Jedro

Navedba druge stranke kot tožeče v izreku sodbe od pravilne navedbe te stranke v uvodu in obrazložitvi sodbe pomeni absolutno procesno kršitev po 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugoditvenem delu (1. odst. 1. točke izreka in 2. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke J.Z. in naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki D.B. odškodnino v znesku 253.717,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1993 dalje do plačila (1. odst. 1. točke izreka). V presežku, torej za znesek 50.000,00 SIT, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (2. odst. 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 124.929,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.2.1998 dalje do plačila (2. točka izreka). Proti ugoditvenemu delu prvostopenjske sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. V obrazložitvi navaja, da se tožena stranka s sodbo ne strinja, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zavzelo stališče, da tožeča stranka ni odsvojila zavarovane stvari, to je osebnega avtomobila BMW 316. Nikakor namreč ni mogoče utemeljeno razlogovati, da je Z.J. izročil avto B.D. za pičlih 1.500 DEM kot kavcijo, saj je pri tem B. uporabljal osebni avtomobil vse od junija 1992 dalje, kar je izkustveno gledano veliko prenizek znesek za morebiten najem vozila. Ni tudi verjetno, da bi zgolj za začasno oziroma občasno uporabo Z. izročil vse dokumente, temveč je iz njunega ravnanja pravzaprav očitno, da je bilo vozilo odsvojeno. Očitek molka tožene stranke ob sestavi zapisnika o poškodbi vozila je v celoti neutemeljen. Ob sestavi zapisnika je skladno s predpisanim postopkom šlo zgolj za uslužnostni ogled, na kar je sledil odstop zadeve v reševanje pristojni enoti. Tudi naknadni molk tožene ni mogoče oceniti kot poslovanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj so se pri zgoraj navedenemu reševanju pri pristojni enoti ugotavljale posamezne okoliščine v zvezi s škodnim dogodkom. S tem, ko je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, pa je posledično kršilo določbo materialnega prava, saj ni upoštevalo 21. čl. Splošnih pogojev za zavarovanja avtomobilskega kaska AK-92-X1, ki določajo, da zavarovanje preneha pri zamenjavi uporabnika oziroma lastnika zavarovane stvari ob 24 uri tistega dne, ko novi uporabnik oziroma lastnik prevzame zavarovano stvar. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del prvostopenjske sodbe najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe storilo absolutno procesno kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. Izrek prvostopenjske sodbe, v katerem je kot tožeča stranka naveden D.B., čeprav je v tej pravdi dejansko tožeča stranka J.Z., D.B. pa je le njegov pooblaščenec, je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, v kateri je kot oseba, ki je bila v času nezgode lastnik avtomobila, naveden tožnik J.Z., D.B. pa je ob nezgodi vozil osebni avtomobil, ki naj bil takrat torej še v lasti J.Z.. Pritožbeno sodišče je glede na določbo 1. odst. 369. čl. ZPP iz navedenega razloga moralo ugoditi pritožbi in izpodbijani, to je ugoditveni del, sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene pomanjkljivosti in v okviru procesnega vodstva pozove tožečo stranko, da ustrezno popravi svoj tožbeni zahtevek, v nasprotnem primeru pa takemu zahtevku, kot ga je pač postavila tožeča stranka, sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje preuči tudi ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče sicer ne bo odgovarjalo, so pa vsekakor vredne premisleka in logično življenjske presoje.