Jedro

Ob dejstvu, da predmetna pogodba ni razdrta je treba uporabiti pravilo o sočasni izpolnitvi po 122. členu ZOR. V drugem odstavku citiranega določila je določeno, da sodišče v primeru, ko ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, sodišče prvi stranki naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. Prvo sodišče je ob tem, ko je sicer pravilno štelo, da so nasprotni tožbeni zahtevki zastarali, spregledalo, da je ne glede na kasnejšo izjavo tožeče stranke na glavni obravnavi dne 7.10.1993, da v zvezi z dolgovanim plačilom ne vlaga nasprotne tožbe, še vedno glede zahtevanega plačila valutne razlike bil podan ugovor sočasne izpolnitve. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo obveznost overitve pogodbe ob sočasni obveznosti tožnice, da tudi sama poravna še dolgovano kupnino v nespornem znesku 1.293,69 EUR kot znaša preračun dolgovanih 2529,64 DEM na dan uveljavitve EUR (1.1.2002).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu s p r e m e n i tako, da glasi: "1.Tožena stranka je dolžna notarsko overiti podpis svoje zakonite ali pooblaščene osebe na pismeni kupoprodajni pogodbi št. 13/91 z dne 24.12.1991, s katero je tožena stranka kot prodajalec v smislu določil Stanovanjskega zakona prodala tožnici M. P. kot kupki stanovanje št. 10, v prvem nadstropju stanovanjskega bloka, parc. št. x, vl. št. y, k.o. L., prav tako je dolžna toženka po izvršitvi navedenih dejanj tožnici izročiti en izvod te pisne kupoprodajne pogodbe z notarsko overjenim podpisom svoje za to prodajo zakonito določene osebe in z uradnim zaznamkom upravno-finančnega organa o izvršenem plačilu prometnega davka, vse v 15 dneh, da se bo lahko na podlagi te kupne pogodbe v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na ime tožnice, ker se bo sicer taka vknjižba izvršila na podlagi že podpisane kupne pogodbe in te pravnomočne sodbe. 2.Tožena stranka je dolžna izpolniti obveznost iz 1. točke izreka takrat, ko ji bo tožeča stranka plačala 1.293,69 EUR v tolarski protivrednosti po menjalnem tečaju LB Pomurske banke Murska Sobota na dan plačila. 3.Vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem obsodilnem delu in zavrnilnem delu po nasprotni tožbi potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna notarsko overiti podpis na pisni kupoprodajni pogodbi št. ..., kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe, v celoti pa je zavrnilo vse tožbene zahtevke po nasprotni tožbi, tako zahtevek na ugotovitev, da je predmetna kupoprodajna pogodba razdrta po samem zakonu, kakor tudi oba dajatvena zahtevka na plačilo 607.509,00 SIT oziroma 1.293,69 EUR. Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 274.500,00 SIT, v 15 dneh in pod izvršbo. Zoper takšno sodbo se v obsodilnem delu in v zavrnilnem delu po nasprotni tožbi pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. V pritožbi poudarja, da bi moralo sodišče tožnici ugoditi le pod pogojem, da tudi sama izpolni v celoti svojo obveznost, sicer pa 20 % od celotne kupnine ne predstavlja neznatnega dela obveznosti, zaradi česar toženka meni, da je v posledici neizpolnitve pogodba razdrta po samem zakonu. Navaja še, da njen denarni zahtevek ni zastaral, saj je bil uveljavljen že v odgovoru na tožbo dne 22.9.1992. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče se po pregledu zadeve pridružuje prvostopenjskim razlogom, da citirana kupoprodajna pogodba ni bila v celoti izpolnjena. V dosedanjem postopku glede na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 300/96 z dne 21.1.1998 namreč ni več sporno, da je v pogodbi zapisana valutna klavzula veljavna. Tako bi torej morala tožnica ob plačilu kupnine to klavzulo upoštevati in plačati ustrezno protivrednost DEM. Ker je plačala le v pogodbi navedeni tolarski znesek (preračun na dan sklenitve pogodbe in ne na dan plačila), je prvo sodišče pravilno ocenilo, da pogodbe ni v celoti izpolnila. Pravilni so tudi zaključki, da zaradi tega ni mogoče šteti, da bi bila celotna pogodba razdrta po samem zakonu. Tožnica je namreč pretežni del svoje obveznosti izpolnila, neizpolnjena je ostala le valorizacijska razlika med kupnino na dan sklenitve pogodbe in kupnino, ki bi jo dolgovala na dan plačila. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča pride v poštev določilo 131. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v tem postopku še uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Ob dejstvu, da predmetna pogodba ni razdrta, pa prvo sodišče le ni povsem pravilno uporabilo pravila o sočasni izpolnitvi po 122. členu ZOR. V drugem odstavku citiranega določila je določeno, da sodišče v primeru, ko ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, sodišče prvi stranki naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. Prvo sodišče je ob tem, ko je sicer pravilno štelo, da so nasprotni tožbeni zahtevki zastarali, spregledalo, da je ne glede na kasnejšo izjavo tožeče stranke na glavni obravnavi dne 7.10.1993, da v zvezi z dolgovanim plačilom ne vlaga nasprotne tožbe, še vedno glede zahtevanega plačila valutne razlike bil podan ugovor sočasne izpolnitve. Slednjega prvo sodišče ni upoštevalo in je s tem napačno uporabilo materialno pravo. Iz navedenega razloga je tako pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo utemeljeni pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo obveznost overitve pogodbe ob sočasni obveznosti tožnice, da tudi sama poravna še dolgovano kupnino v nespornem znesku 1.293,69 EUR kot znaša preračun dolgovanih 2529,64 DEM na dan uveljavitve EUR (1.1.2002). Pritožbeno sodišče je navedeni znesek v skladu s 4. točko predmetne kupoprodajne pogodbe naložilo v plačilo tožeči stranki v tolarski protivrednosti na dan plačila, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem, nespremenjenem obsegu je bilo treba pritožbo zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP v tem obsegu potrditi izpodbijano sodbo, saj v zvezi s tem delom tudi ni bilo zaslediti kakšnih uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je glede na dejstvo, da sta obe stranki le deloma uspeli v pravdi, prav tako ob upoštevanju vseh specifičnih okoliščin primera odločilo, da v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP krije vsaka stranka svoje pravdne stroške. Navedena odločitev velja tako za na prvi stopnji nastale pravdne stroške, kot tudi za pritožbene stroške, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške.