Jedro

Iz tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več oblik nepremoženjske škode. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da je v delovni nezgodi utrpel poškodbo desne noge in desnega kolka. Iz njegovih nadaljnjih navedb izhaja, da se mu je zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo, v posledici česar so bile pri njem opravljene nadaljnje preiskave, operacija in terapije, tožnik pa je bil v daljšem bolniškem staležu, kar vse kot relevantno za nastanek škode izpostavlja tudi v pritožbi. Zato je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo čas nastanka škode, ki ga je vezalo na nastanek škodnega dogodka, saj tožniku v obravnavani zadevi na dan škodnega dogodka 22. 8. 2017 še ni nastala vsa škoda. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah), tako ni mogoče vezati le na čas oz. trenutek delovne nezgode, temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala pravno priznana škoda po 179. členu OZ oziroma posamezna oblika le-te.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna v roku 15 dni plačati tožniku odškodnino v znesku 95.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka in je dolžan tožencema povrniti njune pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, izdanim po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari v tem postopku (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da je uveljavljana terjatev zastarala, s čimer je obrazložilo odsotnost zaslišanja strank in neizvedbo drugih dokazov glede temelja in višine terjatve. Pri odločitvi se je oprlo na določbo 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami) in kot ključnega za domnevno zastaranje zahtevka izpostavilo objektivni zastaralni rok, v skladu s katerim odškodninska terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Sodišče je zmotno ugotovilo časovno okoliščino v zvezi z nastankom škode, na katero je vezalo začetek teka objektivnega roka, saj je kot odločilno časovno okoliščino štelo dan škodnega dogodka – 22. 8. 2017, kar pa je pravno napačno. S tem je ne le zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ampak v posledici zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nastanek škode enačilo z dnem škodnega dogodka, s čimer je nekritično sledilo navedbam prve toženke in drugega toženca (ki sta sicer različno navajala tek 5-letnega obdobja in njegov iztek). Neustrezno je sledilo pravni kvalifikaciji tožencev, da je objektivni zastaralni rok pričel teči na dan oz. dan po škodnem dogodku, saj se nastanek škode navezuje na trenutek, ko oškodovanec zve za obseg in višino škode (tako VS RS II Ips 143/2018); začetek teka objektivnega zastaralnega roka pa se navezuje na čas nastanka škode, ta pa ne sovpada nujno z nastankom škodnega dogodka (tako VS RS II Ips 6/2014). Sodišče je tako zmotno ugotovilo čas nastanka škode, od katerega začne teči objektivni zastaralni rok, in napačno zaključilo, da je pričel teči 23. 8. 2017. Za presojo ugovora zastaranja bi namreč moralo ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel za obseg in višino škode, ne pa zgolj, kdaj je prišlo do škodnega dogodka. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, v tej posledici pa zmotno uporabljeno določilo drugega odstavka 352. člena OZ. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji izpostavil, da je za nastanek škode izvedel med oziroma proti koncu zdravljenja; trenutek nastanka škode zato pomeni konec bolniškega staleža tožnika (31. 3. 2020), v vsakem primeru pa do začetka teka objektivnega zastaralnega roka ni prišlo pred marcem 2018, glede na to, da je bil tožnik podvržen operaciji šele 14. 3. 2018 in v nadaljevanju leta 2018 ter 2019 in 2020 mnogim fizikalnim terapijam ter psihiatričnemu zdravljenju. Sodišče je ravnalo v nasprotju z načelom iura novit curia, saj ni vezano na pravno kvalifikacijo strank, ki pa ji je v tej zadevi brez ustrezne strokovne presoje sledilo glede nastanka škode, katerega sta toženca enačila z dnem škodnega dogodka. Sodišče je zmotno presodilo, da je ugovor materialnega prava – ugovor zastaranja utemeljen, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov. S tem v zvezi tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami), torej kršitev načela kontradiktornosti, ki je zaradi neobrazložene zavrnitve dokazov s sklepom na naroku ni mogel predhodno uveljavljati. Sodišče je izvedbo ostalih dokazov opredelilo kot nepotrebno, zato se ni seznanilo s potekom zdravljenja in nastankom škode. Če bi zaslišalo vsaj tožnika, bi lahko ugotovilo relevantno dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je nastala škoda, in s tem pravilno ugotovilo, kdaj je začel teči objektivni zastaralni rok. Ker sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih glede nastanka škode, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugi toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Pravilna je prvostopna odločitev, da je terjatev zastarala. Tožnik zamenjuje objektivni zastaralni rok s subjektivnim. Drugi toženec priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja odškodninske terjatve sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato sprejelo napačno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo zaradi nezgode pri delu zavrnilo, ker je štelo, da je odškodninska terjatev zastarala. Po zaključku sodišča prve stopnje je objektivni zastaralni rok pričel teči naslednji dan po škodnem dogodku, ki se je pripetil 22. 8. 2017. Zastaranje odškodninske terjatve ureja OZ v 352. členu. V prvem odstavku navedene zakonske določbe je določeno, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok, določen v drugem odstavku 352. člena OZ).

7. Zakon tako loči subjektivni in objektivni zastaralni rok. Za začetek teka prvega (subjektivnega roka) je odločilno vedenje oškodovanca tako za škodo kot za tistega, ki jo je povzročil, pomemben je torej trenutek seznanitve oškodovanca z obema okoliščinama (škodo in povzročiteljem). Ta pogoja sta izpolnjena, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode, kakor tudi, ko identificira povzročitelja ali odgovorno osebo. Objektivni zastaralni rok pa se navezuje na čas nastanka škode, saj prične teči že od samega nastanka škode. Načeloma velja stališče, da za ugotovitev, ali je neka terjatev zastarala zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka, niso pomembne nobene subjektivne okoliščine (na primer ali oškodovanec ve, da mu je v nekem trenutku nastala škoda in kdo mu jo je povzročil). Za ugotovitev, ali je objektivni zastaralni rok potekel, je tako treba ugotoviti, kdaj je nastala škoda in kdaj je bila vložena tožba.1

8. Zgoraj povzeto načelno stališče glede začetka teka objektivnega zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi pa je vendarle potrebno nekoliko relativizirati, sploh pri uveljavljani odškodnini za nepremoženjsko škodo glede na naravo le-te. Čeprav se namreč začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na čas nastanka škode, ta ne sovpada nujno z nastankom škodnega dogodka. Tedaj je le vzpostavljeno odškodninsko razmerje, od njegovih učinkov pa je odvisno, ali bo oškodovancu sploh nastala pravno priznana škoda, in nadalje, ali mu gre povračilo škode in v kakšni obliki. Pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v tem, da je oškodovanec poškodovan, pač pa šele v tem, da do določene stopnje in določen čas trpi telesne bolečine ali duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tudi skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega) ali strah.2 Če je škoda, ki oškodovancu nastane pozneje, predvidljiva že pred njenim nastankom, pa lahko ne glede na tek objektivnega roka prične teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve.

9. Kot izhaja iz zgoraj izpostavljene določbe OZ, je za nastop absolutnega zastaranja (potek objektivnega zastaralnega roka) odločilen čas nastanka škode. Škoda nastane takrat, ko se poseg izraža v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka objektivnega zastaralnega roka. Pravilno je stališče tožnika, da ni nujno, da čas nastanka škode sovpada z nastankom oziroma dnem škodnega dogodka. V skladu s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1994 (Pravna mnenja 2/94, str. 1) absolutno zastaranje odškodninske terjatve po drugem odstavku 352. člena OZ teče od tedaj, ko je škoda nastala, to pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom in je zato treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS3 že zavzelo stališče, da ni pravilno šteti, da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi se natančno ugotovilo, katera škoda je nastala takoj in katera kasneje. Dokler škoda ne nastane, ne more biti zahtevka za njeno povrnitev.

10. Iz tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več oblik nepremoženjske škode. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da je v delovni nezgodi utrpel poškodbo desne noge in desnega kolka. Iz njegovih nadaljnjih navedb izhaja, da se mu je zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo, v posledici česar so bile pri njem opravljene nadaljnje preiskave, operacija in terapije, tožnik pa je bil v daljšem bolniškem staležu, kar vse kot relevantno za nastanek škode izpostavlja tudi v pritožbi. Zato je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo čas nastanka škode, ki ga je vezalo na nastanek škodnega dogodka, saj tožniku v obravnavani zadevi na dan škodnega dogodka 22. 8. 2017 še ni nastala vsa škoda. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah), tako ni mogoče vezati le na čas oz. trenutek delovne nezgode, temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala pravno priznana škoda po 179. členu OZ oziroma posamezna oblika le-te.4

11. Izpodbijana sodba nima natančnih ugotovitev o nastanku nepremoženjske škode in posameznih vrst le-te, ker te ob zmotnem materialnopravnem izhodišču sodišča prve stopnje, ki je čas nastanka škode, od katerega je začel teči objektivni zastaralni rok, poenostavljeno izenačilo z dnem škodnega dogodka, niso bile relevantne. S tako odločitvijo sicer sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi izpostavljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zavrnilo predlagane dokaze tožnika, niti kršitve iz 14. točke iste zakonske določbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na nastanek škode. Vse očitane procesne kršitve namreč izvirajo iz prvostopne zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 352. člena OZ s tem, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi natančno ugotovilo, kdaj je uveljavljana škoda oz. njena posamezna oblika nastala niti ali je morda katera oblika škode nastala takoj in katera kasneje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, iz istih razlogov, ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča posamezne dokaze štelo za nerelevantne, pa je sodišče tudi opustilo izvedbo predlaganih dokazov kakor tudi izpustilo navedbo razlogov o tovrstnih (odločilnih) dejstvih, ker jih samo (zmotno) pač ni štelo za odločilna.

12. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi in hkrati razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je sodišče ugodilo pritožbi tožnika in na podlagi določbe 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka. O tožbenem zahtevku bo namreč potrebno odločiti po obsežno dopolnjenem dokaznem postopku v zvezi z nastankom škode, dejstev s tem v zvezi pa sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega oz. vsaj preuranjenega enačenja nastanka škode s škodnim dogodkom sploh še ni raziskovalo. Poleg tega bo potrebno v primeru, če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju zaključilo, da uveljavljana odškodninska terjatev še ni zastarala, opraviti še celoten dokazni postopek v zvezi s temeljem in morda tudi višino odškodnine. V kolikor bi to storilo sodišče druge stopnje samo, bi s tem prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem stranki odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

13. V novem sojenju naj sodišče dopolni dokazni postopek ter zlasti ugotovi, kdaj je tožniku nastala škoda oz. posamezna oblika le-te (po potrebi tudi z izvedencem medicinske stroke). Na podlagi teh ugotovitev naj ponovno odloči o utemeljenosti ugovora zastaranja tožencev oziroma o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine. Ob tem je le opozoriti, naj bo sodišče v novem sojenju pozorno na modifikacijo tožbenega zahtevka v prvi pripravljalni vlogi tožnika. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer ni spregledalo, vendar pa se ni opredelilo, ali gre za spremembo tožbe ter ali je ta dovoljena (184. in 185. člen ZPP). Iz izreka izpodbijane sodbe pa ni razvidno, da bi sodišče modifikacijo upoštevalo. Nejasnosti s tem v zvezi (ki jih pritožba sicer ni naslovila) naj sodišče v izogib procesnim napakam odpravi v novem sojenju.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tako VSRS sodba III Ips 43/2019 z dne 24. 9. 2019. 2 Tako tudi VSRS sodba II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015. 3 Sklep VS RS II Ips 834/1993 z dne 5. 5. 1994. 4 Podobno tudi VDSS v sklepu Pdp 1580/2014 z dne 16. 7. 2015.