Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravične denarne odškodnine v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star šele 16 let.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 26.174,99 EUR spremeni v znesek 46.424,99 EUR, v 1. alineji se znesek 22.725,00 spremeni v znesek 42.975,00 EUR, v zavrnilnem delu se znesek 38.685,00 EUR spremeni v znesek 18.435,00 EUR, znesek 34.775,00 EUR se spremeni v znesek 14.525,00 EUR, spremeni se izrek o pravdnih stroških v točki II. izreka sodbe tako, da se znesek 9.044,26 EUR spremeni v znesek 12.006,61 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za pritožbo v znesku 541,30 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 827/2018 z dne 31. 1. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo še v skupnem znesku 26.174,99 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb tožeče stranke in izvedenega dokaznega postopka glede temelja zaključilo, da se je tožnik hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki se je zgodila dne 3. 6. 2017. Med pravdnima strankama pa glede na njun dogovor z dne 25. 1. 2023 ni sporno, da je po temelju za nezgodo v 50 % odgovoren tožnik, 50 % pa zavarovanec tožene stranke (zaradi zavarovanje njegove odgovornosti tožena stranka). Na podlagi mnenj izvedencev in izjave samega tožnika je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel številne poškodbe. Na kraju dogodka je bil reanimiran, utrpel je možgansko okvaro (MR glave 9. 6. 2017: difuzne posthishemične ali kontuzijske spremembe v področju korteksa frontalno ali parietalno, delno tudi temparalno v parietalnih delih mestoma sumljivo na suarahnoidalno krvavitev), zlom desne stegnenice, poškodba tretjega in četrtega prsta leve roke, udarnino pljuč s pnevmotoraksom levo, raztrganino jeter, poškodbo vranice in nadledvične žleze, številne druge udarnine po telesu in krvavitev v notranjost desnega očesa. Zaradi utrpelih poškodb se je zdravil od 3. 6. 2017 do 14. 11. 2018, razen glede poškodbe očesa, glede katerega pa se je zdravljenje nadaljevalo daljši čas. Tožnik je utrpel trajne hude in zelo hude bolečine, utrpel je cel spekter telesnih bolečin od trajno hudih in zelo hudih bolečin, do trajnih blagih telesnih bolečin. Utemeljeno s posledicami poškodb tožnik trpi občasno blage bolečine še danes in jih bo predvidoma tudi v prihodnje. V času škodnega dogodka je bil star 16 let. Tožnik je trpel tudi številne neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je trpel tudi neugodnosti s področja klinične psihološke obravnave v povezavi s psihičnim funkcioniranjem ter tudi z neugodnostmi med zdravljenjem. Posebej pa je trpel še telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem zaradi poškodbe očesa. Sodišče prve stopnje je tožniku za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 55.000,00 EUR, prisodilo 46.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel tako primarni kot sekundarni strah in mu je iz tega naslova prisodilo 2.500,00 EUR od zahtevanih 3.000,00 EUR. Ugotovilo je, da tožnik psihično trpi zaradi skaženosti, da so mu ostale brazgotine po telesu in mu je iz tega naslova od zahtevanih 6.000,00 EUR prisodilo 4.000,00 EUR. Nato je še od zahtevanih 65.000,00 EUR, glede na zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, tožniku prisodilo 56.000,00 EUR, saj je ugotovilo, da je tožnik zmanjšano sposoben na številnih življenjskih področjih. Glede strahu je sodišče prve stopnje odštelo znesek 50 %, ker ta postavka v AO plus zavarovanju ni krita. Sodišče je tožniku skupaj prisodilo za nepremoženjsko škodo znesek 108.500,00 EUR, od tega zneska pa je odštelo znesek, že plačane odškodnine tekom te pravde v znesku 73.500,00 EUR, ki ga je valoriziralo na dan sojenja v znesek 84.525,00 EUR. Od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče toženi stranki, v plačilo tožeči stranki prisodilo tudi zamudne obresti in tako mora tožena stranka tožeči plačati še zamudne obresti od že plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 73.500,00 EUR od 2. 8. 2018, od dne 8. 10. 2020, in od, že prisojenega zneska 22.725,00 EUR od 2. 8. 2018 dalje do plačila. Sodišče je presežek za, še zahtevanih 34.775,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi nad prisojenim zneskom, zavrnilo. Glede premoženjske škode je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo stroške za prevoze v zvezi z zdravljenjem zaradi obravnavane prometne nesreče v znesku 2.295,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izjave in specifikacije tožnika o stroških prevoza. Glede zamudnih obresti je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožena stranka z zahtevkom za plačilo stroškov prevoza prvič seznanjena šele s tožbo v tem postopku, zato je tudi od tega dne to je od 20. 12. 2018 dalje do plačila stroškov prevozov, to je do dne 8. 10. 2020 dolžna plačati zakonske zamudne obresti. Tožniku je prisodilo še zakonske zamudne obresti od posameznih, že plačanih zneskov iz naslova invalidnosti po sklenjenem ustreznem zavarovanju. Na zahtevo tožeče stranke je tožniku priznalo tudi odškodnino za tujo pomoč in nego v skupni višini 930 ur oziroma, kar ob urni postavki 5,00 EUR, znese 4.650,00 EUR. Ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka iz tega naslova tožniku dne 8. 10. 2020 že plačala akontacijo v višini 1.200,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo še znesek 3.449,99 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Na podlagi mnenja izvedenca travmatološke stroke je zaključilo, da s strani staršev nudene pomoči ni upoštevati v času, ko se je tožnik rahabilitiral v URI Soča, ker takrat ni potreboval pomoč za izvajanje osnovnih dnevnih aktivnosti, enako pa je zaključil tudi glede hospitalnega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je še odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Ugotovilo je, da je tožnik v tej pravdi uspel s 77 %. Tožnik je vtoževal 141.815,33 EUR, uspel pa je s 26.174,00 EUR, sodišče pa je kot uspeh štelo tudi 5.646,00 EUR in 76.955,34 EUR, za katere je bil zahtevek po plačilu zneska s strani toženke, umaknjen. Uspeh toženke pa znaša 23 %. Skupaj je razsodilo, da znašajo stroški tožnika 12.006,61 EUR in mora toženka tožniku glede na uspeh v postopku povrniti pravdne stroške v znesku 9.044,26 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu. Zanjo je na pritožbeni stopnji sporno še plačilo odškodnine v višini 21.550,00 EUR, ter določene zakonske zamudne obresti. Pritožbo podaja zoper zavrnilni del sodbe in sicer iz naslova nepremoženjske škode. Zanj je pritožbeno sporen še znesek 1.050,00 EUR iz naslova premoženjske škode ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.295,33 EUR za čas od 7. 12. 2018 do 20. 12. 2018. Pritožbo podaja tudi glede odločitve o stroških pravdnega postopka, nastalih na prvi stopnji. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode in sicer iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v znesku 9.000,00 EUR, prestanega primarnega in sekundarnega strahu v znesku 500,00 EUR, prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšane aktivnosti v znesku 9.000,00 EUR, ter za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 2.000,00 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo, je tožeča stranka mnenja, da je v posledici zastoja srca prišlo tudi do lažje sekundarne možganske okvare pri tožniku, ter v posledici poškodbe desnega očesa do krvavitve v steklovino, sekundarne očesne hipertenzije ter posttravmatske katarakte. Izvedenka oftalmologije je ugotovila, da je tožnik med dogodkom utrpel tudi krvavitve v steklovino. Na podlagi mnenja izvedenke klinične psihologije pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik utrpel trajne posledice na psihičnem (duševnem) področju. Sodišče prve stopnje je prenizko vrednotilo predvsem izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, saj je v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik trpel trajne zelo hude in hude telesne bolečine, trajne srednje hude telesne bolečine, trajne lahke telesne bolečine in občasne lahke in srednje hude telesne bolečine. Pri tem je izvedenec poudaril, da tožnik še vedno prestaja in bo tudi v bodoče prestajal občasne lahke telesne bolečine v poškodovanih delih telesa. Sodišče prve stopnje bi moralo šteti, da je tožnik utrpel tudi telesne bolečine zaradi poškodbe pljuč, jeter in vranice v levem predelu prsnega koša in trebušne votline in tožena stranka teh posledic na tem področju ni prerekala. Tudi izvedenka oftalmologije je ugotovila, da tožnik v poškodovanem očesu še sedaj prestaja bolečine v smislu vnetij. Škodni dogodek je tožniku zapustil trajne telesne bolečine. Sodišče prve stopnje v premajhni meri ovrednotilo, da je tožnik bil ob škodnem dogodku star 16 in da bo glede na pričakovano življenjsko dobo trpel te bodoče bolečine še 61 let, kar je izjemno dolga doba. Tožnik je trpel številne neugodnosti, kar vse je imelo negativen vpliv na tožnikov organizem. Sodišče je sicer navedene neugodnosti povzelo, pri čemer pa le-te nato ni ustrezno materialnopravno ovrednotilo. Tako sodišče prve stopnje, po tožnikovem mnenju ni ustrezno vrednotilo ugotovitve izvedencev. Prav tako sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star komaj 16 let, bil je mlad in popolnoma zdrav, brez vsakršnih bolečin in je bilo posledično v njegovo zdravje trajno poseženo. Sodišče prve stopnje bi zato tožniku moralo prisoditi celotnih zahtevanih 55.000,00 EUR. Glede odškodnine za primarni in sekundarni strah je mnenja, da je tožnik utrpel tudi primarni strah v trajanju le nekaj sekund do trka. Škodni dogodek je pri tožniku zapustil trajen sekundarni strah, kar je ugotovila tudi izvedenka oftalmologije. Pri tem pa sodišče tudi ni v zadostni meri ovrednotilo same izpovedbe tožnika. Prav tako je sodišče prve stopnje v prenizki meri ovrednotilo mnenje izvedenca, ko je prisojalo odškodnino iz naslova prestanih in bodočih psihičnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožnik je utrpel politravmo in je prizadet tako na področju učenja in uporabe znanja, na področju splošnih opravil in zahtev, na področju gibanja, na področju osebnih stikov in odnosov ter na področjih življenja v skupnosti, v družbi in državi. Zaradi posledic sekundarne možganske okvare in zmanjšanih gibalnih sposobnosti je tožnik prikrajšan tudi pri športu, rekreativnih dejavnostih in pridobitnem delu. Tožniku je ostala tudi omejena gibljivost desne stegnenice oziroma kolka, tožena stranka tega dejstva ni prerekala in je posledično priznavala, da je pri tožniku kot posledica poškodb ostala tudi omejena gibljivost desne stegnenice. Tudi zaradi poškodbe očesa je tožnik trajno oviran pri vsakdanjih aktivnostih. Pri tožniku so ostale trajne psihične posledice, ki se pri tožniku odražajo ter se bodo tudi v bodoče in še dodatno, poleg fizičnih posledic prometne nesreče se trajno zmanjšujejo življenjske aktivnosti tožnika, kar vse je ugotovila izvedenka klinične psihologije. Pri tožniku namreč še vedno vztraja klinično pomembna znižana učinkovitost v kognitivnem funkcioniranju. Izvedenci so tako ugotovili, da je tožnik trpel, trpi in bo tudi v bodoče trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo v dovolj veliki meri. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zelo mlad moški, dijak, športno in drugače aktiven ter je njegova škoda ogromna, saj je tožniku praktično za vse življenje onemogočeno normalno funkcioniranje. Zato bi tožniku moralo prisoditi celotnih zahtevanih 65.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožnika moralo odmeriti tudi celotno zahtevano odškodnino iz naslova prestanih bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnik je pojasnil, da mu je kot trajna posledica ostala skaženost, ki se kaže v obliki dobro vidnih brazgotin in sicer na desni nogi – boku in stegnu ter na dlani desne roke in prstih leve roke. Tožniku je tako ostala skaženost srednje do hude stopnje, ki se kaže v obliki dobro vidnih brazgotin. Pri tožniku je tudi viden zadebeljen PIP sklep prstanca in PIP sklep sredinca leve roke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v premajhni meri vrednotilo dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 16 let. Predlaga, da se odškodnina iz tega naslova prizna v celotnem zahtevanem znesku 6.000,00 EUR. Po mnenju tožnika bi sodišče prve stopnje moralo tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisoditi celoten zahtevani znesek v višini 129.000,00 EUR in ne zgolj 108.500,00 EUR. Takšno, višjo odškodnino narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih in sicer je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 135/2019 za primerljiv obseg nepremoženjske škode oškodovancu prisodilo 147.000,00 EUR in je tako prejel 138,41 povprečnih plač. Nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje iz naslova tuje nege in pomoči tožniku prisodilo le znesek 4.650,00 EUR, čeprav je tožnik iz te postavke upravičen do prejema odškodnine v znesku 5.700,00 EUR. Sodišče prve stopnje pri prisoji te postavke ni upoštevalo celotnega obsega konkretne tuje nege in pomoči, kot jo je ugotovil izvedenec travmatologije. Tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da je tožnik potreboval tujo nego in pomoč tudi v času rehabilitacije v URI Soča in tudi tekom hospitalizacije. Sicer pa je splošno znano, da mlajši bolniki okrevajo hitreje, ob pomoči svojih staršev. Nadalje podaja pritožbo zoper odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza. V tej zvezi navaja, da se tožena stranka nahaja v plačilni zamudi v zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo že od samega njenega nastanka, to je od dne 7. 12. 2018. Sodišče pa je nato mimo neprerekanih trditev tožeče stranke odločilo drugače in je zamudne obresti prisodilo šele od dne 20. 12. 2018, ko je tožnik vložil tožbo. Pritožbo podaja tudi zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Mnenja je, da je tožnik v tem postopku uspel glede prisojene premoženjske in nepremoženjske škode z 82,10 %, saj je zahteval znesek 147.501,33 EUR, prisojenih pa mu je bilo skupaj 121.091,33 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške za sestavo pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je tožnik že dobil izplačano pravično denarno odškodnino, ki celo odstopa od sodne praksa navzgor in je zato pritožba neutemeljena. Glede na izvedeniškega mnenja je potrebno ugotoviti, da se je tožnik kljub številnim telesnim poškodbam zelo dobro rehabilitiral, pri čemer pritožba pretirano navaja, da je tožnik utrpel izjemno hud obseg telesnih poškodb in posledice le-teh. Pri tožniku so bile v pretežni meri ocenjene telesne poškodbe druge in tretje stopnje. Tožnik povzema izvedeniška mnenja selektivno, po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v smislu objektivizacije in individualizacije višine denarne odškodnine, saj se je tožnik kljub utrpeli politravmi uspešno rehabilitiral. Tožena stranka pripominja, da so še zlasti v delu tožnikovega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbene navedbe povsem pretirane, ker mnenje izvedencev nikakor ne ugotavljajo takšnih deficitov, ki bi opravičevali višino dosojene odškodnine oziroma celo morebitno zvišanje. Glede na izvedeniška mnenja, višino odmerjene odškodnine v višini 108.500,00 EUR, le-ta odstopa od sodne prakse navzgor, zato tožena stranka nasprotuje kakršnemukoli zvišanju, že prisojene odškodnine. Glede na sodno prakso bi tožniku pripadala odškodnina v višini 52,8 povprečnih plač v RS. Pritožbeno so tudi neutemeljene navedbe glede odmerjene odškodnine za premoženjsko škodo. Tožena stranka je prerekala tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini, kar pomeni tudi za zakonske zamudne obresti in le-te nikakor ni šteti za priznane kot to trdi v pritožbi tožnik. Tožena stranka meni, da pritožba ni utemeljena tudi glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, saj je edino merilo uspeha višina prisojene terjatve in je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je glede prisoje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljena, neutemeljena pa je glede neprisoje premoženjske škode in teka zakonskih zamudnih obresti. Utemeljena je glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

5. Po zaključku sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje v prenizkem znesku finančno ovrednotilo, po izvedencih in po tožniku ugotovljenem obsegu telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je zahteval iz tega naslova plačilo zneska 55.000,00 EUR in v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo obseg telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, da pa je ves obseg telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, prenizko denarno ovrednotilo v smislu določba členov 179 in 182 OZ. Tožnik je namreč v škodnem dogodku utrpel politravmo, v zvezi s katero je trpel cel spekter telesnih bolečin na posameznih področjih in telesne bolečine, na določenih področjih trpi tudi še danes in bo tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je v prenizki meri upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 16 let in da bo tako v bodoče telesne bolečine moral trpeti glede na pričakovano življenjsko dobo vsaj še 61 let. Pritožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri ovrednotilo, s strani sodnega izvedenca travmatologije podano mnenje, da je tožnik trpel trajne hude in zelo hude bolečine ves čas hospitalizacije in dva dni po odstranitvi osteosintetskega materiala, bolečine srednje hude intenzitete pa do zaključene stacionarne rehabilitacije v URI Soča, ter dva dni po odstranitvi OSM. Trajne blage bolečine, z občasnimi srednje hudimi bolečinami je trpel preostali čas zdravljenje do odstranitve OSM, občasne bolečine blage in srednje hude intenzitete pa do zaključene fizioterapevtske obravnave, to je do 14. 11. 2018. Zaradi posledic poškodb, tožnik trpi občasne blage bolečine še danes in jih bo praviloma tudi v prihodnje. Ves obseg telesnih bolečin je sodišče prve stopnje povzelo v točki 29. obrazložitve, kateremu v izogib ponavljanja v celoti sledi tudi sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke. Izvedenec travmatolog je ugotovil in opisal tudi številne neugodnosti tekom zdravljenja, katere je trpel tožnik in jih je v celoti povzelo sodišče prve stopnje v točki 29. obrazložitve. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo na podlagi mnenja travmatologa, da je tožnik utrpel tudi poškodb pljuč, jeter in vranice v levem predelu prsnega koša in trebušne votline, glede katerih je izvedenec ugotovil, da ne puščajo trajnih posledic, pri čemer pa ni izključeno, da je tožnik v zvezi s temi poškodbami trpel telesne bolečine, kar vse je zajeto v mnenju izvedenca travmatološke stroke, ki je opredelil trajanje posameznih stopenj bolečin kumulativno, glede na vse travmatološke poškodbe in so tako tudi bolečine v zvezi s temi poškodbami zajete v opisu telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je utrpel tudi poškodbo desnega očesa. V tej zvezi je tožnik trpel kot posledice blage telesne bolečine, ki so bile pri tožniku zagotovo prisotne najmanj tri mesece. V zvezi s to poškodbo je tožnik trpel tudi številne neugodnosti med zdravljenjem, kar izhaja iz mnenja izvedenke oftalmologije, ki ga je v celoti v sodbo povzelo sodišče prve stopnje in ga sprejema tudi sodišče druge stopnje, kot dejansko podlago za določitev pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Prav tako je tožnik trpel tudi bolečine v zvezi s psihološko obravnavo zaradi čustvenih in vedenjskih težav kot odziv na prometno nesrečo iz leta 2017. Izvedenka iz področja klinične psihologije je menila, da je tožnik poleg neugodnosti, ki jih je v času zdravljenja trpel in o katerih sta se v izvedenskem mnenju opredelila še ostala izvedenca medicinske stroke, trpel tudi neugodnosti s področja klinično psihološke obravnave v povezavi s psihičnim funkcioniranjem, kar vse povzema sodišče prve stopnje v sodbi. Zdravljenje psihičnih težav, ki so nastale v posledici škodnega dogodka še ni zaključeno. Še vedno je vključen v ambulantno psihiatrično obravnavo in prejema medikamentozno terapijo. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ob upoštevanju same izpovedbe tožnika ter ugotovljenem dejanskemu stanju, ki izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa, oftalmologa in klinične psihologinje in glede na vse opisane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter, da bodo telesne bolečine trajale še celo življenje tožnika, da je bil v škodnem dogodku star 16 let, tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava, to je 179. člena OZ in 182. člena OZ, tako prisoditi pravično denarno odškodnino iz tega naslova v zahtevanem znesku 55.000,00 EUR in je zato sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, že prisojeno odškodnino iz zneska 46.000,00 EUR, zvišalo na zahtevanih 55.000,00 EUR. Ta odškodnina je tudi primerljiva z odškodninami, prisojenimi za podobne primere, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

6. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku tudi iz naslova strahu prisoditi celotno zahtevano odškodnino v znesku 3.000,00 EUR (zmanjšano za 50 %, ker pri AO plus ta odškodnina ni zajeta). Sodišče prve stopnje je v premajhni meri vrednotilo dejstvo, na kar pravilno opozarja pritožba in sicer, da je izvedenec travmatolog ugotovil, da je tožnik lahko pred obravnavanim škodnim dogodkom, ko je dojel, da bo prišlo do trka, utrpel primarni strah (strah za življenje) v trajanju nekaj sekund do trka. Prav tako je tožnik kasneje prestajal primarni strah, ko se je začel prebujati, tožnik pa je prestal tudi sekundarni strah na travmatološkem področju in sicer intenzivni strah pred operacijo in pa občasen, manj intenziven strah vse do zaključka zdravljenja, občutek strahu je postajal intenzivnejši v času stacionarne rehabilitacije v URI Soča. Izvedenka oftalmologije je ugotovila in v celoti potrdila obstoj primarnega in sekundarnega strahu. Ker tako sodišče prve stopnje v sodbi, pri odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo same izpovedbe tožnika glede prestanega strahu in tudi ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenega tako primarnega kot sekundarnega strahu, je tako prisodilo prenizko pravično denarno odškodnino in sodišče druge stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava (člen 179), prisodilo celotno pravično denarno odškodnino iz tega naslova v znesku 3.000,00 EUR oziroma 1.500,00 EUR, glede na AO plus zavarovanje.

7. Sodišče prve stopnje je tudi v premajhni meri prisodilo odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in bi moralo prisoditi glede na ugotovljeno dejansko stanje na vseh treh poškodbenih področij, celotno zahtevano odškodnino v znesku 65.000,00 EUR. Pravilno pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje v tem delu prenizko ovrednotilo vsa, v tem postopku pridobljena izvedenska mnenja, in je zato premalo denarno vrednotilo vse psihične bolečine tožnika, zlasti glede na dejstvo, da je bil ob škodnem dogodku star 16 let in da bo psihične bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na posameznih področjih trpel še predvidoma 61 let. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo mnenje izvedenca travmatologa in psihologa, da ima tožnik trajno zmanjšane življenjske aktivnosti na različnih področjih in sicer na področju učenja in uporabe znanja, na področju splošnih opravil in zahtev, na področju gibanja, na področju medsebojnih stikov in odnosov, na področju življenja v skupnosti, v družbi in državi. Tožniku je ostala tudi omejena gibljivost desne stegnenice oziroma kolka v določeni meri, kot je to ugotovil izvedenec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti tudi zaradi poškodbe desnega očesa. Zaradi poškodbe očesa je tožnik trajno oviran pri vsakodnevnih aktivnostih. Tožnik ima zaradi poškodbe na desnem očesu trajne posledice, saj poklicev kjer je potrebna maksimalno dobra vidna funkcija, sedaj ne zmore opravljati. Prav tako je izvedenka klinične psihologije ugotovila, da pri tožniku še vedno vztraja klinično pomembno znižana učinkovitost v kognitivnem funkcioniranju, ki se odraža na več področjih kognitivnega delovanja in ni povzročena z emocionalnimi motivacijskimi dejavniki. Vsa tri mnenja je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitev sodbe in sicer v točki 34. obrazložitve, kar se pritožbeno ne izpodbija in vse to, kot del dejanskega stanja posledic na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti upošteva sodišče druge stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je pri vrednotenju izpovedbe tožnika in ugotovljenega obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti kar na treh področjih, premalo upoštevalo dejstva, da je tožnik bil ob škodnem dogodku star 16 let in da bo tako vse te posledice na področju zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer na psihičnem področju zaradi zmanjšanja aktivnosti moral trpeti še vso predvideno življenjsko dobo (še 61 let). Zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisodilo celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova in sicer zahtevanih 65.000,00 EUR, kar je tudi primerljivo z odškodninami, prisojenimi za podobne primere, kot bo to pojasnilo pri objektivizaciji celotne prisojene odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo.

8. Sodišče prve stopnje bi tožniku moralo priznati tudi celotno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti v višini 6.000,00 EUR. Tožniku so namreč ostale vidne poškodbe po obravnavani nezgodi, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 36. obrazložite, ki jo v celoti kot del dejanske podlage sprejema tudi sodišče druge stopnje. Tožniku so ostale brazgotine na volarni strani osnovnega členka prstanca leve roke, ima več brazgotin na hrbtišču desne roke nad drugo dlančnino, brazgotine so prisotne z zunanje strani desnega stegna v dolžini 8 in 5 cm, prisotne so na zunanji strani desnega kolena dolžine 4 cm, na sprednji strani levega kolena v velikosti 8x6 cm, ter nad zunanjim maleolom levega skočnega sklepa velikosti 1 x 3 cm. Prav tako je zadebeljen PIP sklep prstanca in PIP sklep sredinca leve roke ter je prisotna zmerna atrofija stegenskih mišic na desni strani. Te brazgotine povzročajo pri drugih radovednost ter nelagodje, zaradi česar tožnik duševno trpi in sodišče prve stopnje je v premajhni meri denarno ovrednotilo vse izkazane telesne bolečine pri tožniku, ki jih bo trpel še vse nadaljnje življenje, saj je bil ob škodnem dogodku star 16 let. 9. Tudi celotna, s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina je nekoliko prenizka, v primerjavi z odškodninami, prisojenimi za podobne primere. Tožniku je bilo prisojenih skupaj 77,5 povprečnoh plač v RS, kar pa nekoliko navzdol odstopa od primerljivih primerov v, že prisojenih zadevah.V spremenjeni višini prisojena odškodnina je primerljiva z odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS II Ips 135/2019, kjer je tožeča stranka utrpela nekoliko večji obseg nepremoženjske škode, je bilo oškodovancu prisojenih 138,41 povprečnih mesečnih plač. Prav tako je z politravmo, ki jo je utrpel tožnik, primerljiva odškodnina prisojena v zadevi VS RS II Ips 91/2003, kjer je bilo oškodovancu za podoben primer prisojenih 86 povprečnih mesečnih plač. Primerljiva je tudi odškodnina prisojena v zadevi VS RS II Ips 155/2007, kjer je bilo oškodovancu za nekoliko večji obseg poškodb prisojenih 123 povprečnih neto mesečnih plač. Odškodnina, v prisojenem skupnem znesku 127.500,00 EUR je tako primerljiva z odškodninami iz dosedanje, zgoraj prikazane sodne prakse v podobnih primerih, prisojenih nepremoženjskih škod. Tako prisojena odškodnina pa tudi ne bo podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom satisfakcije.

10. Neutemeljena je pritožba glede prisoje odškodnine za premoženjsko škodo. Tožnik v pritožbi navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za premoženjsko škodo, nastalo iz naslova stroškov tuje nege in pomoči, ker je tožniku priznalo le 4.650,00 EUR, čeprav naj bi bil tožnik iz te postavke upravičen do prejema celotne zahtevane odškodnine v znesku 5.700,00 EUR. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi mnenja travmatologa ugotovilo obseg tuje nege in pomoči, ki jo je dejansko potreboval tožnik in je v vzročni zvezi s samim zdravljenjem tožnika. Tožena stranka je prerekala zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu po višini. Sodišče prve stopnje pa je nato, kot del dejanske podlage za določitev premoženjske odškodnine iz tega naslova sledilo mnenjem izvedencev. Izvedenec travmatološke stroke je menil, da tožniku v času hospitalizacije po obravnavani prometni nesreči s strani staršev nudene pomoči ni moč upoštevati, saj bi tožnik v vsakem primeru tudi, če mu starši ne bi nudili pomoči, to pomoč zagotovo dobil s strani medicinskega osebja. Po zaključeni hospitalizaciji in rehabilitaciji v URI Soča pa tožnik po mnenju tega izvedenca tudi ni potreboval pomoč za izvajanje osnovnih dnevnih aktivnosti, je pa potreboval pomoč po odpustu iz URI Soča, kar pa je sodišče prve stopnje prisodilo kot odškodnino iz tega naslova. Tudi izvedenka klinične psihologije je menila, da je tožnik po zaključku hospitalizacije potreboval tujo pomoč zaradi motenj vida, težav z levo roko in kognitivnimi motnjami, izvedenka oftalmologije pa je menila, da tožnik tekom hospitalizacije in rehabilitacije v URI Soči pomoči in nege s strani staršev ni potreboval, saj je pomoč dobival s strani medicinskega osebja, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mu vtoževana odškodnina v višini stroškov tuje nege in pomoči, ki sta mu nudila starša v obdobju hospitalizacije, ne gre. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je bil tožnik po hospitalizaciji oziroma rehabilitaciji v URI Soči že sposoben samostojno izvajati dnevne aktivnosti in da pomoči za izvajanje osnovnih dnevnih aktivnosti ni potreboval, vsaj ne v obsegu, ki bi presegal prag običajne skrbi in pomoči, ki jo nudijo družinski člani. Sodišče prve stopnje je tako pravilno tožniku priznalo odškodnino za tujo pomoč v skupni višini 930 ur in, pri urni postavki 5,00 EUR, to znese 4.650,00 EUR. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

11. Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, kjer pritožnik navaja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi zakonske zamudne obresti od premoženjske škode iz naslova stroškov prevozov od dne 7. 12. 2018, to je od dneva izdelave izjave in specifikacije o stroških prevozov, kot jih je zahteval tožnik, ne pa s tem, ko mu je sodišče tek zamudnih obresti prisodilo šele od dne 20. 12. 2018, ko je tožnik vložil tožbo. V tej zvezi je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z zahtevkom za plačilo stroškov prevoza prvič seznanjena šele s tožbo v tem postopku, to je z dne 20. 12. 2018 in je tako šele tega dne prišla v plačilno zamudo. Sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti ali je predpravdni odškodninski zahtevek dejansko vseboval tudi zahtevek za plačilo stroškov prevoza v zvezi z zdravljenjem posledic obravnavane prometne nesreče. Tožnik je izjavo in specifikacijo stroškov prevoza podal 8. 10. 2018, vendar pa v spis nobena od pravdnih strank tega predpravdnega odškodninskega zahtevka ni predložila in sodišče prve stopnje se tako ni moglo prepričati, ali je predpravdni odškodninski zahtevek dejansko vseboval tudi zahtevo za plačilo stroškov prevoza v zvezi z zdravljenjem v posledici obravnavane prometne nesreče in je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožena stranka z zahtevkom za plačilo stroškov prevoza prvič seznanjena šele s tožbo v tem postopku in zato od tega dne skladno z 229. členom OZ, tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 2.295,33 EUR od 2. 8. 2018. V tej zvezi je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pritožba v tem delu ni utemeljena.

12. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena glede višine prisoje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za še zvišanih 20.250,00 EUR, v preostalem delu pa, kot je obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnja pa materialnopravno ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je zato ob uporabi določbe petega odstavka 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi glede višine prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, delno nepravilno pa je uporabilo določbi členov 179 in 182 OZ. Sodišče druge stopnje je spremenilo znesek prisojene pravične denarne odškodnine v skupni znesek 127.500,00 EUR. Ob upoštevanju že plačane, revalorizirane odškodnine (84.525,00 EUR), kot je vse ugotovilo sodišče prve stopnje, mora tožena stranka plačati še znesek 42.975,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka v točki I. sodbe sodišča druge stopnje (peti odstavek 358. člena ZPP). Višji tožbeni zahtevek je sodišče druge stopnje iz tega naslova zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP potrdilo. V preostalem še izpodbijanem delu glede višine prisojene odškodnine za tujo nego in pomoč in glede teka zakonskih zamudnih obresti za priznane potne stroške, pa je pritožba neutemeljena in je sodišče druge stopnje v tem delu uporabilo določilo 353 ZPP in je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Ker je tako tožeča stranka v tem postopku uspela na prvi stopnji s pretežnim delom svojega tožbenega zahtevka, v celoti glede nepremoženjske škode in v pretežnem delu glede premoženjske škode, se šteje, da ji je tožena stranka dolžna povrniti vse, v tem postopku na prvi stopnji tožeči stranki, nastale pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo priznani pravdni stroški tožeče stranke v postopku 12.06,61 EUR in mora zato toženka tožniku, glede na dosežen uspeh v postopku na prvi stopnji povrniti vse njene pravdne storške, na način kot je to odločeno v spremenjeni sodbi sodišča druge stopnje. Odločitev v tej zvezi temelji na določbi člena 365 ZPP v zvezi s členom 165 ZPP in prvim odstavkom 154. člena ZPP.

14. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, s pritožbo je uspela z 90 % svojega pritožbenega zahtevka. Priglasila pa je pritožbene stroške, ki so utemeljeni v tar. št. 23 Odvetniške tarife in sicer za obvestilo tožniku o prejeti sodbi 20 točk, za pritožbo zoper sodbo 750 točk, za obvestilo o vloženi pritožbi 20 točk in za poročilo tožniku o uspehu pritožbe 20 točk, kar skupaj znaša 810 točk. K temu je potrebno prišteti še 9,72 EUR materialnih stroškov, kar skupaj ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 604,78 EUR, ob 90 % uspehu v pritožbi je ta znesek 544,30 EUR, od katerega je potrebno odšteti priznane stroške tožene stranke v višini 10 %, to je 3,00 EUR in skupaj znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 541,30 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (vse po določbi člena 165 ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).