Jedro

Čeprav gre za pristop k že uvedeni izvršbi, mora sodišče na predlog novega upnika posebej dovoliti izvršbo na isto nepremičnino. Že v postopku dovolitve poznejše izvršbe (in ne po pravnomočnosti sklepa o tej izvršbi) mora izvzeti iz izvršbe nepremičnine, ki ne morejo biti predmet izvršbe (člen 152 ZIP).

Izrek

1. Pritožbe z dne 5.7.1993, z dne 16.4.1993 in z dne 31.5.1994 se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdijo sklepi sodišča prve stopnje opr. št. I 1..... z dne 23.6.1993, opr. št. I 2...... z dne 23.3.1994 in opr. št. I 3..... z dne 23.5.1994. 2. Pritožbama z dne 16.4.1994 in z dne 16.5.1994 se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje opr. št. I 4..... z dne 8.4.1993 in opr. št. I 5..... z dne 3.5.1994 se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

V tej izvršilni zadevi je prvostopno sodišče s sklepom opr. št. I ...... z dne 20.3.1992 dovolilo izvršbo na nepremičnine dolžnikov. V nadaljnjem postopku je postavilo izvedence gradbene, gozdarske in kmetijske stroke, z izpodbijanimi sklepi z dne 23.6.1993, z dne 23.3.1994 in z dne 23.5.1994 pa je tem izvedencem odmerilo izvedenine. S sklepoma z dne 8.4.1994 in z dne 3.5.1994 pa je prvostopno sodišče zavrnilo ugovore dolžnikov proti sklepu o dovolitvi pristopne izvršbe v korist upnika J.K. Zoper navedene sklepe se pritožujeta doložnika in sicer izpodbijata vse tri sklepe o odmeri izvedenine s pritožbami, v katerih navajata, da se z izvedenskimi mnenji ne strinjata, ker so cenitve opravljene nerealno nizko. Sama sta predložila mnenja nevtralnih izvedencev, ki naj jih sodišče upošteva, medtem ko se z mnenji s strani sodišča postavljenih sodnih izvedencev ne strinjata in za ta mnenja ne nameravata plačevati nobenih stroškov.

Zoper oba sklepa o zavrnitvi uogovorov proti sklepom o pristopni izvršbi se prav tako pritožujeta dolžnika in zatrjujeta, da po Zakonu o izvršilnem postopku ni dovoljena izvršba na nepremičnine, ki so nujno potrebne za preživljanje družine in ostalih članov. Sodišče je dovolilo izvršbo na nepremičninah pod vl. št. 20 in 2 k.o. B. ter nepremičnin, potrebnih za preživljanje, iz izvršbe ni izločilo.

Pritožbe proti sklepom o odmeri izvedenino niso utemeljene, utemeljeni pa sta pritožbi zoper oba sklepa o zavrnitvi ugovorov dolžnikov proti sklepom o dovolitvi izvršbe.

S tremi izpodbijanimi sklepi je prvostopno sodišče odmerilo izvedenino trem izvedencem. Dolžnika v svojih pritožbah vsebini teh sklepov ne ugovarjata, pritožujeta se le proti vsebini izvedenskih del in ponujata sodišču izvedenska mnenja, ki so jih na njuno zahtevo izdelali drugi izvedenci. Obravnavanje vsebine izvedenskih mnenj nima nobene zveze z izpodbijanimi sklepi. V nadaljnjem postopku se bodo mnenja vsebinsko obravnavala in takrat bo sodišče lahko upoštevalo trditve, ki jih dolžnika navajata v pritožbah. Z izpodbijanimi sklepi pa se le odmerja izvedenina za opravljeno izvedensko delo, ki ga je naročilo sodišče, podlaga za izdajo teh sklepov pa je v določbah členov 256/1 in 2 ZPP v zvezi s členom 249/3 ZPP in v zvezi s členom 14 ZIP. Sodišče je določilo višino nagrad in višino stroškov, ki pripadajo izvedencem, pri čemer se je pravilno oprlo na obseg opravljenega dela, stopnjo težavnosti in strokovnosti, kar je vse v skladu z določbami pravilnika o stalnih sodnih izvedencih. Oprave izvedenskih del dolžnika ne zanikata, višini izvedenin ne ugovarjata, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da so izvedenine ustrezne in da so izpodbijani sklepi v celoti pravilni. Zato je vse tri pritožbe proti sklepom o odmeri izvedenine zavrnilo kot neutemeljene in te sklepe potrdilo (člen 380 točka 2 ZPP v zvezi s členom 14 ZIP).

Prav pa imata pritožbi, da prvostopno sodišče pri dovolitvi treh izvršb v korist upnika J.K. ni pravilno uporabilo določbe člena 152 ZIP. Sodišče je namreč dovolilo izvršbo na nepremičninah dolžnikov, vpisanih v vl. št. 20 in 2 k.o. B. V vseh treh primerih sta dolžnika ugovarjala, da so med temi nepremičninami kmetijska zemljišča, ki jih dolžnika potrebujeta za lastno preživljanje in za preživljanje članov družine. Teh ugovorov prvostopno sodišče ni upoštevalo in se je postavilo na stališče, da bo obseg izvzetja nepremičnin, ki niso predmet izvršbe, določilo s posebnim sklepom. Tako stališče je napačno, kajti, čeprav gre v vseh obravnavanih primerih za izvršbe upnika, ki pristopa k že uvedenemu izvršilnemu postopku (člen 145 ZIP), mora sodišče za vsako pozneje predlagano izvršbo to izvršbo dovoliti. V postopku dovolitve poznejše izvršbe pa mora sodišče upoštevati, da določeni predmeti ne morejo biti predmet izvršbe (člen 152 ZIP). Po členu 50 točka 7 je namreč razlog za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki izvršbo preprečuje, če je izvršba dovoljena na stvari, ki so izvzete iz izvršbe. Nepravilno je torej stališče obeh izpodbijanih sklepov, da lahko sodišče najprej dovoli izvršbo, kasneje pa bo določene nepremičnine iz izvršbe izvzelo. To mora storiti v ugovornem postopku.

Ker je prvostopno sodišče dovolilo izvršbo na vseh nepremičninah, ki so vpisane v vl. št. 20 in 2 k.o. B. in iz izvršbe ni izvzelo tisth kmetijskih zemljišč, ki jih dolžnika potrebujeta za preživljanje sebe in družine, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa je v sklopu obeh vložnih številk veliko število raznih gozdov, pašnikov, travnikov, njiv in stavbišč, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo, katera od vseh teh zemljišč so potrebna za preživljanje. Istočasno tudi ni upoštevalo predloga tožnikov za omejitev izvršbe samo na nekatere predmete (gozdna zemljišča), kar dopušča določba člena 29 ZIP. Zato je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo, oba izpodbijana sklepa o zavrnitvi ugovorov dolžnikov z dne 8.4.1994 in z dne 3.5.1994 razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V nadaljnjem postopku bo torej potrebno s pomočjo izvedencev ugotoviti, katera kmetijska zemljišča, gospodarska poslopja in stanovanjsko hišo, dolžnika potrebujeta za preživljanje sebe in družine in so zato izvzeti iz izvršbe, na ostalih nepremičninah pa bo lahko dovolilo izvršbo.