Jedro

Zavrnitev izdaje delovnega dovoljenja za prebivanje ureja 43. člen ZTuj-1, na podlagi katerega se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, med drugim, če obstajajo resni razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije (3. alineja 1. odstavka) ali če obstajajo razlogi z domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja 1. odstavka). Ker tožnica ne pozna statusa podjetja, kjer bi bila zaposlena, ne pozna pravnega reda Republike Slovenije ter ji niso poznana pravna določila s področja gradbeništva, obstaja dvom, da bi resnično opravljala dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 32. člena Zakona o tujcih (ZTuj; Uradni list RS, št. 64/2009 - uradno prečiščeno besedilo), iz razloga zaposlitve in dela. Ugotavlja, da je tožnica navedla, da je namen njenega prebivanja v Republiki Sloveniji zaposlitev in delo. Pridobila si je delovno dovoljenje za opravljanje poslovodne funkcije na delovnem mestu direktorja v podjetju A., d.o.o.,. Tožnica je na zaslišanju, na Veleposlaništvu Republike Slovenije povedala, da ji je delo direktorja ponudil prijatelj, ki se pozna z osebo v Sloveniji, ki ji je ponudila, da odpre podjetje, vendar imena tega človeka ne ve. Tri leta je delala v Nemčiji, vendar ni pridobila delovnega dovoljenja. Slovenske zakonodaje ne pozna, prav tako ne pozna konkretnih nalog in dolžnosti direktorja. V Nemčiji ni spoštovala zakonov, saj jo podjetje, v katerem je delala, ni prijavilo, bila je azilantka. Katera sredstva bi podjetje uporabljalo pri opravljanju dejavnosti tožnici niso poznana, pove jih le v nemškem jeziku, prav tako pa ji niso poznane določbe iz področja gradbeništva. Podjetje še nima dogovorjenih oziroma s pogodbo sklenjenih poslov. Na vprašanje, za katera dela je bilo prosilki izdano delovno dovoljenje, je povedala, da za vodjo podjetja. Ne ve tudi, kje v B. bi točno stanovala.

Na podlagi tožničinih navedb je tožena stranka ocenila, da gre za zlorabo dovoljenja za začasno prebivanje, saj tožnica ne ve za določbe v pogodbi in za katera dela ji je bilo izdano delovno dovoljenje. Prav tako ne ve, ali podjetje sploh posluje in ne pozna pravnega reda Republike Slovenije. Tožena stranka je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev ocenila, da tožnica ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi ji bilo dovoljenje za začasno prebivanje izdano. Na podlagi navedenega je tožena stranka prošnjo tožnice na podlagi 3. in 5. alineje 43. člena ZTuj-1 zavrnila.

Tožnica v tožbi poudarja, da niso podani pogoji za zavrnitev njene prošnje, saj ji je Zavod za zaposlovanje izdal dovoljenje za prebivanje in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem A. d.o.o.,. Poleg tega pa je tudi solastnica gospodarske družbe v kateri bo zaposlena. Meni, da je prišlo do nesporazuma pri zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Prosi, naj jo sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker je trenutno brez zaposlitve in nima sredstev za preživljanje niti premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Poudarja le, da izdano delovno dovoljenje, sklenjena pogodba o zaposlitvi in solastništvo gospodarske družbe, v kateri bo zaposlena, ni dovolj, da je izpolnjen pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji skladno s 27. in 32. členom ZTuj.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanja tujca v Republiki Sloveniji so določeni v ZTuj-1. Dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela je urejeno v 32. členu ZTuj-1, po katerem se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije. Glede na določbo 6. odstavka 4. člena Zakona o delu in zaposlovanju tujcev sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati le tisto delo, ki je navedeno v delovnem dovoljenju. Zavrnitev izdaje delovnega dovoljenja za prebivanje ureja 43. člen ZTuj-1, na podlagi katerega se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, med drugim, če obstajajo resni razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije (3. alineja 1. odstavka) ali če obstajajo razlogi z domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja 1. odstavka).

Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru na podlagi zaslišanja tožnice pravilno ocenila, da je na podlagi izjav tožnice na zaslišanju moč sklepati, da tožnica ne bo spoštovala pravnega reda Republike Slovenije. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila okoliščino, da tožnica ne pozna statusa podjetja kjer bi bila zaposlena, da ne pozna pravnega reda Republike Slovenije ter da ji niso poznana pravna določila s področja gradbeništva. Zato tudi po presoji sodišča obstaja dvom, da bi tožnica resnično opravljala dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

Tožnica ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je bil na zaslišanju slabo razumljena, saj iz zapisnika z dne 28. 1. 2010 izhaja, da je bila tožničina izjava dana na zapisnik glasno prebrana in nanj ni imela pripomb ter jo je lastnoročno podpisala. Prav tako tudi po presoji sodišča na odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da je tožnici izdano delovno dovoljenje, da ima sklenjeno pogodbo in je solastnica firme, v kateri naj bi bila zaposlena.

Sodišče pa ne more pritrditi odločitvi tožene stranke, da obstajajo tudi razlogi za zavrnitev določeni v 3. alineji 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, saj iz obrazložitve odločbe ti razlogi ne izhajajo. Tožena stranka bi morala konkretno navesti zakaj meni, oziroma katera dejstva dokazujejo, da tožnica, v kolikor bi ji bilo dovoljenje za delo izdano, po prenehanju veljavnosti le tega, Republike Slovenije ne bi zapustila.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo. Izrek o stroških postopka je vsebovan v izreku o zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah, ker je na podlagi predložene izjave o premoženjskem stanju ocenilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja.