Jedro

PUP ne sme "širiti" gradnje na kmetijskih zemljiščih tudi na objekte, ki niso namenjeni primarni kmetijski proizvodnji, torej izven okvirov, ki jih določa ZKZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 14. 1. 2004, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 1783/1 k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da konkretna lokacija leži v območju, ki se ureja v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park (v nadaljevanju PUP), v območju urejanja K16/1 - U, ki je v družbenem planu Občine B določeno kot 2. območje kmetijskih zemljišč. 14. člen PUP določa posege na območjih, ki niso namenjena poselitvi. Novogradnje stanovanjskih in gospodarskih objektov po tej določbi zato niso možne. V 69. členu PUP pa so navedeni še dodatni posegi v območju U K16/1, kjer je določeno, da so na kmetijskih zemljiščih, ki niso trajno namenjena kmetijstvu (2. območje kmetijskih zemljišč) dopustne še novogradnje za dediče obstoječih kmetij. Upravni organ prve stopnje je na podlagi lokacijske informacije, ki se sklicuje na možnost gradnje skladno z 69. členom PUP, zaprosil Občino B za uradno tolmačenje tega člena. V 2. točki obvezne razlage 69. člena je navedeno, da pojem obstoječa kmetija velja v 69. členu PUP za vsako kmetijo s KMG-MID številko, katere zemljišča lahko deduje ali z izročilno pogodbo prevzame eden ali več zakonitih dedičev. Zato pravica, ki izhaja iz te določbe, lahko pripada enemu ali več dedičem in vsakemu dediču, ki stalno živi na območju K16/1 - U v Triglavskem narodnem parku, s tem pa se mu omogoči, da si lahko zagotovi delovne in življenjske pogoje na tem območju. Pravico po 69. členu PUP si pridobi tisti dedič, ki je dedoval ali z izročilno pogodbo med lastnikom in njegovim zakonitim dedičem prevzel del kmetijskih zemljišč obstoječe kmetije in ki stalno prebiva na območju, določenem kot K16/1 - U. S tem so po tej določbi v skladu z obvezno razlago pogoji za novogradnjo na kmetijskem zemljišču, ki ni trajno namenjeno kmetijstvu, izpolnjeni. Upravni organ prve stopnje se s tako razlago ni strinjal in je zavzel stališče, da so stavbna zemljišča določena s planskim dokumentom (prostorskim planom) ne s PUP, saj so s slednjim določena le splošna merila in pogoji za urejanje prostora. Zato se ne more s PUP določiti zazidljivost kmetijskih zemljišč 2. območja mimo občinskega prostorskega plana. Upravni organ prve stopnje je tako zaključil, da zaprošeni poseg ni skladen z navedenim PUP, zato je zahtevo tožnikov zavrnil. Zaključek prvostopnega organa je po mnenju tožene stranke pravilen, z obrazložitvijo pa se tožena stranka v določenem obsegu ne strinja oziroma jo dopolnjuje. Družbeni plan res določa namembnost zemljišč, pogoje urejanja pa določajo prostorski izvedbeni akti. Ob tem je potrebno poudariti, da so stavbna zemljišča namenjena gradnjam, kmetijska zemljišča in gozdna zemljišča pa so v osnovi namenjena obdelavi zemlje in upravljanju z gozdom. Glede na to, da obdelava kmetijske zemlje in upravljanje z gozdom terja tudi postavitev določenih objektov, je nujno, da se v ustreznem predpisu določijo pogoji gradenj tudi na zemljiščih, namenjenih kmetijski dejavnosti. V konkretnem primeru ne gre za najboljša kmetijska zemljišča, pač pa za druga območja kmetijskih zemljišč, kjer so novogradnje za dediče obstoječih kmetij dopustne. Takšna opredelitev je res ohlapna in daje dedičem obstoječih kmetij veliko možnosti pri posegih v prostor - vendar predpis velja, zato ga je potrebno upoštevati. V zadevi je ključna ugotovitev ali gre za dediča obstoječe kmetije, ki pa iz razpoložljive spisne dokumentacije, po mnenju tožene stranke, ne izhaja. Iz dokumenta, ki ga je dne 14. 8. 2003 za investitorja izdelala Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, KGZ C, Enota D, izhaja, da AA poseduje 1,92 ha kmetijskih in 5,85 ha gozdnih zemljišč ter 0,12 ha stavbnega zemljišča. Vsa zemljišča in poslopja v U so pred dedovanjem AA pripadala h kmetiji S 6 in so predstavljala zaokroženo celoto, namenjeno za pomladansko in jesensko pašo goveje živine. Vso predelano krmo na travnikih so pokrmili pasoči živini, ki je ostala na območju U do snega. Po dedovanju se je v U ustanovila kmetija, ki trenutno ne redi živali, zato ima sklenjeno pogodbo o najemu s sestro BB iz S 6. Glede na dejstvo, da se ukvarjajo s turistično dejavnostjo, bi se bilo ob ureditvi hleva najbolj smotrno ukvarjati s konjerejo in rejo drobnice. Površina kmetijskih zemljišč zadošča za rejo 3 GVŽ oziroma 2 kobili z žrebeti in 3 -4 koz. KSS daje pozitivno mnenje k načrtovani oživitvi kmetije in pridobitvi KGM-MID oziroma registraciji kmetije. Nadalje tožena stranka omenja tudi dopis MOPE ARSO, št. 35718-255/2003 z dne 17. 12. 2003, s katerim je le-ta obvestil izdelovalca projektne dokumentacije AAA d.o.o., da zaprošenih naravovarstvenih pogojev ne more izdati, saj imenovani vloge z manjkajočimi podatki, in sicer z dokazilom, da je stranka dedič kmetije ter mnenje KSS, kako novogradnja dopolnjuje že obstoječo kmetijo - domačijo, oziroma ali gre za prebivalca, katerega dejavnost je vezana na dejavnost v parku, glede na dopis z dne 29. 7. 2003, ni posredoval. Iz navedenega torej izhaja, da dejansko ne gre za novogradnjo, ki bi predstavljala dopolnitev obstoječe kmetije, kar je izrecni pogoj za novogradnjo v območju U iz 69. člena PUP, ker ne gre za obstoječo, to je delujočo kmetijo, iz česar izhaja, da zaprošena gradnja na predmetnem zemljišču ni mogoča, zato ni pogojev za izdajo pozitivne odločbe. Za izdajo gradbenega dovoljenja morajo biti namreč izpolnjeni vsi predpisani pogoji in ne le nekateri.

Po mnenju tožnikov je odločitev tožene stranke v popolnem neskladju z dejanskim stanjem in dokumenti, ki ga dokazujejo. Tožena stranka je sicer pravilno presodila mnenje kmetijsko svetovalne službe, v kateri ta navaja, kako novogradnja dopolnjuje že obstoječo kmetijo in zemljiškoknjižni predlog, ki utemeljuje, da je stranka dedič kmetije. Pri svojem nepravilnem stališču glede obstoječe kmetije pa je tožena stranka najbrž spregledala dokument, in sicer fotokopijo izpisa podatkov o kmetijskem gospodarstvu KGM-MID. Iz dokumenta izhaja, da v U obstaja kmetija "Pri U" in gre torej za obstoječo kmetijo. Le-ta je nastala z dedovanjem AA leta 1984, ob popisu kmečkih gospodarstev v letu 2000 pa je bila kmetiji določena KGM-MID številka. Novogradnja predstavlja torej dopolnitev obstoječe kmetije. Kmetija je vse od nastanka, ob pridobitvi KGM-MID številke, pa vse do danes, opravljala enake dejavnosti in je bila ob zaprosilu za novogradnjo enake velikosti in v enakem stanju kot prej. Nesporno gre torej za obstoječo kmetijo s KGM-MID številko, kot to izhaja iz pogojev obvezne razlage 69. člena PUP. Tožena stranka je najbrž napravila napako zaradi mnenja kmetijsko svetovalne službe, ki je poleg zaprošenega mnenja dodala na svojo pobudo še pozitivno mnenje k pridobitvi KGM-MID številke. Dejansko pa je bila kmetija že registrirana in je že imela KGM-MID številko Agencije RS za kmetijske trge in razvoj. Ta dokument dokazuje, da gre za obstoječo kmetijo in tožnika sta ga priložila svoji vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in pritožbi, kar pa je očitno tožena stranka spregledala. Iz tega sledi, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki so potrebni za izdajo gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru gre pri odločbi tožene stranke za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, posledica česar pa je tudi napačna uporaba materialnega prava in kršitev procesnih predpisov. Tožnika sodišču predlagata odpravo izpodbijane odločbe in tudi odločbe prvostopnega organa št. ... z dne 14. 1. 2004. Predlagata tudi, da se njunemu zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 1783/1 k.o. Studor ugodi, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Med strankama v obravnavanem primeru ni sporna lokacija predmetnega posega, ki leži v območju, ki se ureja v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park (Uradni list RS št. 16/91, 72/98, 43/00 in Uradni vestnik občine Bohinj št. 3/99, 2/00, 6/00, 3/03 in 27/03) v območju urejanja K16/1 - U. Med strankama tudi ni sporno, da se predmetno zemljišče nahaja na 2. območju kmetijskih zemljišč, torej na območju, ki ni namenjeno poselitvi. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da družbeni plan določa namembnost zemljišč, medtem ko prostorski izvedbeni akt, v konkretnem primeru PUP, pogoje urejanja gradnje. Stavbna zemljišča so namenjena gradnji, kmetijska zemljišča pa obdelavi zemlje. Kmetijska dejavnost v določenih primerih opravičuje postavitev določenih objektov, vendar pa najboljša kmetijska zemljišča ne morejo biti predmet pozidave. Med taka zemljišča je po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 - uradno preč. besed., ZKZ) šteti tudi zemljišča, ki so v planskem aktu opredeljena kot 2. kategorija kmetijskih zemljišč, kamor sodi tudi zemljišče, ki naj bi bilo predmet pozidave v obravnavanem primeru. Taka zemljišča so po določbi 8. člena ZKZ izjemoma lahko predmet pozidave in to le v primeru, če lokalna skupnost v planskem aktu (ne pa v prostorskem izvedbenem aktu, kot to zmotno menita tožnika) določi, da se najboljša kmetijska zemljišča določijo za nekmetijsko rabo, in sicer med drugim tudi za gradnjo objektov, ki služijo primarni kmetijski proizvodnji (kot so hlevi, silosi, hmeljske sušilnice, vinske kleti, strojne lope, rastlinjaki, ipd.). V obravnavanem primeru pa, glede na podatke predloženih upravnih spisov, nedvomno ne gre za take objekte. Ker je torej gradnja na najboljših kmetijskih zemljiščih dopustna le izjemoma, pa te izjeme, po mnenju sodišča, ni mogoče širiti izven okvirov, ki jih dopušča zakon. Ravno to je bilo storjeno z določbo (in njeno obvezno razlago) 69. člena PUP, ki določa, da so na kmetijskih zemljiščih, ki niso trajno namenjena kmetijstvu (2), dopustne novogradnje za dediče obstoječih kmetij. Po mnenju sodišča, bi se "novogradnje" iz določbe 69. člena Odloka o PUP lahko nanašale izključno na objekte, ki jih izrecno dovoljuje že citirana določba ZKZ, ne pa, kot v obravnavanem primeru, na stanovanjski objekt. Na obvezno razlago določbe 69. člena Odloka o PUP (kot podzakonskega predpisa) sodišče ni vezano. Sodniki so na podlagi določbe 125. člena Ustave RS vezani na ustavo in zakon. Upravno sodišče lahko ugotovi nezakonitost podzakonskega predpisa ali njegovega dela, seveda samo v konkretni zadevi, ki jo rešuje. Sodišče torej ugotavlja, da obravnavana gradnja, glede na določbo 69. člena PUP, ni možna, kar sta pravilno ugotovila upravna organa obeh stopenj, čeprav iz drugih razlogov. Sodišče ni odgovarjalo na druge tožbene ugovore, ki so, glede na zgoraj navedeno stališče, irelevantni.

Sodišče je zato tožbo, na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče zavrnilo zahtevek o glavni stvari, je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Poleg tega v primerih, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.