Jedro

Ugovor naročnika, da je arhitekt naredil idejno rešitev v nasprotju z dogovorom in izdelal nekaj drugega, ni ugovor stvarne napake, marveč ugovor neizpolnitve.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišča druge stopnje v celoti, prve stopnje pa v obsodilnem delu razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane plačilni nalog istega sodišča, opr.št. Pl 12/98, z dne 2.4.1998 v veljavi za plačilo zneska 444.561 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1997 do plačila ter za plačilo mandatnih stroškov v višini 15.930 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1998 dalje. 2. točko plačilnega naloga, ki se nanaša na plačilo 13.749,50 SIT, je sodišče razveljavilo. Toženi stranki pa je nazadnje naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 772.490 SIT z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uvodoma uveljavlja vse tri revizijske razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Revidentka uvodoma navaja, "da pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim razlogom tožene stranke, da so razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ne sprejme izvedeniškega mnenja izvedenca M. R., nejasni in med seboj v nasprotju." Nato revizija povzema napadene razloge sodišča prve stopnje, zatem pa se sklicuje na opredelitev pojma idejna rešitev, kakor naj bi bil ta določen v Zakonu o graditvi objektov in v Splošnih pogojih za izvrševanje investicijskih storitev projektnih organizacij. "Idejna rešitev mora na zgoščen način opisno in grafično podati bistvene značilnosti za rešitev naloge, vključno z orientacijsko vrednostjo po določenih kazalcih (0312 UCIN). Skica mora pokazati bistvene dele oblikovnih in drugih karakterističnih rešitev. Lahko je izdelana prostoročno v enem primerku. Naročnik lahko svoje zahteve pismeno natančneje določi, pri tem pa ne sme razširjati zahtev." Revidentka nadaljuje, da je toženka svoje zahteve podala v obliki skice s podpisom "Z." in starih načrtov hiše, kar priznava tudi tožeča stranka. Idejna skica, ki jo je izdelal tožnik, ni bila v skladu z naročilom tožene stranke, saj je bil prizidek na južni strani hiše. Prvostopno sodišče je to dejstvo ugotovilo, vendar ga ni upoštevalo pri presoji utemeljenosti zahtevka. Po stališču revizije je na ta način napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je ves čas postopka poudarjala, da je bilo tožnikovo delo neuporabno in v nasprotju z naročilom tožene stranke ter je bila pogodba zato razdrta (619. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002, ZOR). "Prvostopenjsko sodišče pa je v sodbi ugotovilo, da sprejema izvedensko mnenje M. J., ki je moral oceniti ali so tožnikovi izdelki po pravilih stroke idejne rešitve in ali je vsebinska kvaliteta predlaganih tožnikovih idejnih rešitev s strokovnega arhitekturnega vidika ustrezna in primerna za potrebe prenove stanovanjske hiše ter če je cena primerna." Revizija v zvezi s tem predvsem poudarja, da je sodišče izvedencu prepustilo pravno razlago predpisov, pri čemer se samo ni prepričalo, če izvedenec kot arhitekt pravno pravilno tolmači zakonske predpise.

V nadaljevanju revizije tožena stranka napada tudi ocenitev vrednosti tožnikovega dela, kakor to izhaja iz izvedeniškega mnenja M. J. Pri tem predvsem napada razloge pritožbenega sodišča, ker je sprejelo kot pravno pravilen izračun Inženirske zbornice Slovenije z razlogom, da ga je treba upoštevati kot del izvedeniškega mnenja, ker ga je izvedenec potrdil in povzel v mnenje. Revidentka opozarja, da je izračun Inženirske zbornice naročil tožnik, ki je tudi član zbornice, pri čemer sodišče ni niti vedelo, kaj je tožnik zbornici predložil v ocenitev. Pritožbeno sodišče je ta izračun sprejelo brez pravne utemeljitve, navkljub nasprotovanju tožene stranke.

Dalje revidentka nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je "izračun tožeče stranke v pritožbi novota." To stališče naj bi ne držalo, saj je v pritožbi le opozorjeno, da izračun vrednosti investicije ni vedno enak. Revizija tako izpostavlja dejstvo, da je v lastnoročnem izračunu, ki ga je dne 12.5.1997 podal toženi stranki, navedel tožnik znesek 400.000 DEM. To vrednost pa je nato v izračunu, ki ga je tožnik vložil v mapo z načrti, za potrebe sodišča spremenil na 522.720 DEM. Revidentka sodiščema očita, da "o vsem tem ni podalo svojega mnenja." Po predpisih, ki so veljali v letu 1997, je imel arhitekt pravico zahtevati plačilo le od arhitekturnega dela, kar je manj kot zahteva. Tudi o tem sodišče ne pove ničesar. Ne sodišče prve stopnje ne pritožbeno sodišče se nista opredelila do trditve tožeče stranke, da idejne rešitve prve variante - prizidek na vzhodni strani hiše, niso bile v skladu s PUP-i (odmik od pločnika) in da za te rešitve ni mogoče dobiti gradbenega dovoljenja. Poleg tega pa je bila ta varianta v nasprotju s "pisnim naročilom skica Z. v mapi, ki jo je predložil tožnik." Pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbeno trditev, da na novo narejeni načrti niso enaki idejnim rešitvam tožeče stranke.

Tožena stranka je pritožbi priložila prosojnico, da bi bilo mogoče ugotoviti, če sta načrta enaka. Pritožbeno sodišče pa o tem ni reklo niti besede. Nevzdržna je tudi trditev izvedenca M. J., da projekt PKB S. vsebinsko vključuje tožnikovo idejo, ker naj bi bili prostori po namenu enako razporejeni. To ne drži in je v nasprotju s predloženimi listinami.

Revizija sodiščema nadalje očita, da se nista opredelili do toženkinega ugovora višini tožbenega zahtevka. Tožnik v računu AAS z dne 2.12.1997 zahteva znesek 444.561 SIT, kar mu je sodišče nekritično priznalo, čeprav je ta višina v nasprotju s tožnikovo izpovedbo in njegovimi navedbami. Tožnik je navedel, da je za svoje delo zahteval 5.000 DEM in ker mu je toženka plačala 1.000 DEM, ostane za plačilo 4.000 DEM. Tolarska protivrednost tega zneska pa je dne 2.12.1997 znašala 377.877 SIT in ne 444.561 SIT. Sodbi ne pojasnita, zakaj sta tožniku priznali več kot 4.000 DEM. Ta znesek izhaja iz tožnikovih navedb, vendar pa tožnik ni opredelil zakaj zahteva višji znesek in je zato tožba nesklepčna. Tožniku tudi ne pripadajo obresti za čas in v višini, kot jih zahteva, zlasti pa ne obresti, ki presegajo 4.000 DEM.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija je utemeljena.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je glede na trditveno podlago tožeče stranke ter ugotovitve nižjih sodišč pogodba, s katero se je tožnik zavezal izdelati idejno rešitev prenove stanovanjske hiše toženke na M., tožena stranka pa je zavezana, da za opravljeno delo tožniku plača. Sodišče prve stopnje je toženkino obveznost plačila oprlo na splošno načelo obligacijskega prava o dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002 ; ZOR), sodišče druge stopnje pa je še dodalo, da je pravno razmerje med strankama mandatno in ga je treba presojati v skladu z določbami XII. poglavja ZOR (določbe, ki urejajo podjemno pogodbo).

Tako opredeljena pravna podlaga razmerja med pravdnima strankama je pomanjkljiva in zato materialnopravno napačna (341.člen ZPP). Tip pogodbe je opredeljen z izpolnitvenim ravnanjem, ki je za pogodbo tipično. V obravnavani zadevi je to izdelava idejne rešitve prenove stanovanjske hiše. Toženec se je torej zavezal opraviti arhitekturno delo, kar je v skladu z 9. točko drugega odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št.21/1995 do 43/2004; ZASP) avtorsko delo, toženec pa je avtor (10. člen ZASP). Dogovor v obravnavani zadevi zato ustreza pojmu pogodbe o naročilu avtorskega dela. S pravnega vidika predstavljajo ta naročila skupek pravil avtorskega in obligacijskega prava (op1). Posebnosti tega materialnopravnega razmerja zarisujejo določbe 99. člena ZASP, sicer pa se za avtorsko pogodbo o naročilu dela, uporabljajo določbe o podjemniški pogodbi, če ni z ZASP drugače določeno (četrti odstavek 99. člena ZASP). Na tem mestu naj revizijsko sodišče opozori tudi na napačno pravno kvalifikacijo pogodbenega razmerja, ki jo je podalo sodišče druge stopnje, ko je zapisalo, da sta stranki v madatnem razmerju. Na ta način je pritožbeno sodišče obligacijo tožeče stranke smiselno opredelilo kot obligacijo prizadevanja, kar je napačno, saj ima podjemnikova storitvena obveznost značilnosti obligacije rezultata (op2). Osrednji del materialnopravne podlage pa predstavljajo konkretna pogodbena pravila med pravdnima strankama, ki so le zamejena s prisilnimi oziroma dopolnjena z dispozitivnimi zakonskimi pravili.

Tako navedena pravila materialnega prava določajo tudi krog pravno relevantnih dejstev. Osrednji ugovor tožene stranke, s katerim je zavračala svojo dolžnost plačati tožniku avtorski honorar, je bil, da se tožnik ni držal njenih naročil (gre za pisno naročilo podpisano z imenom "Z.", ki jo je v spis vložil sam tožnik), dalje, da so idejne rešitve v nasprotju s PUP-i ter da zanje ni mogoče dobiti gradbenega dovoljenja. Pri tem ugovoru toženka vztraja tudi v reviziji ter vnovič ponavlja, da se sodišči do teh ugovorov nista opredelili. Tako postavljen ugovor predstavlja ugovor neizpolnitve, saj toženka trdi, da tožnik ni ustvaril dela, za katerega sta bila dogovorjena, marveč nekaj povsem drugega. Avtor je pri pogodbi o naročilu avtorskega dela vezan na naročnikova navodila. Edina omejitev je ta, da naročnik ne sme posegati v svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (drugi odstavek 99. člena ZASP).

Sodišče druge stopnje je v pritožbi ponovljen ugovor tožene stranke, da tožnik svojega dela ni dokončal, saj njegovo delo ne ustreza naročilu ter da je zato toženka od pogodbe odstopila, zavrnilo, češ da je irelevanten. Takšno stališče je utemeljilo z razlogom, da bi tožena stranka pogodbo lahko razdrla, če bi bile podane "okoliščine iz oddelka Odgovornost za napake pri pogodbi o delu". Teh pa naj bi toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ne zatrjevala. Takšna materialnopravna razlaga toženkinega ugovora je napačna. Toženka namreč ne trdi, da ima tožnikovo delo stvarne napake, marveč trdi to, da tožnik ni opravil tistega dela, za katerega sta se dogovorila.

Takšen ugovor pa ni ugovor, da ima delo stvarne napake, marveč je to ugovor neizpolnitve. Pravna posledica takšnega ugovora bi bila ob njegovi utemeljenosti najmanj neutemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo avtorskega honorarja (623. člen ZOR), če bi bili izpolnjeni pogoji iz 608. ali 609. člena ZOR pa tudi razveza pogodbe. Izrecnega pravila, da podjemnik pridobi pravico do plačila za opravljen posel šele, ko opravi izročitev, sicer ni. Izhaja pa takšno pravilo tako iz osrednje značilnosti podjemnikove storitvene obveznosti, ki je obligacija rezultata, kakor tudi iz tistih določb, ki urejajo posamezne položaje v zvezi s podjemnikovo pravico do plačila za opravljeni posel. Takšno je v prvi vrsti pravilo iz 623. člena ZOR, ki v 3. odstavku določa, da naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno (op3). Pritožbeni ugovor tožene stranke je torej pravno relevanten ter bi ga moralo sodišče stopnje vsebinsko obravnavati.

Revizija pa podoben očitek naslavlja tudi sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje namreč ni natančneje ugotavljalo vsebine dogovora med pravdnima strankama. Dileme, ali je bilo opravljeno delo tisto, ki je bilo tožniku kot avtorju s pogodbo naročeno, ni razrešilo. Sodba sodišča prve stopnje se tega vprašanje sicer dotika na 12. strani, vendar se glede na trditveno podlago tožene stranke ter predložene dokaze do nje ne opredeli zadosti. Najmanj kar je, se sploh ne opredeli do trditve, da je bilo naročilo izraženo pisno, na listini podpisani z imenom "Z.", ki jo je v spis vložil sam tožnik ter da opravljeno delo ni skladno s tem naročilom. Sodišče prve stopnje se je osredotočilo predvsem na to, ali opravljeno delo ustreza merilom strokovnosti ter ali predstavlja vtoževani znesek primeren avtorski honorar.

Prvo vprašanje, ki pa bi ga bilo treba pred tem rešiti, je, kaj bi bil v skladu s pogodbo dolžan toženec opraviti ter ali je to tudi opravil. Šele od tega je odvisno, ali je sploh upravičen do pogodbene protidajatve. Sodišči pa bi morali tudi višino avtorskega honorarja ugotavljati v skladu z materialnopravnimi določili. Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom (prvi odstavek 623. člen ZOR). V tem delu sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nezadostno obrazloženi. Sodišče prve stopnje je namreč vprašanje primernosti avtorskega honorarja v celoti prepustilo izvedencu, ne da bi za višino plačila navedlo ustrezna materialnopravna merila (pogodbena volja, okoliščine, potreba po uporabi morebitne tarife itd.) ter svojo odločitev materialnopravno obrazložilo.

Če bi se v ponovljenem postopku izkazalo, da pogodba ne nudi pravne podlage za naložitev plačila, pa bosta morali sodišči ugotavljati, ali ni tožnik glede na predloženo trditveno in dokazno gradivo do plačila upravičen na morebitni drugi pravni podlagi (zaradi morebitne dejanske uporabe avtorskega dela). Tožnik je namreč zatrjeval, da je toženka njegovo idejno rešitev kasneje vseeno uporabila, saj naj bi se ta odražala v dejanski izvedbi prenove s strani podjetja PKB S. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo ter v celoti razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, sodbo sodišča prve stopnje pa v obsodilnem delu ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Op.1: Trampuž in ostali: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV 1997, str. 225. Op.2: N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV 2004, str. 618, 619. Op.3: Več N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV 2004, str. 827, 828.