ne omogočajo niti s strani toženke vložene fotografije niti izpovedba priče B. B., ki s fotografij ni mogel videti, ali so deske pritrjene ali ne. Glede na navedeno je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke ali varstva pri delu, ki ga je sicer predlagal tožnik, lahko pa bi ga toženka, če bi jo sodišče ob tem, ko je smatralo, da navedeni dokazi ne zadostujejo, pozvalo v okviru materialno-procesnega vodstva, da ga predlaga. Toženki je bila odvzeta možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, kar je vplivalo na pravilnost izdane sodne odločbe.

Toženka se ne strinja, da je v obravnavanem primeru podana objektivna in tudi krivdna odgovornost njenega zavarovanca. Tožnik je padel z gradbenega odra, ki je bil postavljen ob stanovanjski stavbi, last B. B., ko je opravljal fasaderska dela. Oder je bil postavljen v skladu z vsemi tehničnimi specifikacijami in navodili proizvajalca. Bil je kvaliteten, stabilen in trden. Toženka je v ta namen predložila ustrezna dokazila, ki pa jim sodišče neutemeljeno ni poklonilo dokazne vrednosti. O nasprotnem bi lahko podal mnenje izvedenec, ki ga sodišče ni postavilo, ne pa sodišče samo na podlagi vpogleda v fotografije. Da je bil gradbeni oder tehnično ustrezen, sta izpovedali tudi priči C. C. in D. C. Konkretni oder ne predstavlja nevarne stvari, zato tudi ni podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke. Posamezna dela, ki se izvajajo na gradbenem delu nad določeno višino, so lahko nevarna, vendar pa za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, odgovarja tisti, ki se s to dejavnostjo ukvarja. Zavarovanec se z dejavnostjo ometavanja fasade ni ukvarjal. Na dan škodnega dogodka so se opravljala fasaderska dela v dogovoru z E. B., očetom investitorja. Tožnik je po njegovih navodilih pomagal izvajalcem fasaderskih del, delavcem podjetja X C. C., s. p. Zavarovanec toženke je s svojimi deli na objektu zaključil nekaj dni pred dogodkom. Na objektu so bili prisotni drugi delavci, ki so izvajali omet in jim je tožnik pomagal. Tožnik ni pomagal zavarovancu toženke in pri njem ni bil zaposlen, tudi ni opravljal dela po njegovem nalogu, opravljal je delo po navodilih in v korist investitorja, ki tožniku odgovarja za škodo, saj je bilo med njima sklenjeno pogodbeno razmerje. Podana je lahko le solidarna odgovornost med naročnikom del in izvajalcem nevarne dejavnosti. Kot je izpovedal investitor B. B., je oder najel pri zavarovancu toženke. Zavarovanec je postavil oder, saj ga je tudi sam potreboval za opravljanje svojega krovsko kleparskega dela. Oder je bil postavljen septembra v skladu z vsemi tehničnimi specifikacijami. Ustreznost odra je bila preverjena 10. 10. 2017, teden dni pred škodnim dogodkom. Zavarovanec toženke je s svojim delom zaključil nekaj dni pred nezgodo. Po zaključku svojih del se zavarovanec na objektu ni nahajal. Po zaključku zavarovančevih del so na vrsto prišla fasaderska dela. Priča C. C. je izpovedal, da kljub ukvarjanju z izvajanjem fasaderskih del z lastnim odrom ne razpolaga. Zato je logično, da se je zavarovanec toženke z investitorjem/naročnikom dogovoril, da oder prepusti v uporabo, da ga bodo za izvajanje fasaderskih del lahko uporabili za to angažirani izvajalci. Navedeno bi lahko izpovedala tudi priča A. A. Gradbeni oder je bil torej v uporabi naročnika gradbenih del. Prepustitev stvari v uporabo je vključevala tudi nadzor nad stvarjo in njeno vzdrževanje. Upoštevaje navedeno je zmoten zaključek sodišča, da je podana tudi krivdna odgovornost zavarovanca toženke. Prišlo je do pretrganja vzročne zveze med morebitnimi opustitvami zavarovanca toženke in škodnim dogodkom, saj je navodila v zvezi z delom, ki je vključevalo uporabo gradbenega odra, dajal investitor.

Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožnik s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik ni bil usposobljen za izvajanje konkretnega dela in del na višini, ni uporabil oziroma razpolagal z zaščitno opremo, ni bil fizično sposoben opravljati konkretnega dela, s strani zavarovanca toženke pa tudi ni bil pooblaščen za uporabo gradbenega odra. Kljub temu se je na oder povzpel in ga uporabljal. Toženka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin z nevšečnostmi ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je nekritično sledilo tožniku in ni upoštevalo izoblikovane sodne prakse za podobne poškodbe. Pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo oškodovančevih predhodnih težav, ki so posledica kroničnih bolezni ter težav z alkoholom in dokazano cirozo jeter. Iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja izvedenca F. F. je razvidno, da je imel tožnik določene težave že pred škodnim dogodkom. Zato je toženka predlagala dopolnitev izvedenskega dela, da izvedenec pojasni, kolikšen delež pri posamezni težavi odpade na utrpelo poškodbo in kolikšen na tožnikovo predhodno stanje ter katere težave bi se pri tožniku pojavile, če škodnega dogodka ne bi bilo. Sodišče je predlog toženke neupravičeno zavrnilo glede na v sodni praksi zavzeto stališče o tem, da predhodne degenerativne spremembe in bolezenska stanja lahko predstavljajo pravno relevanten sovzrok pri ugotavljanju obsega konkretne škode.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za odškodninski spor. V izpodbijani sodbi je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neprerekanih dejstev (214. člen ZPP) ugotovljeno, da je tožnik dne 16. 10 2017 padel z gradbenega odra štiri metre globoko. Med hojo po pohodni površini odra oz. delovnega poda je deska zdrsnila z železne konstrukcije odra. Utrpel je več poškodb. Oder je bil postavljen ob stanovanjski hiši, ki je bila v fazi gradnje in last B. B. Oder je v dogovoru z investitorjem proti plačilu postavil zavarovanec toženke, A. A. s.p., ki je po postavitvi odra na stavbi investitorja opravil podkonstrukcijska fasadna dela, nato pa so na vrsto prišla fasaderska dela, ki jih je v dogovoru z investitorjem opravljal izvajalec C. C., s. p. Investitor B. B. in njegov oče E. B. (v imenu sina) sta se hkrati dogovorila s tožnikom za pomoč pri ometavanju fasade oziroma za nudenje pomoči pri fasadarskih delih (tudi tistih, ko se je treba povzpeti na oder) delavcem, ki so to opravljali. Tožnik je padel, ko je enemu od C., ki sta ometavala fasado, nesel neko orodje, pri tem pa zaradi zdrsa deske s konstrukcije padel z višine. Iz neprerekanih trditev pravdnih strank še izhaja, da je zavarovanec toženke, ki je po naročilu investitorja postavil oder, vedel, da bodo na njem nadaljevali z drugimi (fasaderskimi) deli še drugi izvajalci oziroma delavci, ki jih je angažiral investitor.

6. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana objektivna in krivdna odgovornost zavarovanca toženke. Na tem mestu velja dodati, da je mogoče govoriti le o neposlovni odškodninski odgovornosti zavarovanca toženke, saj tožnik z zavarovancem ni bil v pogodbenem razmerju. Zato so neutemeljene vse pritožbene trditve o tem, da tožnik ni bil zavarovančev (zaposleni) delavec, da ni delal po njegovi navodilih, da mu ni dovolil, da za kakršnakoli dela uporablja njegov oder. Toženka pa utemeljeno opozarja na zmotnost zaključka o podani objektivni odgovornosti njenega zavarovanca. Ko je zakonodajalec predpisal objektivno odgovornost za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnostih, je imel v mislih le tiste stvari in tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo tako poostreno odgovornost. Za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Gradbeni oder glede na lastnosti same stvari ni nevarna stvar1, je pa nevarna aktivnost (dejavnost, delo) na odru na višini štirih metrov. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Ker v obravnavni zadevi gradbeni oder sam po sebi ni nevarna stvar, zavarovanec toženke ne more biti objektivno odgovoren, čeprav ga je postavil in je bil njegov lastnik. Prav tako ni podana njegova odgovornost iz nevarne dejavnosti (opravljanja fasaderskih del), saj zavarovanec toženke ni bil tisti, ki se je s to dejavnostjo ukvarjal. To je obratovalec, tisti, v čigar interesu se je določena nevarna dejavnosti opravljala.2 V obravnavani zadevi je bil v trenutku nesreče to lahko kvečjemu investitor B., ki je angažiral tako tožnika kot tudi podjetje za opravo fasaderskih del. Toženka ima tako prav, da okoliščine primera v obravnavanem primeru ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o (neposlovni) objektivni odškodninski odgovornosti.

7. Takrat, ko določena stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari (ki je nedvomno tu zavarovanec toženke, saj je v dogovoru z lastnikom oder postavil in je njegov lastnik, in tako odgovarja za njegovo postavitev v skladu z zahtevanimi pravili), je treba uporabiti pravila o krivdni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravnorelevatni vzrok za nastanek tožnikove škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ki bi moral poskrbeti za varno postavitev odra, pa je to opustil. Zavarovanec toženke je neposredni povzročitelj škode, od katerega ima tožnik kot oškodovanec pravico uveljavljati povrnitev škode zaradi opustitve dolžnega ravnanja, ob tem da se je zavedal, da bodo oder uporabljale tudi druge osebe, ki jih je (bo) angažiral investitor.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da zavarovanec toženke ni zagotovil brezhibnega, ustreznega in varnega odra, na katerem je delal oziroma hodil tožnik. Ugotovljeno je, da je opustil pravila o postavitvi gradbenega odra v luči Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Oder ni imel nameščene ograje3, deske niso bile pritrjene na kovinske okrogle cevi, bile so le položene na cevi, včasih le ena, včasih dve, in ne v zadostnem številu. Oder ni bil trden in stabilen. Sodišču prve stopnje v zvezi s stanjem odra na dan škodnega dogodka ni bilo treba zaslišati zavarovanca toženke, saj pritožnica ni zanikala, da stanje odra ni bilo takšno, kot izhaja iz številnih fotografij v spis (priloga A19-36)4. Pritožnica tudi ne pojasni, kaj bi lahko njen zavarovanec o stanju odra povedal drugače, kot v postopku pred Policijo (priloga B11), kjer se je le skliceval na izjavo o skladnosti postavljenega odra (priloga B12) in kontrolni list odra (priloga B13), ki ju je toženka v tej pravdi tudi predložila in ju je sodišče prve stopnje, skupaj s poročilom PP tudi ustrezno dokazno ovrednotilo. Ti dokazi trditev toženke o brezhibnosti odra ne potrjujejo, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, izjava o skladnosti potrjuje le, da sestavni deli odra ustrezajo predpisom. Glede zapisa o pregledu odra, ki naj bi bil opravljen 10. 10. 2017, pa je pravilno odgovorilo, da trditev o tem, da bi bil teden dni pred nesrečo ogled opravljen, ni bilo. Sicer pa gre za izjavo, ki je enostransko sestavljena in kot taka ne more imeti odločilne teže. Glede na to, da je v poročilu PP (priloga B7) izrecno zapisano, da je bil gradbeni oder že odstranjen, so bile trditve toženke, da nepravilnosti v policijskem postopku niso bile ugotovljene, utemeljeno zavrnjene. Priči C. in D. C., ki sta na odru izvajala fasaderska dela, o postavitvi odra v skladu s pravili stroke oziroma njegovi brezhibnosti kot se zahteva v okviru Uredbe, nista nič konkretnega izpovedala (list. št. 80 in 49). Da nista opazila posebnosti odra, ne omaja zaključkov sodišča prve stopnje o neustreznosti odra, še posebej zato, ker sta potrdila, da je bil oder tak, kot ga prikazujejo prej omenjene fotografije. Tudi izpovedba priče B. B. ni omajala prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov glede stanja odra. Predvsem fotografije v spisu potrjujejo v izpodbijani sodbi ugotovljeno neustrezno stanje odra oziroma stanja v nasprotju z določbami Uredbe (priloga I, točka 6, 10), ki določa, da morajo biti delovni podi odra trdni in stabilni ter deske zavarovane pred premikom, gradbeni odri pa zavarovani oziroma imeti zaščito. Sodišče prve stopnje glede na stanje odra, ki je razvidno iz fotografij za zaključek o neustreznosti odra upoštevajoč določbe Uredbe ni bilo dolžno postaviti izvedenca gradbene stroke in izvedenca za varstvo pri delu. Nenazadnje je šlo za tožnikova dokazna predloga, toženka pa se na neizveden dokaz nasprotne stranke ne more sklicevati. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva toženke opozoriti, naj predlaga postavitev izvedenca, saj bi to lahko storila že med postopkom, najkasneje pa ob zaključku glavne obravnave, ko je bilo jasno, da sodišče tega tožnikovega dokaza ne bo izvedlo.

9. Po povedanem je bil gradbeni oder z vidika varnostnih predpisov neustrezen oziroma nezavarovan, zaradi česar je tožnik z njega padel, ko je stopil na nepritrjeno desko na drugem nivoju in jo je skupaj s tožnikom spodneslo. Zavarovanec toženke ni zagotovil varnega odra, pritrditev in zadostno število pritrjenih desk ter varovalna ograja bi lahko preprečili padec z višine. Vzrok za nastalo škodo je v opustitvah zavarovanca toženke, ki se ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na to, da je oder prepustil investitorju, saj ni bilo konkretiziranih trditev, da bi se prenesla dolžnost vzdrževanja in nadzora stvari. Okoliščina, da se je s tožnikom za pomoč pri fasaderskih deli dogovoril investitor, ne predstavlja pretrganja vzročne zveze med prvotnim vzrokom in posledico.

10. Utemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka (171. člen OZ). Toženka je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da naj tožnik ne bi bil strokovno usposobljen za delo na višini, da ni razpolagal z varnostno opremo (čelado, varnostim pasom) in da zdravstveno ter zato fizično (zaradi uživanja alkohola) ni bil sposoben opravljati dela. Tožnik je potrdil, da ni bil usposobljen iz varstva pri delu in ni imel zagotovljenih varovalnih sredstev, zato jih tudi ni uporabil. Nasprotoval pa je trditvam v zvezi z očitkom glede alkoholiziranosti in vplivu ciroze jeter na fizično zmožnost oprave dela. Vsaka oseba mora tudi sama poskrbeti za svojo varnost pri opravljanju dela, posebej na višini. Neuporaba čelade pri delu na višini v konkretnem primeru ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj tožnik ni utrpel poškodbe glave. Tudi očitek o fizični nesposobnosti za delo je bil v izpodbijani sodbi prepričljivo zavrnjen, saj v postopku ni bilo dokazano, da bi bil tožnik v času nesreče vinjen, ali da bi bolezen jeter vplivala na njegovo fizično zmožnost. Je pa tožnik priznal, da ni uporabil varnostnega pasu, kar bi si povprečno skrben človek za takšno delo moral pridobiti, zato mu je pripisati soprispevek k nastanku škodnih posledic, ki po oceni pritožbenega sodišča znaša 20 %.

11. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin v višini 17.000 EUR in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 14.000 EUR.5 Sodišče je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 33.000 EUR, kar je na dan izdaje izpodbijane sodbe znašalo 25 povprečnih neto plač6. 12. V skladu s 179. členom OZ prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišče zahteva, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejanji tako, da upošteva objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod, da na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, ki jih določa razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

13. Sodišče prve stopnje je obseg nepremoženjske škode ugotovilo ne le na podlagi izpovedi tožnika, temveč predvsem s pomočjo izvedenca medicinske stroke, travmatologa, dr. F. F. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče v povezavi z izvidom in mnenjem izvedenca, ki je objektiviziral obseg škode, kritično ocenilo verodostojnost tožnikovih trditev o njej. Res je na več mestih kratko povzelo izpoved tožnika, a jo je v nadaljevanju ob ugotovitvah izvedenskega mnenja v določenih delih ocenilo za neprepričljivo, v določenih pa za prepričljivo. Zato je pritožbenega trditev, da je sodišče sledilo (le) trditvam oziroma izpovedi tožnika, neutemeljena.

14. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik v nesreči utrpel zlom IV. do IX. rebra na desni strani, zlom X. do XII. rebra na levi strani, izliv krvi v levo prsno votlino, stisnjenje dela levih pljuč, travmatsko raztrganje prsne prepone, zlom I. do IV. stranskega nastavka ledvene hrbtenice levo, šok krvavitve, udarnino z izlivom v mehka tkiva v predelu desnega stegna, posledično še pljučnico in splošno okužbo organizma z okužbenim šokom. Utrpel je kompleksno poškodbo prsnega koša, to je serijski zlom reber obojestransko, ki jo je izvedenec uvrstil v težak primer (4. stopnja po Fischerju). Udarnino z izlivom v mehka tkiva je uvrstil kot lahek primer (2. skupina po Fischerju), zlom stranskih odrastkov ledvene hrbtenice pa v srednje težke primere (3. skupina po Fischerju). Sodišče prve stopnje je v 32. in 33. točki na podlagi izvedenskega mnenje ugotovilo trajanje in intenzivnost bolečin med zdravljenjem, kot tudi po zdravljenju in še sedaj ter v prihodnje, saj izboljšanja ni pričakovati, ter številne nevšečnosti med zdravljenjem. Toženka teh dejanskih ugotovitev konkretno ne izpodbija, meni pa da je odškodnina previsoko odmerjena, kar pa pritožbeno sodišče, upoštevaje vse okoliščine zdravljenja, tudi tožnikove starosti ob škodnem dogodku, zavrača, saj ugotavlja, da je v skladu z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Tožnik je namreč utrpel kompleksne zlome, bolnišnično zdravljenje je trajalo 51 dni, nato še zdraviliščno 14 dni, skupaj 65 dni, prejemal je številne terapije, opravljenih je bilo več preiskav, slikanj in posegov v telo (punkcije, rekonstrukcija), utrpel je splošno zastrupitev oz. septični šok, kar je terjalo dodatno zdravljenje, prejemal je številna zdravju škodljiva zdravila. Prisojena odškodnina je tudi v okvirih, ki jih sodna praksa prisoja v podobnih primerih.7

15. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je ustrezna in pravična, v skladu z obema načeloma pogojenosti odškodnine. Zmanjšanje življenjske aktivnosti zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in ki bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, če ne bi bilo poškodbe in posledic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti že v času nezgode v primerjavi z leti njegove polne življenjske aktivnosti zmanjšane. Sodni izvedenec je potrdil, da so poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, pustile trajne posledice, ki se kažejo v hitrejši zadihanosti in s tem manjši sposobnosti za delo, kot tudi v občasnih bolečinah ob težjih delih in spremembah vremena. Po poškodbi je kvaliteta tožnikovega življenja osiromašena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik določenih opravil, ki jih je tudi glede na prejšnje zdravstveno stanje, ki ga je po mnenju izvedenca uspešno kompenziral, ne more več početi, zaradi česar duševno trpi. Pritožba sicer pravilno izpostavlja sodno prakso o vprašanju (ne)upoštevanja degenerativnih sprememb in predhodnih zdravstvenih stanj, vendar zmotno meni, da bi moralo biti izvedensko mnenje dopolnjeno oziroma bi moral biti postavljen ustrezen izvedenec, ki bi konkretno pojasnil, kakšen delež pri posamezni težavi odpade na utrpelo poškodbo in kakšen na tožnikovo predhodno stanje. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti izhajalo iz že zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnika, ki so logična posledica njegove starosti in v času škodnega dogodka (60 let) in zdravstvenega stanja. Pravilno je pri iskanju razlike v aktivnostih pred poškodbo in po njej že upoštevalo zmanjšane življenjske aktivnosti, in sicer da se je tožnik pred nesrečo le še ljubiteljsko ukvarjal z vinogradom, ovcami, ne pa tudi s kakšnimi športnimi aktivnostmi, da ni imel hudih telesnih naporov ali napornih delovnih obveznosti. Upoštevalo je način življenja šestdesetletnika, ki živi na vasi, in se je vneto in z veseljem ljubiteljsko ukvarjal z vinogradništvom, ovčerejo ter obdeloval njivo, kar terja določen trud. Sedaj teh aktivnosti izključno zaradi posledic poškodbe, ki so mu pustile občasne bolečine ob težjih delih ali spremembah vremena ter hitrejšo zadihanost, ne zmore več oziroma jih je opustil. Tudi splošna življenjska kondicija je zaradi posledic poškodb slabša kot pred poškodbo. Drži, da je imel tožnik že pred nezgodo kronično bolezen (zvišan krvni tlak), a je to po ugotovitvah izvedenca dobro kompenziral in obvladoval. Nedokazana je ostala tudi trditev toženke, da bi tožnik zaradi uživanja alkohola in dokazane jetrne ciroze imel težave, zaradi katerih se ne bi mogel več ljubiteljsko ukvarjati z aktivnostmi v okviru znižane življenjske kondicije. Glede na to, da je sodišče pri odmeri upoštevalo ob škodnem dogodku že znižane življenjske aktivnosti tožnika glede na njegov upad sposobnosti pri 60 letih, ni bilo potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka v smeri, kot meni pritožba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih okoliščinah prisodilo tožniku, tudi ob upoštevanju njegove starosti in stanja pred nezgodo, pravično odškodnino.8

16. Ob odmeri pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 33.000 EUR, upoštevaje tožnikov soprispevek k nastali škodi, je toženka dolžna plačati tožniku 26.400 EUR odškodnine. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo za 6.600,00 EUR (358. člen ZPP), v ostalem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Sprememba odločitev o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pravna podlaga odločitve o pravdnih stroških postopka je določba 154. člena ZPP, ki v drugem odstavku določa, da stranka ki deloma zmaga v pravdi ob upoštevanju okoliščin primera povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Po spremenjeni odločitvi je tožnik tako uspel v pravdi s 75 % (26.400 EUR od 35.000 EUR), toženka pa s 25 %. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da so tožniku nastali pravdni stroški v višini 5.262,45 EUR, česar pritožba konkretno ne izpodbija. Toženki so v postopku nastali pravdni stroški v višini 22,50 EUR (15 EUR materialnih stroškov in 7,5 EUR pričnine; l. št. 50). Glede na uspeh strank v pravdi je toženka dolžna povrniti tožniku 3.946,84 EUR stroškov, tožnik pa toženki 5,63 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu mora toženka povrniti tožniku 3.941,21 EUR. Temu ustrezno je tudi spremenjena stroškovna odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

18. Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji mora tožnik povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Pritožbeni uspeh toženke je 20 % (6.600 EUR od 33.000 EUR), njeni potrebni pritožbeni stroški pa znašajo 164,40 EUR (20 % od 15 EUR materialnih stroškov in 807 EUR sodne takse). Te ji mora tožnik povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispeval k odločitvi o pritožbi in zato niso bili potrebni (155. člen ZPP).

1 To so kemikalije, eksplozivi, orožje, … primerjaj D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem,1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 851. 2 Glej D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem,1. Knjiga, GV Založba, str. 857. 3 Tožnik je trdil tudi, da ni imela varovalne mreže, čemur toženka ni oporekala, to potrjujejo tudi fotografije stanja odra. 4 Naredil jih je tožnikov znanec G. G., ki je tudi zaslišan kot priča potrdil, da so pohodne deske vmes tudi manjkale, da niso bile pritrjene in da ni bilo varovalne ograje. 5 Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku še odškodnino iz naslova strahu v višini 2.000 EUR, ki pa je toženka konkretno ne izpodbija. Zavrnilo pa je zahtevek iz naslova skaženosti v višini 2.000 EUR. 6 Povprečna neto plača na zaposleno osebo v RS za oktober 2022 je znašala 1.317,60 EUR. 7 Glej primere: Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, VS RS II Ips 365/200II Ips 614/2008 idr., v katerih je šlo za zlom več reber, z daljšim zdravljenjem in zdravniškimi posegi, pri čemer velja za primerjavo izpostaviti, da se za občutno lažjo poškodbo - zvin (vratne/prsne/ledvene) hrbtenice prisoja do 19 plač (evid. št. VS001305, VS000872, VS000937). 8 Glej opombo 7.