Jedro

Tožnik je nastanek težko nadomestljive škode izkazoval z več trditvami, ki rezultirajo v tem, da obstaja več razlogov, ki govorijo v prid zaključka, da mu bo zaradi ravnanj tožencev nastala težko nadomestljiva škoda, od tistih, ki kažejo na nasprotno.

Napačno je razumevanje pritožnikov, da pogojev za izdajo predmetne začasne odredbe ni, ker lahko tožnik tudi težko nadomestljivo škodo uveljavlja z odškodninskim zahtevkom. Takšna razlaga bi pomenila, da začasno zavarovanje nedenarne terjatve z namenom preprečitve težko nadomestljive škode izgubi svoj namen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožencev delno ugodilo, sklep P 39/2021 z dne 17. 8. 2021 razveljavilo v II. točki izreka, postopek zavarovanja z začasno odredbo glede vrnitve stvari ustavilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrnilo (I. točka izreka) ter v III. točki izreka sklepa o začasni odredbi določeno denarno kazen razveljavilo v višini 1.500 EUR in v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe prav tako zavrnilo (II. točka izreka). V preostalem delu je ugovor tožencev zavrnilo in sklep o začasni odredbi v nespremenjenem delu glede parkiranja vozil pustilo v veljavi (III. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka navedenega sklepa sta se pravočasno pritožila toženca in pritožbenemu sodišču primarno predlagata, da pritožbi ugodi, sklep v tem delu spremeni tako, da se postopek zavarovanja z začasno odredbo v celoti ustavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Kot bistveno navajata, da je sodišče vezano na vsebino upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe in ne sme upoštevati novih navedb iz odgovora na ugovor. Poleg tega v spisu ni dovolj dokazov za izkazovanje nenadomestljive škode. Ne drži, da nista prerekala tožnikovih trditev o katerih piše sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve. Tožnik ni pravočasno dokazal, da se hčerki redno šolata, ni predložil uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti na naslovu K. 1, ni dokazal, da brez dohodkov ne more plačevati kreditov. Sodišču prve stopnje očitata, da ni preverilo njegove nezmožnosti plačevanja kreditov, obstoja prihrankov, nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti do dobaviteljev in tudi ne, kakšni so izdatki gospodinjstva v Republiki Sloveniji za štiričlansko družino. Vztrajata, da lahko tožnik svojo dejavnost opravlja v svoji hiši. Po njunem mnenju je sodišče prve stopnje tudi kriterij nujnosti in reverzibilnosti napačno uporabilo. Sklicujeta se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2151/2018 in trdita, da bo lahko tožnik morebitno škodo uveljavljal z odškodninskim zahtevkom. Sodišču prve stopnje še očitata, da ni vpogledalo v zapuščinski spis in se ni prepričalo ali bo tožnik po očetu dedoval in postal solastnik nepremičnine v kateri opravlja dejavnost. Zaključujeta, da za toženko v spisu tudi ni dokazov, da bi storila motilna dejanja.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se jo zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve so določeni v 272. členu ZIZ1. Na podlagi tega člena so dopustne tudi začasne odredbe z vsebino, ki se ujema s tožbenim zahtevkom o glavni stvari (ureditvene začasne odredbe), pod pogojem, da so učinki začasne odredbe reverzibilni. Ob izpolnjevanju predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ mora upnik izkazati tudi eno izmed predpostavk iz drugega odstavka tega člena, in sicer za ureditveno začasno odredbo, predpostavko iz druge ali tretje alineje (preprečitev uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode ali preprečitev neugodnih posledic za upnika ali dolžnika, če se predlog za izdajo takšne začasne odredbe zavrne ali se mu ugodi).

6. Sodišče med postopkom izda ureditveno začasno odredbo z namenom takojšnje ureditve spornega razmerja. Pri odločanju o predlogu odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Verjetnost je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celotne dokazne ocene, ampak praviloma na podlagi gradiva v spisu oceni, katere navedbe strank so verjetnejše. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Zato so pritožbene trditve, da tožnik ni predložil dovolj dokazov za svoje trditve, neutemeljene, neutemeljene pa so tudi trditve, da bi sodišče moralo opraviti dodatne poizvedbe.

7. Pritožnika trdita, da je sodišče prve stopnje kljub drugačni sodni praksi (ki je ne navajata) upoštevalo prepozne trditve in dokaze tožnika, da se je napačno sklicevalo na neprerekane trditve tožnikov, da je trdilo, da sta toženca prekludirana, se pri odločanju sklicevalo na življenjske izkušnje in napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 58. člena ZIZ.

8. Tožnik je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode utemeljeval z navedbami, da si ne bo mogel plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, preživljati svoje družine, v kateri sta poleg žene še dve šolajoči hčerki, izpolnjevati obveznosti do dobaviteljev in naročnikov ter plačevati dveh hipotekarnih kreditov, ker zaradi parkiranih vozil ne bo mogel opravljati dejavnosti, ki je njegov edini vir dohodka. Trditve je podkrepil z listinskimi dokazi, ki so v spisu označeni kot priloga A2 do A132. Zato bo brez plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje socialno ogrožen, če bo brez prihodkov, bo tudi preživljanje njegove družine oteženo, če ne bo izpolnjeval obveznosti do dobaviteljev in naročnikov, pa mu bo, poleg finančnih posledic, okrnjen še ugled in zmanjšano zaupanje naročnikov in drugih poslovnih partnerjev. Te navedbe in dokazi pa nedvomno zadostujejo za sklep, da bo tožniku brez izdaje začasne odredbe verjetno nastala težko nadomestljiva škoda. Takšnega sklepa toženca s trditvijo o pomanjkanju trditvenega in dokaznega bremena na strani tožnika, glede na povedano, ne omajata.

9. Tožnik je tudi s predloženimi fotografijami, dopisom pooblaščenke in trditvami, da sta toženca začela v tretjo garažo ter odprti nadstrešek parkirati vozila X, reg. št. ... in vozila Y, reg. št. ..., ki ga uporablja toženka in v dneh od 6. 8. 2021 do 10. 8. 2021 vozila parkirala na dovozni poti, pred vhodom v delavnico in na delu dvorišča pred delavnico ter pomožnimi prostori, ki predstavlja manipulativni prostor za tožnikovo dejavnost, brez dvoma kot verjetno izkazal, da je toženka storila zatrjevano motilno dejanje. Toženca, ki motitvenega dejanja ne zanikata in se branita s trditvijo, da ni dokazov, da bi ga storila, tudi s pritožbenim vztrajanjem, da za toženko v spisu ni dokazov, da bi motilno dejanje storila, ne moreta uspeti. Za to, da bi več dejstev govorilo v prid trditvi, da toženka ni storila očitanega motilnega dejanja, bi ta dejstva morala tudi navesti, pa jih nista.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo in v 30. točki obrazložitve navedlo, katerih tožnikovih trditev toženca v ugovoru nista prerekala ali jih nista opredeljeno prerekala (kar pomeni pavšalno in posledično neupoštevno). Tudi v pritožbi zgolj pavšalno trdita, da so ugotovitve sodišča protispisne, ob tem pa konkretno izpostavita le, da tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, ker ni izkazal, da se hčerki redno šolata, ker ni predložil uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti na naslovu K. 1 in da brez dohodkov ne more plačevati kreditov. Kot že rečeno je bistveno, da je tožnik nastanek težko nadomestljive škode izkazoval z več trditvami, ki rezultirajo v tem, da obstaja več razlogov, ki govorijo v prid zaključka, da mu bo zaradi ravnanj tožencev nastala težko nadomestljiva škoda, od tistih, ki kažejo na nasprotno. Poleg tega je v tretjem odstavku 58. člena ZIZ določno, da mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Tako je tožnik tudi ravnal in glede na ugovorne trditve predložil še dodatne dokaze, označene kot priloga A17 do A29. V zvezi s trditvijo tožencev, ki pod vprašaj postavlja njegovo trditev o rednem šolanju hčera, je predložil potrdilo o njunem šolanju, glede trditev o opravljanju dejavnosti pa še fotografije označevalne table, kopije dobavnic končnih izdelkov kupcem, odločbo FURS in obvestilo PP z dne 19. 8. 2021. Ker glede na spisno dokumentacijo ni dvoma, da tožnika dejavnost na navedenem naslovu opravlja, mu zato ni bilo treba dodatno predložiti še uporabnega dovoljenja, kot zmotno vztrajata pritožnika. Prepričljiv pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je možnost opravljanja dejavnosti za tožnika, ob siceršnjih finančnih obveznostih, še kako pomembno tudi za odplačevanje kredita.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni napačno uporabilo kriterija nujnosti in reverzibilnosti. Naloge, ki jo je sodišče z vrnitvijo stvari v prostore tožnika naložilo tožencema, ni mogoče primerjati s preselitvijo dejavnosti tožnika iz sedanjih poslovnih prostorov v njegovo hišo. Selitev dejavnosti na drug naslov v tej situaciji je brez dvoma neživljenjska, saj obsega še vse kaj drugega kot le premeščanje predmetov v drug prostor, kot si poenostavljeno predstavljata pritožnika. Opredeljeno pa tudi ne pojasnita zakaj je bi kriterij reverzibilnosti napačno uporabljen. Nobenega dvoma namreč ni, da bo vzpostavitev prejšnjega stanja, če bo tožbeni zahtevek zavrnjen, vsekakor mogoča. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da so tudi te pritožbene trditve neutemeljene.

12. Neutemeljeno se pritožnika sklicujeta tudi na odločbo naslovnega sodišča II Cp 2151/2018. Sodišče je v navedeni odločbi zapisalo, da težko nadomestljiva škoda ni izkazana, za drugo škodo pa bo tožnik, če jo bo imel, lahko zahteval odškodnino. Napačno je zato razumevanje pritožnikov, da pogojev za izdajo predmetne začasne odredbe ni, ker lahko tožnik tudi težko nadomestljivo škodo uveljavlja z odškodninskim zahtevkom. Takšna razlaga bi namreč pomenila, da začasno zavarovanje nedenarne terjatve z namenom preprečitve težko nadomestljive škode izgubi svoj namen. Zato je ta razlaga napačna, pritožba pa tudi v tem delu neutemeljena.

13. Dejstvo je, da je tožnik zakoniti dedič po svojem očetu. Ali bo po njem tudi dedoval, pa bo dokončno jasno šele, ko bo izdan pravnomočni sklep o dedovanju. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba vpogledati v zapuščinski spis po tožnikovem očetu, da bi preverilo ali bo po njem res dedoval, kot neutemeljeno trdita pritožnika.

14. Katere navedbe tožencev bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati, pa jih ni, pritožnika ne povesta in zato te trditve pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

15. Pogoji za izdajo predmetne začasne odredbe so glede na obrazloženo brez dvoma izpolnjeni, pritožbene trditve pa so v celoti neutemeljene. Prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 265. člena ZPP3 v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, številka 51/98, s kasnejšimi spremembami. 2 Podatki iz AJPESa za A., s. p., geografski prikaz parcele 6034 k. o. ..., izpisek iz zemljiške knjige za to parcelo, darilna pogodba z dne 15. 7. 1992, dopis odvetnice B. B. z dne 26. 2. 2021 o prepovedi oviranja dostopa do poslovnih prostorov s priloženima fotografijama, izpis dogodka z dne 12. 7. 2021, ki ga je obravnavala Policija (in prošnjo za zapisnik dogodka), fotografijami A6, A9-A12. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.