Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 610/2013

ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.610.2013 Javne finance

javni razpis spodbujanje tujih neposrednih investicij načelo enakosti sestava ocenjevalne komisije način ocenjevanja vlog objektivnost ocenjevalne komisije kršitev pravil postopka
Upravno sodišče
10. junij 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi prijave na razpis obravnavala komisija kot celota. Iz predloga za dodelitev sredstev nesporno sledi, da sta bila ocenjevalca dva (od članov komisije) ter da je komisija zgolj povzela točkovanje obeh ocenjevalcev in na tej podlagi oblikovala predlog odločitve. To za strokovno oceno prijave na javni razpis ne zadošča, saj je po določbah razpisa kot Uredbe o finančnih spodbudah za tuje neposredne investicije komisija tista, ki ocenjuje. Komisija je dolžna rezultate ocenjevanja pregledati, o njih razpravljati in nato podati lastno oceno prijave. Še pred tem pa je za to, da je takšna ocena sploh možna, potrebno, da posamezni ocenjevalec poda mnenje k vsaki oceni, da ocenjevalca še pred predložitvijo ocen komisiji oceni uskladita ter da nato predstavita skupno stališče komisije, ki sprejme končno oceno. Šele na ta način je zagotovljeno objektivno in hkrati enako obravnavanje prijaviteljev. Enakosti med prijavitelji ni zadoščeno s tem, da se vse prijave ocenjujejo s strani samo dveh ocenjevalcev in s tem na enak način (nepravilno). Poleg enakosti je potrebna tudi zadostna stopnja objektivnosti na strani tistega, ki ocenjuje. Ta pa ne more biti dosežena, če je število ocenjevalcev manjše od tistega, ki je kot najmanjše določeno s sklepom direktorja Agencije oziroma z 18. členom zgoraj navedene Uredbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Javne agencije za podjetništvo in tuje investicije št. 361/2012 z dne 24. 10. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 462 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Javna agencija Republike Slovenije za podjetništvo in tuje investicije (v nadaljevanju JAPTI) je kot prvostopni organ v zadevi Javnega razpisa za spodbujanje tujih neposrednih investicij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Javni razpis) vlogo 2012/P-03534 z naslovom “A.“, ki jo je na Javni razpis za leto 2012 vložila tožeča stranka kot tuji investitor, z izpodbijanim sklepom zavrnila.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je na Javni razpis za leto 2012 prispelo 24 vlog ter da je ocenjevalna komisija vlogo tožeče stranke pregledala in ocenila v skladu z merili iz razpisa oziroma razpisne dokumentacije. Ugotovila je, da je vloga formalno popolna in da ne izpolnjuje vseh pogojev za dodelitev spodbude, ki so določeni z Javnim razpisom.

Vlogo sta ocenila dva člana ocenjevalne komisije. Vloga je dosegla povprečno oceno 56 točk in tako ni dosegla minimalnega praga 60 točk, ki je pogoj za dodelitev spodbude. Povprečno število doseženih točk po posameznih merilih je razvidno iz tabele. Ker je vloga v postopku ocenjevanja dosegla povprečno oceno 56 točk in s tem ni dosegla mejnega praga iz Javnega razpisa, je bilo odločeno tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo kot drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi pritrdi odločitvi prve stopnje in jo dopolni s tem, da v zvezi s spornim točkovanjem po merilu 6 (Raziskovalno-razvojni učinki investicijskega projekta) navede podlago in vsebinske razloge za dodeljene točke po posameznih podtočkah merila (6a, 6b in 6c). V zvezi s spornim točkovanjem po merilu 5 (Trajnostna naravnanost investicijskega projekta) pa ugotavlja, da bi morale biti z ozirom na kriterije iz razpisa in navedbe iz vloge tožeči stranki namesto 0 točk dodeljene 3 točke, da pa tožeča stranka kljub temu še ne doseže minimalnega števila točk, ki je določeno kot prag za dodelitev spodbude, in da je zato izpodbijana odločitev pravilna.

Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga njegovo odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja kršitve pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitve materialnega prava.

V zvezi s kršitvami pravil postopka navaja, da sta njeno vlogo ocenila zgolj dva izmed šestih članov ocenjevalne komisije, čeprav naj bi po določbah Javnega razpisa prijave ocenila ocenjevalna komisija. Že zato je po prepričanju tožeče stranke več kot očitno, da vlog ni ocenjevala komisija, kot to določa tudi Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna RS (v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik namreč določa, da komisijo sestavljajo predsednik in najmanj dva člana ter da komisija opravi strokovni pregled popolnih vlog in jih oceni (225. člen Pravilnika), navedeno pa potrjuje tudi določba drugega odstavka 218. člena Pravilnika, po kateri se v obsežnejših javnih razpisih lahko imenuje več komisij, ki so zadolžene za posamezna strokovna področja, ter določbe Uredbe o finančnih spodbudah za tuje neposredne investicije (v nadaljevanju Uredba). Ocenjevanje vloge tožeče stranke s strani dveh ocenjevalcev predstavlja ravnanje, ki ni skladno s Pravilnikom in ki hkrati onemogoča objektivnost ocenjevanja, saj dopušča prekomeren subjektivni vpliv posameznih ocenjevalcev na ocenjevanje in s tem na pravilnost in zakonitost postopka. Na ta način je bilo dopuščeno neenako obravnavanje prijaviteljev ter s tem poseženo v pravice tožeče stranke do enakega obravnavanja, ki ga zagotavljajo določbe 2., 14. in 22. člena Ustave. Neenakost obravnavanja vlog tožeča stranka utemeljuje z različnim načinom ocenjevanja v posameznih primerih vlog drugih (tujih) investitorjev, in sicer v okviru merila 5, 6b, 6c in merila 3 ter na ta način dokazuje, da je prvostopni organ z izvedbo postopka zgolj z dvema ocenjevalcema in ne s celotno komisijo neutemeljeno onemogočil ustrezno objektivnost postopka ocenjevanja, tožena stranka pa tega ni sanirala.

V tej zvezi navaja še, da so določbe Javnega razpisa, da bo vloge ocenila ocenjevalna komisija, povsem jasne, njihovo drugačno tolmačenje s strani tožene stranke pa zato predstavlja neupravičen poseg v zagotovljene pravice tožeče stranke, zlasti v pravico do pravne varnosti in v pravico do enakosti oziroma enakega obravnavanja (prijav na javni razpis). Ker je torej tožena stranka kršila pravila postopka za dodelitev sredstev in s tem neupravičeno in nezakonito posegla v ustavno varovana upravičenja tožeče stranke, je napadena odločba (pravilno: sklep) že iz tega razloga nepravilen in nezakonit in ga je treba odpraviti. Neobjektivnost podanih ocen ocenjevalcev potrjuje tudi dejstvo, da sta pri popolnoma vseh merilih podala enako število točk, tudi pri merilu 5, pri katerem je po stališču tožene stranke ocena 0 točk nepravilna. Zelo podobne so tudi njune utemeljitve posameznih ocen, ki sta jih dala v komentarju k ocenam pri merilih 1, 2, 6/c, 8 in 9. Pri nekaterih merilih pa ocene sploh nista utemeljila in zato njunega ocenjevanja ni mogoče preizkusiti, tako kot ni mogoče zaradi pomanjkljive obrazložitve preizkusiti izpodbijanega sklepa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Tožena stranka se do te kršitve ni opredelila in je tudi ni na ustrezen način sanirala. Na ustrezen način pomeni po mnenju tožeče stranke tako, da je obrazloženo ocenjevanje po vseh merilih in ne le tistih, ki jih je izpodbijala s pritožbo. Ker tožena stranka tega ni storila, pravilnosti izpodbijane odločitve še vedno ni mogoče preizkusiti, s tem pa je dodatno izkazana utemeljenost (pri)tožbe.

V zvezi z nepravilno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in posledičnimi kršitvami materialnega prava tožeča stranka posebej izpostavlja nepravilnost ocenjevanja po merilih 6a, 6b, in 6c.

V zvezi z merilom 6a (Delež visoke tehnologije v končnem izdelku/storitvi investicijskega projekta po SITC in NACE klasifikaciji) navaja, da je v vlogi kot svojo registrirano dejavnost opredelila cestni tovorni promet, skladiščenje in pretovarjanje izključno zato, ker Standardna klasifikacija dejavnosti (v nadaljevanju SKD) ne vsebuje dejavnosti logistično-distribucijskih centrov, kar je zagotovo širše od navedenih dejavnosti. Predvsem pa vsebuje tudi delež visoke tehnologije v končnem izdelku/storitvi, ki je bistveno višji od deleža takšne tehnologije pri navedenih dejavnostih. Res je sicer, da je morala komisija pri merilu 6 izhajati iz SITC in NACE klasifikacije, vendar pa se ocenjevalca kljub temu ne bi smela zadovoljiti s pavšalno navedbo, da navedene dejavnosti skladiščenja, transporta in pretovarjanja po NACE klasifikaciji sodijo med storitve z nižjo vrednostjo znanja, kot izhaja iz ocene enega od ocenjevalcev, temveč bi morala upoštevati, da pri tožeči stranki dejansko ne gre zgolj za te dejavnosti, temveč za bistveno širšo paleto dejavnosti, ki vključujejo delež visoke tehnologije ter vlogo nato oceniti skladno s tako ugotovitvijo in ji podeliti vsaj 10 točk. Ker komisija tega ni storila, je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, kar tudi utemeljuje zahteve iz tožbe.

V zvezi z merilom 6b (Sodelovanje slovenskih znanstveno raziskovalnih institucij pri investicijskem projektu) je tožeča stranka že v pritožbi pojasnila, da je v vlogi izrecno navedla, da v prihodnosti načrtuje intenzivno sodelovanje z znanstveno raziskovalnimi organizacijami v Sloveniji na področjih informatike, živilske tehnologije, prometnih ved in hladilnih tehnologij, in sicer (v skladu s pojasnili, ki jih je dal JAPTI) v obdobju rednega poslovanja po zaključeni investiciji. Zato se ne strinja z oceno enega od ocenjevalcev, da iz vloge ni razvidno, da bi projekt vključeval sodelovanje slovenske znanstveno raziskovalne sheme, medtem ko drugi ocenjevalec komentarja pri oceni sploh ni podal. Prav tako se ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi morala konkretno navesti, s katerimi institucijami namerava sodelovati, saj to pomeni neutemeljeno zaostrovanje razpisnih meril, ki takšne zahteve ne vsebujejo. Poleg tega v času razpisa še ni mogoče razpolagati s takšnim podatkom, saj ni jasno, ali bodo v času po zaključeni investiciji takšne institucije sploh še obstajale, oziroma ali bodo še vedno registrirane pri ARRS. Zato bi morala komisija glede na vlogo tožeče stranke pri tem merilu podeliti vsaj 3 točke ali pa celo 6 točk in ne 0 točk ter posledično ugotoviti, da je projekt upravičen do sofinanciranja.

Prav tako ni bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno pri merilu 6c (Obstoječe sodelovanje tujega investitorja z znanstveno raziskovalnimi institucijami). Tožeča stranka je na strani 32 vloge pojasnila, da na Hrvaškem intenzivno in kontinuirano sodeluje s hrvaškim Zavodom B. tako na področju proizvodnih procesov, spremljanja kakovosti izdelkov, vpliva tehnologij na prehranske proizvode in podobno ter priložila prilogo, iz katere izhaja, da je v letu 2009 z Zavodom C. sklenila dolgoročno pogodbo o sodelovanju za nedoločen čas. Ni torej pravilna ugotovitev obeh ocenjevalcev, da naj bi tuji investitor podpisal namero o sodelovanju s hrvaškim Zavodom B., kar je potrdila tudi tožena stranka, prav tako pa tudi ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da naj bi bile storitve, ki jih izvaja Zavod, zgolj zdravstveni pregledi za izdajo sanitarnih knjižic in tečaji higienskega minimuma, kar sodi izven razvojne funkcije podjetja. Zato bi morala komisija, glede na vsebino sodelovanja, tožeči stranki podeliti vseh možnih 6 točk ter tudi na tej podlagi ugotoviti upravičenost tožeče stranke do sofinanciranja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe.

V zvezi z očitanimi kršitvami pravil postopka oziroma načinom ocenjevanja meni, da postopek ni bil voden v nasprotju s Pravilnikom niti v nasprotju z Uredbo oziroma z Javnim razpisom. Direktor agencije je imenoval komisijo, ki so jo skladno s Pravilnikom in Uredbo sestavljali predsednik in pet članov. Postopek je bil voden skladno s prvim odstavkom 225. člena Pravilnika, prvim odstavkom 18. člena Uredbe ter z 9. in 15. točko I. poglavja ter uvodnimi določbami III. poglavja Javnega razpisa. Navedene podlage ne določajo notranjega postopka ocenjevanja. Javni razpis v III. poglavju določa le, da prijave ocenijo člani ocenjevalne komisije, ni pa določeno, koliko članov komisije oceni prijavo. Uredba in Pravilnik določata le način podaje predloga za dodelitev spodbud, ki je podlaga za odločitev s strani predstojnika Agencije, ki v zadevi dejansko odloči. Pravilnik določa, da komisija pripravi predlog prejemnikov sredstev, Uredba pa, da se odločitev o predlogu za dodelitev spodbud sprejema z večino glasov. Tak predlog je bil v konkretnem primeru podan s strani vseh članov ocenjevalne komisije, kar so ti potrdili s svojim podpisom. Iz predloga so razvidne tudi ocene posameznega ocenjevalca ter povprečno število točk, kar pomeni, da so vsi člani komisije sprejeli končno oceno tožeče stranke ter podali predlog, da se spodbuda tožeči stranki zaradi nezadostnega števila točk ne dodeli. Iz sklepa o začetku postopka razpisa je razvidno, da imajo vsi člani ocenjevalne komisije ustrezno strokovno izobrazbo ter ustrezne izkušnje. Ne gre torej za eksperte z različnih področij, kot navaja tožeča stranka v tožbi. Ocenjevalna komisija pa je prav vse prijavitelje obravnavala na enak način, kar je razvidno iz ocenjevalnih listov in iz predlogov za dodelitev sredstev, ki se nahajajo v spisih. Način priprave ocene s strani dveh ocenjevalcev, ki jo nato obravnava in potrdi številčnejša komisija, je uveljavljena praksa pri razpisih tožene stranke. Zato meni, da niso bila kršena pravila postopka in da zaradi načina ocenjevanja ni prišlo do nezakonitega posega v ustavno varovane pravice tožeče stranke, tudi ne do kršitve načela enake obravnave, saj je je opisani postopek ocenjevanja tožena stranka oziroma komisija uporabila pri vseh ocenjenih vlogah.

Ocene so bile dane na podlagi presoje posameznega ocenjevalca, v katero tožena stranka ne more posegati. Komentarji pa v večini niso identični, so le podobni, kar je glede na to, da se ocenjuje ista vloga, razumljivo. V zvezi z očitkom, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, pa tožena stranka pojasnjuje, da so bile v izpodbijanem sklepu navedene ocene po posameznih merilih, ki jih je bilo mogoče preizkusiti z vpogledom v ocenjevalne liste ocenjevalcev. Na ta način je tožena stranka lahko sama presodila, ali je bila ocena skladna s postavljenimi merili, v zvezi s katerimi je tožeča stranka vložila tožbo.

V zvezi z navedbami tožeče stranke glede meril 6a, 6b in 6c se tožena stranka sklicuje na razloge odločbe o pritožbi ter podaja nekatera dodatna pojasnila. V zvezi z ocenami drugih prijaviteljev, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi, pa podaja obširno obrazložitev JAPTI kot organa, ki je vodil zadevne postopke. Glede merila 3 tožena stranka navaja, da se o zatrjevanih nepravilnostih v tej zvezi ne opredeli in da v tej zvezi tudi ni zahtevala pojasnil s strani JAPTI, ker navedeno merilo ni (bilo) predmet pritožbe in tožbe.

Navedbe tožeče stranke o tem, da ji je bil vpogled v spise omogočen šele po oddaji pritožbe, tožena stranka oceni kot zavajajoče ter navaja, da je tožeča stranka zahtevo za vpogled v ostalo dokumentacijo vložila šele po prejemu odločbe druge stopnje ter da bi ji bilo, če bi zahtevo dala pred tem, brez težav ugodeno. Kot nepravilno pa oceni tudi višino sredstev (347.000,00 EUR), ki bi po navedbah v tožbi morala biti dodeljena tožeči stranki na podlagi razpisa.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka zavrača ugovor pasivne legitimacije ter dodatno pojasni svoj tožbeni predlog in podaja dodatne (podredne) tožbene zahtevke. V ostalem vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Še vedno je prepričana, da ocenjevanje vlog s strani zgolj dveh ocenjevalcev – članov komisije ni skladno s Pravilnikom in da onemogoča objektivnost ocenjevanja. Ugovarja tudi strokovnosti ter neodvisnosti in nepristranskosti ocenjevalcev, ki jo zatrjuje tožena stranka v odgovoru na tožbo ter meni, da je njihova strokovnost vprašljiva ter da je bil postopek voden nepopolno in samovoljno. V zvezi s spornimi ocenami po posameznih merilih pa poudari, da razpisna dokumentacija ni opredeljevala, da je potrebno poleg registrirane dejavnosti po SKD navesti še kaj drugega ter da zato ni mogoče zahtevati, da bi tožeča stranka morala že v vlogi navesti razloge, zaradi katerih bi moral biti projekt uvrščen v višjo kategorijo od tiste, ki ji pripada glede na registrirano dejavnost. Prav tako iz razpisne dokumentacije ne izhaja zahteva po dokazilih, ki bi podpirala namere tožeče stranke o sodelovanju s slovenskimi znanstveno raziskovalnimi inštitucijami in bi torej morala JAPTI v primeru dvoma ali nejasnosti tožečo stranko vsaj pozvati k predložitvi dodatnih dokazil ter predpisati njihovo obličnost. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja pri odgovoru na tožbo in svojih dosedanji navedbah. Glede očitanih kršitev postopka ocenjevanja ponovno poudarja, da gre pri javnem razpisu za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi prijavitelji obravnavani enako. To je bilo v konkretnem primeru zagotovljeno. Uspeh na razpisu pa je bil odvisen od več dejavnikov, zlasti od vrednotenja vloge glede na vnaprej določene kriterije. Vrednotenje je bilo v pristojnosti strokovne komisije, ki je ovrednotila vloge vseh prijaviteljev po vnaprej predpisanih kriterijih in ki je bila za ta namen imenovana s sklepom direktorja JAPTI. Naloga tožene stranke pa je bila, da presodi, ali je ocenjevalna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in ali je vlogo obravnavala po predpisanem postopku in skladno s predpisanimi merili, kar je tožena stranka v pritožbenem postopku tudi storila. Predlog oziroma ocena je bila podana s strani vseh članov ocenjevalne komisije. Kako so posamezni ocenjevalci prišli do svojih individualnih stališč, namenjenih za oblikovanje skupne ocene, pa za zagotovitev transparentnosti postopka ni bistveno. Bistveno je, da so bile vse vloge obravnavane na enak način in skladno s postopkom Javnega razpisa.

Na naroku za glavno obravnavo in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih.

Sodišče je na naroku v dokazne namene vpogledalo listine, ki so v upravnih in sodnem spisu ter kot pričo zaslišalo člana ocenjevalne komisije D.D. Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru gre za odločanje o vlogi tožeče stranke na Javni razpis za spodbujanje tujih neposrednih investicij, ki temelji na določbah Zakona o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizaciji podjetij (ZSTNIIP) oziroma na (po zakonskem pooblastilu iz 7. člena ZSTNIIP izdani) Uredbi o finančnih spodbudah za tuje neposredne investicije (v nadaljevanju Uredba), po kateri se spodbude lahko dodelijo med drugim tudi za „investicije v storitveno dejavnost, katere storitve se mednarodno tržijo“. Kot storitvena dejavnost, ki se mednarodno trži, je po določbah 5. poglavja Javnega razpisa med drugim opredeljena tudi logistično-distribucijska dejavnost in s tem dejavnost, na katero se nanaša prijavljeni investicijski projekt tožeče stranke (A.).

Vsebina prijavljenega projekta z ozirom na namen razpisa ni sporna. Sporno tudi ni vprašanje popolnosti vložene prijave. Sporna je ocena prijave, in sicer tako glede načina ocenjevanja in s tem glede pravilnosti vodenja postopka, kot tudi v vsebinskem pogledu, to je glede pravilnosti točkovanja vloge po posameznih merilih iz razpisa (6 a, b in c).

V zvezi s postopkom ocenjevanja prijav iz Javnega razpisa sledi, da bo vse formalno popolne prijave, ki bodo izpolnjevale vse zahtevane pogoje in bodo v skladu z namenom razpisa, ocenila ocenjevalna komisija (9. točka I. poglavja razpisa), oziroma da bodo vse formalno popolne prijave, ki bodo izpolnjevale pogoje za dodelitev spodbude in bodo skladne z namenom razpisa, ocenili člani ocenjevalne komisije v skladu z ocenjevalnimi merili, ki so navedeni v nadaljevanju (III. poglavje razpisa). V 15. točki I. poglavja pa je navedeno še, da bodo investitorji o (ne)dodelitvi spodbude obveščeni s sklepom na podlagi ocene ocenjevalne komisije. Navedene določbe Javnega razpisa so v skladu z Uredbo, ki (po zakonskem pooblastilu) v 18. členu določa, da se za strokovno oceno investicije in za oblikovanje predloga za dodelitev spodbude imenuje ocenjevalna komisija, ki ima predsednika in najmanj štiri člane, oziroma ki v 19. členu določa, da pri odločanju in oblikovanju predloga za dodelitev spodbud komisija upošteva poleg določb te uredbe tudi pogoje javnega razpisa. Po Javnem razpisu in po Uredbi je torej ocenjevalna komisija tista, ki je pristojna za strokovno oceno prijavljenih investicij. Izrecno pa je določeno tudi najmanjše število članov, ki jih mora imeti komisija, ki ocenjuje. Zato sodišče ne more slediti razlagi tožene stranke, ki jo vsebuje odgovor na tožbo, in po kateri predpisi ne določajo, koliko članov komisije oceni prijavo, oziroma da je dovolj, da prijave ocenijo le nekateri člani ocenjevalne komisije.

V konkretnem primeru je imela ocenjevalna komisija predsednika in pet članov ter je kot takšna nesporno ustrezala citiranim predpisom. Spora tudi ni o tem, da je predlog direktorju JAPTI za dodelitev sredstev oblikovala oziroma podpisala ocenjevalna komisija kot celota, oziroma vsi njeni člani. Pri tem pa iz upravnih spisov, tudi tistih po dopolnitvi, ni razvidno, da bi prijave na razpis obravnavala komisija kot celota, kot trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Iz listin, ki so v spisih, konkretno iz predloga za dodelitev sredstev, nasprotno sledi, da sta bila ocenjevalca dva (od članov komisije) ter da je komisija zgolj povzela točkovanje obeh ocenjevalcev in na tej podlagi oblikovala predlog odločitve. Enako je izpovedala zaslišana priča. To pa po presoji sodišča, enako kot meni tožeča stranka, za strokovno oceno prijave na Javni razpis ne zadošča, saj je tako po določbah razpisa kot Uredbe komisija tista, ki ocenjuje. Kar pomeni, da ni dovolj, da povzame ocene in to le dveh svojih članov, ki jima je zaupano točkovanje, temveč je dolžna (in to bi moralo biti iz spisov razvidno), da v takšnem primeru rezultate ocenjevanja pregleda, o njih razpravlja in nato poda lastno oceno prijave. Še pred tem pa je po presoji sodišča za to, da je takšna ocena sploh možna, potrebno, da posamezni ocenjevalec poda mnenje k vsaki oceni, da ocenjevalca še pred predložitvijo ocen komisiji oceni uskladita ter da nato predstavita skupno stališče komisiji, ki sprejme končno oceno. Šele na ta način je namreč po presoji sodišča zagotovljeno objektivno in hkrati enako obravnavanje prijaviteljev, kar oboje predstavlja osnovni zahtevi pri odločanju v postopkih javnega razpisa, kot to pravilno poudarja tožeča stranka v svojih vlogah. Enakosti med prijavitelji namreč ni zadoščeno s tem, da se vse prijave ocenjujejo s strani samo dveh ocenjevalcev in s tem na enak način (nepravilno). Poleg enakosti je potrebna tudi zadostna stopnja objektivnosti na strani tistega, ki ocenjuje. Ta pa ne more biti dosežena, če je število ocenjevalcev manjše od tistega, ki je kot najmanjše določeno s sklepom direktorja Agencije oziroma z 18. členom Uredbe.

Kot tožena stranka sama pove, je uspeh na Javnem razpisu odvisen zlasti od vrednotenja vloge in s tem od ocenjevanja. Sodišče je zato štelo opisano nepravilnost pri ocenjevanju in s tem pri vodenju postopka za bistveno in s tem za razlog, ki narekuje odpravo izpodbijanega sklepa. In ker je moralo izpodbijani sklep odpraviti že iz tega razloga ter zadevo vrniti v ponovno odločanje pristojnemu organu, se v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo. V zvezi s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na točkovanje po spornih merilih, zlasti po merilu 6a in 6b, sodišče le pripominja, da je po določbah 8. točke I. poglavja razpisa vse do izbora prijaviteljev, in torej tudi še v postopku ocenjevanja, prijavitelja mogoče pozvati k pojasnilu informacij iz prijave ali k posredovanju dokazil, ki izkazujejo verodostojnost navedb v prijavi ter na ta način razjasniti morebitni dvom o ustreznosti točkovanja.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 60 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

O stroških postopka je odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia