Jedro

Podatek, da je bil tožnik leta 2003 predčasno odpuščen s prestajanja petletne kazni zapora, ne spremeni dejstva, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje ropa, torej kaznivo dejanje, ki že po svoji naravi pomeni nevarnost za javni red in mir. Ker niti iz ostalih podatkov v spisih ne izhaja, da je tožnik po odpustu iz prestajanja zaporne kazni, torej po letu 2003, spoštoval pravni red Republike Slovenije, pač pa iz njih celo izhaja, da je bil po letu 2003 zabeležen tudi v Schengenskem informacijskem sistemu zaradi podobnega kaznivega dejanja ropa in velike tatvine, tožena stranka le na podlagi podatka, da je bil tožnik predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, ni mogla oceniti, da njegovo bivanje ne pomeni nevarnosti za javni red in varnost Republike Slovenije. Ob upoštevanju navedenega tudi tožbene trditve o tem, da od leta 2003 tožnik ni bil več obravnavan v nobenem kazenskem ali prekrškovnem postopku, niso utemeljene in so v nasprotju s podatki v spisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A., državljanke Republike Slovenije, za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana (1. točka izreka) in odločila, da je B.B. dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je A.A. dne 6. 3. 2009 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana v Republiki Sloveniji za svojega moža B.B., skladno z določbo 93 l. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 71/08 – ur. preč. bes.). S sklicevanjem na določbe 93l. člena v povezavi z 93h. členom in na drugi odstavek 4. člena Zakona o tujcih na podlagi ugotovitve, da je B.B. bil brez urejenega statusa tujca v Republiki Sloveniji, že pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje in da je izvrševal kazniva dejanja, za katera je bil pravnomočno obsojen, ter ob upoštevanju podatkov in okoliščin, iz katerih je razvidno njegovo obnašanje v preteklem obdobju, upravna enota ocenjuje, da obstajajo zadržki za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in utemeljen sum, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Glede na to, da je B.B. zabeležen v računalniški evidenci Schengenskega informacijskega sistema, upravna enota, ki je v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje dolžna ščititi javni interes, meni, da imenovani ni upravičen do izdaje dovoljenja niti iz humanitarnih razlogov, saj v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju na osnovi rase, vere, narodne pripadnosti ali določenemu političnemu prepričanju. Odločitev je zato oprla na prvi odstavek 25. člena Schengenske izvedbene konvencije. Rok za zapustitev države pa je bil določen v skladu s 47. členom Zakona o tujcih.

Zoper navedeno odločbo je A.A. vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, številka 2141-197/2009/2 (121-14) z dne 28. 4. 2011 zavrnjena. Po presoji pritožbenega organa je upravna enota pravilno ugotovila, da bi prebivanje B.B., zaradi obsojenosti za kaznivo dejane ropa po 213/III-I členu Kazenskega zakonika v zvezi s poskusom ropa po 22/I členu KZ, na zaporno kazen petih let, pomenilo nevarnost za javni red in mir. To pa je po presoji pritožbenega organa tudi eden izmed razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja po 93 l. členu v povezavi s 93h. členom Zakona o tujcih. Ker gre za prošnjo za prvo dovoljenje za začasno prebivanje, B.B. pa se je že pred vložitvijo zahteve za njegovo izdajo nezakonito nahajal na območju Republike Slovenije, obstaja tudi utemeljen sum, da se niti v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po presoji ministrstva, je upravna enota pri odločanju pravilno upoštevala tudi določbe 53. in 15. člena Ustave RS in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ob upoštevanju dejstva, da je B.B. že pred vložitvijo prošnje izvršil kaznivo dejanje in dejstva, da je z zavrnitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, njegova pravica do zasebnega in družinskega življenja le začasno omejena, ni pa onemogočena, je upravna enota v tej zadevi pravilno dala prednost pravici drugih ljudi do javne varnosti in državne varnosti Republike Slovenije. Po presoji ministrstva že ugotovitvi, da obstajajo resni razlogi za sum, da utegne njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomeniti nevarnost za javni red in mir in da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, predstavljata razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja po Zakonu o tujcih. Zato ugotavljanje in presoja razlogov za zavrnitev dovoljenja po določilih Schengenske konvencije sploh ni bila potrebna.

Tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da ostaja v zadevi sporno ali tožnik predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose RS v skladu s 93 l. členom v povezavi s 93h. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1). Prepričan je, da narava kaznivega dejanja in dejstvo, da se je leta 1999, ko je kaznivo dejanje izvršil, v RS nahajal nezakonito, ne zadoščata za ugotovitev, da tožnik predstavlja nevarnost za javni red in mir. Obema upravnima organoma očita, da nista v zadostni meri presojala okoliščin, ali predstavlja nevarnost za javno varnost RS in da zato prostega preudarka nista uporabila v mejah pooblastila in v skladu z namenom za katerega je pooblastilo dano. Navaja, da v izpodbijani in niti v odločbi organa druge stopnje niso navedene okoliščine, ki bi kazale na to, da obstaja nevarnost za javni red. Navaja, da po kaznivem dejanju storjenem pred več kot enajstimi leti, zoper njega ni tekel več noben kazenski postopek, ni bil obsojen za nobeno kaznivo dejanje, niti ni bil kaznovan za storitev cestno prometnega prekrška. Ker sedaj spoštuje pravni red RS, in ima zagotovljeno bivanje in urejeno družinsko življenje, meni, da tožena stranka ni imela podlage za oceno, da bi njegovo bivanje v RS pomenilo nevarnost za javni red. Upravni organ bi zato moral v primeru zavrnitve vloge iz razloga po 93 l. členu v povezavi s 93h. členom ZTuj-1, predhodno popolno ugotoviti dejansko stanje in navesti tudi razloge, iz katerih bi bilo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno. V konkretnem primeru nevarnost, da bo tožnik s kaznivimi dejanji nadaljeval v prihodnosti ni podana, saj to izhaja iz njegovega dosedanjega življenja po prestani zaporni kazni. Ker od leta 2003 do danes tožnik ni bil več obravnavan v nobenem kazenskem in ne prekrškovnem postopku, to pomeni, da je vreden zaupanja, da bo pravni red RS spoštoval tudi v prihodnje. V letu 2012 bo izpolnil tudi pogoje za izbris pravnomočne sodbe iz leta 1999 iz kazenske evidence in bo s tem veljal za neobsojenega.

Ker zgolj ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tožnik zabeležen v Schengenskem informacijskem sistemu, že po presoji pritožbenega organa ne more biti razlog za zavrnitev prošnje za izdajo dovoljenja, je zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje iz tega razloga, neutemeljena.

V nadaljevanju tožnik navaja, da bo sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov (odločbe z dne 3. 9. 2009 in z dne 28. 4. 2011, pritožba A.A. zoper odločbo z dne 3. 9. 2009, zaslišanje A.A., upravni spisi) lahko ugotovilo, da je upravni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek ter naloži toženi stranki vračilo stroškov, ki so mu nastali v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe, med njimi tudi tiste, ki so že bile navedene v pritožbenem postopku. V zvezi s tožbenimi navedbami, da pritožbeni organ ni upošteval navedb tožnikove žene pojasnjuje, da je v obrazložitvi v odločbi druge stopnje upravni organ navedel vsa dejstva, ki v zvezi s preteklostjo tožnika izhajajo iz vpogleda v izpis iz uradne evidence Ministrstva za pravosodje, med njimi tudi dejstvo predhodnega odpusta. Predhodni odpust po mnenju Ministrstva za notranje zadeve na odločitev v zadevi nima bistvenega vpliva. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnik zabeležen tudi v informacijskem sistemu SIS, zaradi podobne narave kaznivega dejanja in sicer kaznivega dejanja ropa in velike tatvine. Upoštevajoč navedene ugotovitve in ob dejstvu, da je tožnik zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje, ko se je v Republiki Sloveniji nahajal nezakonito, ter da je že pred vložitvijo zahteve za izdajo dovoljenja izvrševal kazniva dejanja, ki sodijo v sklop kaznivih dejanj zoper premoženje in posledično predstavljajo nevarnost za javni red in mir, je Ministrstvo za notranje zadeve zaključilo, da tožnik krši pravni red Republike Slovenije, zaradi ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, kar je eden izmed razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja po 93 l. členu v povezavi s 93.h členom Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 – ur. preč. bes.). Ministrstvo za notranje zadeve torej ni upoštevalo le pravnomočno obsojenost tožnika na 5 let zapora, ampak tudi težo in naravo kaznivega dejanja in posledice, ki jih povzroči družbi storitev tovrstnih kaznivih dejanj. Zakaj pomanjkljivost izpodbijane odločbe v zvezi z razlogom zabeleženosti tožnika v Schengenskem informacijskem sistemu, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivala, je bilo tudi že pojasnjeno v obrazložitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve. V nadaljevanju tožena stranka prereka tožbene navedbe v zvezi z upoštevanjem dejstva, da ima tožnik družino, za katero mora skrbeti in jo preživljati. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje, podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno dejstvo, da je zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, ko se je v Republiki Sloveniji nahajal nezakonito, da je že pred vložitvijo zahteve za izdajo navedenega dovoljenja izvrševal kazniva dejanja. Tožnik, ne ugovarja niti dejstvu, da je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ropa po 213/III-I členu, v zvezi s poskusom ropa po 22/I členu Kazenskega zakonika in niti dejstvu, da je zabeležen v Schengenskemu informacijskemu sistemu (SIS) zaradi kaznivega dejanja ropa in velike tatvine.

Sporna pa ostaja zanj ugotovitev, da predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose RS v skladu s 93 l. členom v povezavi s 93h. členom Zakona o tujcih (ZTuj-1).

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi kršitve določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V času izdaje izpodbijane odločbe je pogoje in način vstopa, zapustitev in bivanja tujcev določal Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 71/2008 - UPB5 – v nadaljevanju ZTuj-1). Po drugem odstavku 4. člena ZTuj-1 mora tujec med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge njene splošne pravne akte ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov. Vstop in prebivanje družinskih članov slovenskih državljanov je urejen v XII.A Poglavju ZTuj-1. V 93 l. členu ZTuj-1 so določeni pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU. Mednje sodita tudi veljavna izkaznica ali veljavni potni list (druga alinea), vstop v Republiko Slovenijo v skladu z določbami tega zakona (peta alinea) in neobstoj razlogov iz 2., 3., 4. in 5. alinee prvega odstavka 93h. člena tega zakona. Po 2. alinei prvega odstavka 93h. člena se potrdilo o prijavi prebivanja ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

Tožbena trditev, da upravna organa nista v zadostni meri upoštevala okoliščin ali tožnik predstavlja nevarnost za javno varnost in da v izpodbijani odločbi in odločbi organa druge stopnje niso navedene okoliščine o tem, da obstaja nevarnost za javni red, so brez dejanske podlage. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so namreč navedena dejstva in okoliščine na podlagi katerih je upravni organ ugotovil, da pogoj za izdajo zahtevanega dovoljenja za začasno prebivanje, ni izpolnjen. Vlagateljica zahteve je bila z dejstvi in okoliščinami, na katerih temelji navedena ugotovitev, seznanjena in tudi pozvana naj se pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo zakonite in pravilne odločitve oziroma da predloži ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev za izdajo zahtevanega dovoljenja. Ker se na poziv upravnega organa vlagateljica ni odzvala, je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi dokazne ocene okoliščin in dejstev navedenih že v izpodbijani odločbi kot tudi v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa. Prav na navedenih dejstvih in okoliščinah, ki za tožnika niso sporna (glej točko 11 obrazložitve) pa temelji tudi ugotovitev, da bi prebivanje tožnika pomenilo nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije, kar pa po določbah 93 l. člena in 93h. člena ZTuj-1 predstavlja razlog za zavrnitev izdaje zahtevanega dovoljenja. Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da tožena stranka ni upoštevala in ocenila tudi okoliščin in dejstev, ki kažejo na to, da tožnik po storjenem kaznivem dejanju spoštuje pravni red Republike Slovenije in da njegovo bivanje ne pomeni nevarnosti za javni red. Iz podatkov pridobljenih v postopku izdaje izpodbijane odločbe sicer res izhaja, da je bil tožnik leta 2003 predčasno odpuščen s prestajanja petletne kazni zapora. Po oceni sodišča navedeni podatek, ne spremeni dejstva, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje ropa torej kaznivega dejanja, ki že po svoji naravi pomeni nevarnost za javni red in mir. Ker niti iz ostalih podatkov v spisih, ne izhaja, da je tožnik po odpustu iz prestajanja zaporne kazni, torej po letu 2003 spoštoval pravni red Republike Slovenije, pač pa iz njih celo izhaja, da je bil po letu 2003 zabeležen tudi v informacijskem sistemu SIS, zaradi podobnega kaznivega dejanja ropa in velike tatvine, tožena stranka le na podlagi podatka, da je bil tožnik predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, ni mogla oceniti, da tožnikovo bivanje ne pomeni nevarnosti za javni red in varnost Republike Slovenije. Ob upoštevanju navedenega tudi tožbene trditve o tem, da od leta 2003 tožnik ni bil več obravnavan v nobenem kazenskem ali prekrškovnem postopku niso utemeljene in so v nasprotju s podatki v spisih.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da tožena stranka dejanskega stanja, ki je za izdajo zahtevanega dovoljenja predpisano v določbah ZTuj-1, ni pravilno ugotovila in da pri odločanju v tej zadevi prostega preudarka ni uporabila v skladu z namenom za katerega ji je pooblastilo dano.

Brez podlage v izpodbijani odločbi in v upravnih spisih je tudi tožbena trditev, da temelji izpodbijana odločitev zgolj na ugotovitvi, da je tožnik zabeležen v Schengenskem informacijskem sistemu, saj to iz njene obrazložitve in niti iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje, ne izhaja.

Ob upoštevanju dejanskega stanja ugotovljenega tudi na podlagi podatkov, ki za tožnika niso sporni in ob upoštevanju dejstva, da vlagateljica zahteve v postopku izdaje izpodbijane odločbe in niti v pritožbenem postopku ni navajala dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev, tudi sodišče ni imelo podlage zato, da bi v upravnem sporu izvedlo dokaz z zaslišanjem vlagateljice in tožnika.

Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravne sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.